VDSS Sodba Pdp 266/2019

Jedro

Ker tožniku sporni del plače ni bil izplačan, je sodišče prve stopnje na podlagi 44. člena ZDR-1 tožbenemu zahtevku iz naslova prikrajšanj pri plači utemeljeno ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo plačilo neto zneskov iz naslova nadurnega dela za obdobje od oktobra 2013 do 2016 s pripadki, pri čemer so bruto zneski, od katerih neto zneske je dolžan toženec plačati, razvidni iz izreka sodbe, prav tako so razvidni dnevi zamude, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za 18. dne v mesecu od prisojenih zneskov je zavrnilo (točka I izreka). Naložilo mu je plačilo neto zneskov iz naslova prikrajšanj pri plači za obdobje od januarja 2015 do novembra 2016 s pripadki, pri čemer so bruto zneski, od katerih neto zneske je dolžan toženec plačati, razvidni iz izreka sodbe, prav tako so razvidni dnevi zamude, tožbeni zahtevek za plačilo višjih zneskov in zakonskih zamudnih obresti za 18. dne v mesecu od prisojenih zneskov je zavrnilo (točka II izreka). Nadalje mu je naložilo plačilo neto zneskov iz naslova prikrajšanja pri regresu za letni dopust za leta od 2013 do 2016, pri čemer so bruto zneski, od katerih neto zneske je dolžan toženec plačati, razvidni iz izreka sodbe, prav tako so razvidni dnevi zamude, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska prikrajšanja za leto 2016 za čas od 2. 7. 2015 do 1. 7. 2016 je zavrnilo (točka III izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od zneskov iz naslova nadurnega dela, prikrajšanj pri plači in prikrajšanj pri regresu za letni dopust (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v ugodilnem delu pritožuje toženec, smiselno predvsem iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da tožniku ni dajal navodil, da mora na tahografu označiti počitek, če ni počival. Tožnik je vozil prekucnik in ni bilo potrebe, da bi ročno nakladal ali razkladal. Kako si je tožnik delo razporedil, je bila njegova odločitev. Toženec v to ni posegal. Morebitne spremembe dela mu je sporočil. V pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2013, sklenjeni med pravdnima strankama, je določena osnovna plača v višini 850,00 EUR bruto, v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2015 pa 890,00 EUR bruto. Sklenjena je bila še pogodba o zaposlitvi v nemškem jeziku, ker je tožnik delo opravljal v Avstriji. Izračun urne postavke oziroma vrednosti nadure s strani tožnika ni pravilen. Iz pregleda nakazil na bančnem računu je razvidno, da so bile vse nadure plačane, enako velja za regrese za letni dopust, možno je majhno odstopanje.

3. Tožnik v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe. Navaja, da je toženec prepozno odgovoril na tožbo, poleg tega je predložil listine, ki so v tujem jeziku. Zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrže, podredno pa zavrne kot neutemeljeno, potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje ter mu prisodi utemeljeno priglašene pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni absolutno bistveno kršilo določb pravdnega postopka, materialno pravo je pravilno uporabilo.

6. Toženec ni pravočasno odgovoril na tožbo. Sodišče prve stopnje prepoznega odgovora na tožbo pravilno ni upoštevalo, ampak je izdalo zamudno sodbo na podlagi 318. člena ZPP. Pri odločitvi je izhajalo iz tožnikovih dejanskih navedb in jih štelo za resnične. Kot podlago za odločitev je upoštevalo dejansko stanje, kot je bilo zatrjevano v tožbi.

7. S pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na označbe na tahografu, naklade in razklade, razporejanje dela, višino osnovne plače in nakazila na bančnem računu, toženec oporeka dejanskemu stanju, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče teh navedb toženca ni upoštevalo. Prav tako iz istega razloga ni upoštevalo listin, ki jih je predložil s pritožbo.

8. Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, kot podlago za odločitev upoštevalo dejansko stanje, kot je bilo zatrjevano v tožbi. Tožnik je pri tožencu v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu voznik in je opravil več ur dela, kot znaša polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz števila nadur, ki ga je navedel tožnik in ki je povzeto v obrazložitvi zamudne sodbe v točki 8, in višine urne postavke ter dodatka za nadurno delo v višini 30 % urne postavke. Tožniku je prisodilo plačilo za nadurno delo na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki določa dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela. Po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, po prvem odstavku 128. člena ZDR-1 pa je delavec upravičen do dodatka za nadurno delo.

9. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zatrjevano dejstvo, da je toženec tožniku v določenem obdobju izplačal nižjo plačo, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, konkretno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2015, ki določa osnovno plačo delavca v višini 999,00 EUR neto, kar po pravilnem preračunu pomeni (vsaj) 1.405,00 EUR bruto. Ker tožniku takšna plača ni bila izplačana, je sodišče prve stopnje na podlagi 44. člena ZDR-1 tožbenemu zahtevku iz naslova prikrajšanj pri plači utemeljeno (delno) ugodilo. Prav tako je utemeljeno (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova prikrajšanja pri regresu za letni dopust za leta od 2013 do 2016, pri čemer je pravilno upoštevalo tožbeno trditev, da je toženec tožniku v teh letih izplačal regrese za letni dopust v višini 500,00 EUR. To je manj od minimalne plače, kar ni v skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR, po katerem je delavec upravičen do regresa za letni dopust najmanj v višini minimalne plače.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožnik sam krije svoje stroške, ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 168/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 763/2019
• VDSS Sodba Pdp 577/2019