VDSS Sodba Pdp 168/2020

Jedro

V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da četudi 144. člen ZDR-1 predvideva pisno odreditev nadurnega dela, to ne pomeni, da delavec za ure, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa na podlagi ustne odreditve delodajalca, z njegovim vedenjem ali zaradi narave dela, ne bi bil upravičen do plačila. Kolikor pa pritožba z navedbami, da tožniku delo ni bilo odrejeno oziroma da ga ni zahtevala narava dela, oporeka dejstvom, kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega se zamudna sodba ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je dolžna toženka tožniku obračunati za opravljene nadure: - za leto 2017 znesek 4.464,72 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 do plačila, - za leto 2018 znesek 7.860,96 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2019 do plačila, - za leto 2017 znesek 4.016,34 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2019 do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Višji obrestni zahtevek in zahtevek za odvod davkov ter prispevkov je zavrnilo (drugi in tretji odstavek točke I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v znesku 676,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev o pravdnih stroških (prvi odstavek točke I izreka, točka II izreka) se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da iz določbe 144. člena ZDR-1 izhaja obveznost delodajalca, da delavcu nadurno delo pisno odredi. Tožnik obstoja pisne odreditve ni zatrjeval v tožbi niti ni zatrjeval, da bi mu toženka nadurno delo odredila ustno. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da tožba ni sklepčna in bi tožnika moralo pozvati na odpravo nesklepčnosti. Storilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijana zamudna sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, in sicer glede odreditve nadurnega dela. Ni upoštevalo, da nadure izhajajo le iz tožnikove evidence, ki je toženka ni potrdila. Toženki tožba ni bila vročena v odgovor in ji ni bila dana možnost, da navedbe tožnika prereka. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je v pretežni meri ugodilo obrestnemu zahtevku. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del zamudne sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma podredno, ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da je bila tožba toženki pravilno vročena v odgovor. Tožba tožnika je sklepčna, v tožbi je navedel, zakaj je opravljal nadurno delo, pri čemer je izpostavil stališča sodne prakse, da je delavec kljub izostanku pisne odreditve nadurnega dela upravičen do plačila za nadurno delo. Število nadur, za katere je zahteval plačilo, je razvidno iz predložene evidence. Te nadure je tožnik dejansko opravil, bilo je nujno, da se delo v tem času opravi. Sodišče prve stopnje je ob prisojenih nadurah utemeljeno v pretežni meri ugodilo obrestnemu zahtevku. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne in potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti na kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana zamudna sodba nima, sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo obstoj vseh pogojev za izdajo zamudne sodbe. Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje sledi, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili podani vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, za izdajo zamudne sodbe, in sicer: - da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranki ne moreta razpolagati; - da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in - da dejstva, na katera se opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8. Toženka v pritožbi sicer pavšalno izpostavi, da ji tožba ni bila vročena v odgovor, pri čemer svoje navedbe ne utemelji. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je tožbo toženki vročalo na naslov, ki ga je navedel tožnik v tožbi in je bil naveden v sodnem registru kot sedež toženke, pri čemer je vročevalec na tem naslovu ob izostanku hišnega predalčnika na vratih pustil obvestilo, kje je poštna pošiljka z navedbo roka 15 dni, v katerem jo mora naslovnik prevzeti. V tem roku toženka poštne pošiljke ni prevzela, s čimer se je tožba štela za vročeno. Tako opravljena vročitev je na podlagi tretjega odstavka 139. člena ZPP, prvega odstavka 133. člena ZPP in tretjega, četrtega ter petega odstavka 142. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP zakonita. Šteje se, da je bila vročitev opravljena, ker toženka kot naslovnik poštne pošiljke v roku 15 dni od obvestila ni dvignila.

9. Tožba tožnika je sklepčna, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, saj je tožnik v njej navedel, ne le da je nadure, za katere zahteva plačilo, opravil, ampak da jih je opravil, ker je to zahtevala narava dela pri toženki (gre za ambulanto A., kjer delo poteka, dokler so prisotni pacienti). Tako ni bilo podlage, da bi se tožnika pozvalo po tretjem odstavku 318. člena ZPP, da nesklepčnost odpravi. Pritožbene navedbe, da na podlagi v tožbi navedenih dejstev zahtevek ni podan, niso utemeljene, saj je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da četudi 144. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) predvideva pisno odreditev nadurnega dela, to ne pomeni, da delavec za ure, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa na podlagi ustne odreditve delodajalca, z njegovim vedenjem ali zaradi narave dela, ne bi bil upravičen do plačila (prim. odločbe Pdp 1366/2014, Pdp 373/2016, Pdp 190/2019). Kolikor pa pritožba z navedbami, da tožniku delo ni bilo odrejeno oziroma da ga ni zahtevala narava dela, oporeka dejstvom, kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega se zamudna sodba ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe, da je tožnik predložil evidence, ki jih toženka ni potrdila.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja omejitve nadurnega dela, določene v tretjem odstavku 144. člena ZDR-1, in se zavzema za stališče, po katerem bi sodišče prve stopnje tožniku dodatek za nadurno delo prisodilo le za ure, ki ne presegajo omejitev. Takšno stališče je kot zmotno opredelilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), pri čemer je pojasnilo, da je za odrejanje nadurnega dela odgovoren delodajalec, ki je tisti, ki je za morebitno prekoračitev zakonskih omejitev odgovoren. Zaradi prekoračitve delavca ne smejo zadeti negativne posledice, pri čemer niti v zakonu niti v kolektivni pogodbi, ki določa dodatek za nadurno delo, ni podlage, da bi bile določene nadure, ki jih delavec opravi po odreditvi oziroma po navodilih delodajalca (ker so presegle zakonsko omejitev), brez dodatka za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi 44. člena ZDR-1, tretjega odstavka 127. člena ZDR-1 in 128. člena ZDR-1 ter ob upoštevanju prvega odstavka 58. člena Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/2016 in nadalj.; Ur. l. RS, št. 24/2019; točka e) utemeljeno ugodilo zahtevku za plačilo nadurnega dela, ki ga je tožnik zaradi narave dela pri toženki opravil. Utemeljeno je (v pretežni meri) ugodilo obrestnemu zahtevku, s katerim je tožnik za nadurno delo posameznega leta zahteval zakonske zamudne obresti šele od 20. 1. v prihodnjem letu oziroma od vložitve tožbe (plača za posamezni mesec sicer zapade najkasneje 18 dni po poteku tega meseca; drugi odstavek 134. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 134. člena ZDR-1).

12. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožniku je kot potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) in ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) ter vrednosti izpodbijanega dela sodbe (16.342,02 EUR) priznalo sledeče stroške: sestava odgovora na pritožbo v višini 625 točk in materialni stroški 2 % ali 12,5 točk, kar skupaj z davkom na dodano vrednost in glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR. Te stroške mu je po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati toženka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

01.09.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 266/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 763/2019
• VDSS Sodba Pdp 577/2019