VDSS sodba Pdp 846/2012

Jedro

Sprememba organizacije dela, tako da se ukine vodilno delovno mesto, pri čemer del nalog prevzame predsednik uprave, del nalog pa se opravlja na hierarhično nižjem delovnem mestu svetovalca, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alinee prvega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove za drugo ustrezno delo z dne 26. 7. 2011 (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici za čas od 26. 7. 2011 do 22. 6. 2012 obračuna plačo za delovno mesto vodje oddelka za mala in srednja podjetja, po pogodbi št. ….8, ki je v uporabi od 1. 1. 2008 ter tožnici po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov izplača razliko med tako obračunano plačo in dejansko obračunano plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 1. dne v mesecu za znesek razlike v plači preteklega meseca (točka I/2 izreka). Zavrnilo je zahtevek za izplačilo nagrade po točki 5.09 individualne pogodbe o zaposlitvi št. ... v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2010 do plačila in nagrade po točki 5.10 individualne pogodbe o zaposlitvi št. …. v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2011 do plačila (točka I/3 izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici plača denarno odškodnino v višini 10.000,00 EUR v roku osmih dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/4 izreka) in ji povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (točka I/5 izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 2.556,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje utemeljenost odpovednega razloga presojalo izključno skozi dejstvo, da se je tožena stranka do konca leta 2012 nameravala umakniti s slovenskega trga, pri tem pa je spregledalo, da je tožnica med postopkom izkazala, da umik tožene stranke sam po sebi ne predstavlja okoliščine, ki bi bila v vzročni zvezi z ukinitvijo delovnega mesta tožnice. Tožena stranka je sicer že v letu 2008 začela izvajati strategijo umika s slovenskega tržišča, vendar to ni imelo vpliva na opravljanje dela tožnice po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vzročne zveze med izvajanjem strategije umika in podano odpovedjo. Tožnica kljub podani odpovedi in podpisu nove pogodbe o zaposlitvi še vedno opravlja isto delo, le s to razliko, da po novi pogodbi o zaposlitvi za to delo prejema znatno nižje plačilo. Pritožba opozarja na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 194/2006 z dne 30. 1. 2007. Razlog ukinitve delovnega mesta ne more biti le v tem, da se delavcu na ta način za enako delo bistveno zmanjša plača. V konkretnem primeru gre za zlorabo pravic delodajalca. Tožnica je zatrjevala, da na novem delovnem mestu opravlja enako delo kot poprej, tožena stranka pa temu (dokazno podprto) ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja sploh ni opredelilo, čeprav je ta okoliščina ključna pri presoji, ali je podan utemeljen odpovedni razlog. Na zlorabo kaže dejstvo, da je tožena stranka večinoma ukinila delovna mesta, ki niti niso bila zasedena in pa okoliščina, da je tožnici sprva poslala le dopis z dne 17. 6. 2011, s katerim ji je v podpis ponujala novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca za mala in srednja podjetja, ne da bi o tem omenila kakršnekoli ekonomske razloge oziroma reorganizacijo poslovanja. Šele po opozorilu tožnice, da je zaposlena za nedoločen čas in da nikjer ni zaslediti, da bi prišlo do ukinitve njenega delovnega mesta, je tožena stranka tožnici poslala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tudi do tega vprašanja se sodišče prve stopnje ne opredeljuje. Iz izpovedbe priče A.A. izhaja, da razlog za ukinitev tožničinega delovnega mesta ni bilo prenehanje potreb po opravljanju tega dela, saj je izpovedala, da je bilo tožnici novo delovno mesto ponujeno zaradi izteka mandata in da je prvotno šlo za postopek odpovedi mandatnega razmerja in ne za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Res je, da se od sprejema strategije banke o umiku s slovenskega tržišča niso sklepale nove pogodbe s strankami, vendar zaradi tega ni prišlo do takšne spremembe obsega dela, da tožnici ne bi bilo mogoče zagotoviti opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zmanjševanje obsega kreditiranja in s tem zmanjšanje bilančne vsote banke ni imelo vpliva na obseg dela v oddelku. V resnici so se na oddelku ves čas izvajanja t.i. izhodne strategije soočali s povečanim obsegom dela. Zaradi tega je tožena stranka tudi dodatno zaposlovala delavce v oddelku. Pred pričetkom izvajanja izhodne strategije sta bila v oddelku za srednja in mala podjetja zaposlena dva delavca, ki sta sama servisirala 181 pogodb, po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici pa so v tem oddelku zaposleni štirje delavca in dodatno še predsednik uprave, ki po zatrjevanju tožene stranke opravlja naloge vodje oddelka za majhna in srednja podjetja. Sodišče prve stopnje zato zmotno ugotavlja, da ni prišlo do širitve zaposlenih v oddelku. Glede na to, da odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi pomanjkanja utemeljenega odpovednega razloga ni zakonita, je utemeljen tožničin zahtevek za plačilo razlike med plačo, ki bi jo prejemala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi in plačo, ki jo prejema na podlagi novo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca za mala in srednje velika podjetja. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga določbe točk 5.9 in 5.10 pogodbe o zaposlitvi opr. št. …. glede izplačila nagrad. Iz pisma o nameri z dne 16. 11. 2006 izhaja, da je bilo izplačilo nagrade nevezano in da se je izplačevala vsako leto maja in novembra. Navedeno potrjuje tudi izpovedba priče B.B., do katere pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar velja tudi za ostala dokazana dejstva, ki gredo v prid tožnice. Dodatki, navedeni v pismu o nameri, zajemajo tudi dodatke po točkah 5.9 in 5.10 pogodbe zaposlitvi, kar potrjuje tudi praksa tožene stranke, ki je tožnici ves čas od pričetka zaposlitve dalje izplačevala pogodbeno dogovorjeno nagrado, tudi v času njene bolniške odsotnosti, sodišče prve stopnje pa se do teh navedb sploh ni opredelilo. Izplačilo nagrade ni vezano na prisotnost na delovnem mestu, pač pa na zagotavljanje letnega denarnega prejemka. Sicer pa navedbe tožene stranke o tožničini odsotnosti z dela niti ne morejo biti upoštevane, saj je bila tožnica od 6. 5. 2010 z delovnega mesta odsotna proti svoji volji zaradi nezakonite napotitve na izredni dopust. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi in neizplačilo nagrade ne more predstavljati podlage za ugotavljanje odškodninske odgovornosti po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kolikor ima lastnosti šikaniranja ali samovoljnega ravnanja, lahko osnova za prisojo odškodnine za negmotno škodo. Tožnica se pri tem sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 853/2011 z dne 12. 1. 2012, s katero odškodnina za negmotno škodo sicer ni bila prisojena, ker sodišče ni ugotovilo znakov samovoljnega ravnanja in šikaniranja. A contrario je do odškodnine upravičen delavec, ki je uspel dokazati, da ima odpoved tudi lastnost samovoljnega in ponižujočega ravnanja delodajalca. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka ni ugovarjala tožničini trditvi, da tožnica tudi na novem delovnem mestu opravlja enako delo kot prej, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Slednji določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Tožena stranka je v tem sporu ves čas dokazovala, in tudi dokazala, da je naloge v zvezi z vodenjem po ukinitvi prejšnjega delovnega mesta tožnice prevzel predsednik uprave tožene stranke. Navedeno pomeni, da je tožena stranka nasprotovala tožničini navedbi, da na novem delovnem mestu opravlja povsem enako delo kot na ukinjenem delovnem mestu vodje oddelka za mala in srednja podjetja.

Z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih vprašanj, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V tem sporu ne more biti odločilno dejstvo, da je tožena stranka tožnici še pred formalno ukinitvijo delovnega mesta in pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca za mala in srednja podjetja. Takšna predhodna, neformalna ponudba nove pogodbe o zaposlitvi v ničemer ne vpliva na zakonitost kasneje sprejete odločitve o formalni ukinitvi delovnega mesta in odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kakor bo razloženo v nadaljevanju, v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče B.B. v zvezi naravo nagrade za uspešnost. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve povsem korektno povzelo izpovedbo te priče, zahtevek tožnice pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnici nagrada ne gre, ker se je tožena stranka zavezala, da bo to nagrado izplačevala skupaj s plačo za november in maj in ker tožnica ob zapadlosti plače za november 2010 in maj 2011 ni bila upravičena do plače, tudi ni upravičena do nagrade. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, ker naj bi se postavilo na stališče, da je bilo izplačilo nagrad prostovoljno prepuščeno izplačevalcu.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja:

- tožena stranka je že v letu 2008 sprejela odločitev o umiku banke s slovenskega tržišča, v letu 2010 pa je bila sprejeta nova strategija tožene stranke, iz katere izhaja, da je leto 2012 zadnje leto poslovanja tožene stranke;

- uprava tožene stranke 1. 7. 2011 je s sklepom ukinila osem delovnih mest, med njimi tudi delovno mesto vodje oddelka za mala in srednja podjetja, ki ga je na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... zasedala tožnica;

- tožena stranka je tožnici 26. 7. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe za delovno mesto svetovalca za mala in srednje velika podjetja, ki jo je tožnica tudi podpisala;

- naloge povezane z vodenjem oddelka za srednja in mala podjetja je po reorganizaciji (ukinitvi delovnega mesta vodje oddelka) izvajal predsednik uprave tožene stranke;

- tožena stranka se je z odpovedano pogodbo o zaposlitvi št. ... zavezala, da bo tožnici vsako leto dodatno k novembrski oziroma skupaj s plačo za maj izplačala prostovoljno nagrado za uspeh in sicer v prvem primeru v višini skupne mesečne bruto plače, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi, v drugem primeru pa v višini razlike med skupno mesečno bruto plačo in izplačanim regresom za letni dopust;

- tožnica je bila od junija 2010 do junija 2011 (torej tudi novembra 2010 in maja 2011) na porodniškem dopustu in ji v tem času tožena stranka ni izplačevala ničesar, ampak je vsa izplačila prejemala neposredno iz naslova zavarovanja za starševstvo.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe in zahtevek za izplačilo razlike med plačo na novem delovnem mestu in plačo, ki bi jo tožnica prejemala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Sprememba organizacije dela tako, da se ukine vodilno delovno mesto, pri čemer del nalog prevzame predsednik uprave, del nalog pa se opravlja na hierarhično nižjem delovnem mestu svetovalca, prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je eden od razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca tudi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Pri tem niti niso bistveni razlogi, zaradi katerih se delodajalec odloči za spremembo organizacije dela. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je ukinitev delovnega mesta povezana z odločitvijo tožene stranke o umiku s slovenskega trga.

Protispisna je pritožbena trditev, da je odločitev o ukinitvi delovnega mesta zgolj fiktivna, da tožnica na novem delovnem mestu opravlja isto delo in da je bil edini namen izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ta, da bi tožnica za bistveno nižje plačilo še naprej opravljala isto delo. Iz dokaznega postopka nikakor ne izhaja ugotovitev, da bi tožnica na novem delovnem mestu svetovalke za mala in srednje velika podjetja opravljala povsem enako delo, kot na delovnem mestu vodje oddelka za mala in srednja podjetja. Nasprotno, iz opisov del in nalog za obe delovni mesti (prilogi B3 in A10) izhaja, da delovno mesto vodje oddelka vsebuje tudi dela in naloge vodenja (načrtovanje, organiziranje, spremljanje in usklajevanje dela v oddelku) in nadzorovanja aktivnosti zaposlenih v oddelku (merjenje uspešnosti), ki niso zajete v opisu del in nalog za delovno mesto svetovalca za mala in srednja podjetja. Tudi sicer je bilo v postopku ugotovljeno, da naloge v zvezi z vodenjem oddelka sedaj opravlja predsednik uprave tožene stranke, kar pomeni, da nikakor ne gre za isto delo.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na stališča iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 124/2006 z dne 30. 1. 2007. Dejansko stanje v navedeni zadevi je namreč povsem drugačno od dejanskega stanja v tem sporu. Nižji sodišči (revizijsko sodišče se je ukvarjalo zgolj z vprašanjem, ali ima delavec, ki je podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi, v primeru ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto) sta v zadevi, o kateri je bilo na revizijski stopnji odločeno s sodbo in sklepom VIII Ips 124/2006, ugotovili, da je novo delovno mesto po vsebini in zahtevnosti identično delovnemu mestu iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je takrat zavzelo stališče, da razlog ukinitve delovnega mesta ne more biti le v tem, da se delavcu na ta način bistveno zmanjša plača za enako delo ter da delodajalec sicer lahko avtonomno odloča o ukinitvi delovnih mest, vendar ne brez vsakršnih omejitev, zgolj navidezno, saj bi to pomenilo zlorabo te pravice. V tem sporu (o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo) pa nikakor ne gre za navidezno ukinitev delovnega mesta, saj se opisa del in nalog za obe delovni mesti razlikujeta, tožnica pa na novem delovnem mestu ne opravlja več nalog vodenja in nadzorovanja aktivnosti zaposlenih na oddelku, temveč je to delo prevzel predsednik uprave tožene stranke.

Res je, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da se z združevanjem posameznih del in nalog v okviru enega delovnega mesta, namesto od dosedanjih dveh, znižujejo tudi stroški dela delodajalca in se na ta način izboljšuje poslovni izid banke. Vendar pa ta navedba ne pomeni, da bi bila sprememba organiziranosti dela pri toženi stranki zgolj navidezna in izvršena zgolj z namenom znižanja tožničine plače. Tožena stranka je dejansko ukinila delovno mesto vodje oddelka za srednja in mala podjetja, vodstvena dela prenesla na predsednika uprave tožene stranke, opravljanje preostalih strokovnih nalog pa zagotovila na delovnem mestu svetovalca za mala in srednje velika podjetja. Sicer pa je revizijsko sodišče že v sodbi VIII Ips 477/2006 z dne 27. 9. 2007 zavzelo stališče, da motivi delodajalca za racionalizacijo poslovanja, vključno z motivom po znižanju plač, ne vplivajo na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Prav tako ni bistveno ali se je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici število zaposlenih v oddelku povečalo, kakor zatrjuje tožnica. Eventualno povečanje števila zaposlenih ne pomeni, da tožena stranka ne sme ukiniti delovnega mesta vodje oddelka. Zaradi navedenega tudi ni bistveno ali sodišče prve stopnje res zmotno ugotavlja, da ni prišlo do širitve števila zaposlenih v oddelku.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi prav tako ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka tožnici pogodbo za delovno mesto svetovalca za mala in srednja podjetja ponujala, še preden je sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta vodje oddelka za mala in srednja podjetja. Odklonitev takšne ponudbe za tožnico ni mogla imeti nobenih negativnih posledic, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je nato najprej sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta in nato tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Predhodna neformalna ponudba pogodbe o zaposlitvi za isto delovno mesto ne pomeni, da je tožena stranka prekludirana, da kasneje po ukinitvi delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica, tožnici skupaj z odpovedjo ponovno ponudi pogodbo za isto delovno mesto. Pri tem tudi ni bistveno, če se je tožena stranka za takšno postopanje odločila, ker tožnica ni želela podpisati pogodbe, ki ji je bila ponujena z dopisom predsednika uprave z dne 18. 6. 2011.

Tudi okoliščina, da je tožena stranka z ukinitvijo delovnega mesta vodje oddelka za mala in srednja podjetja počakala do izteka mandata tožnice (tožnica je bila za vodjo oddelka imenovana za obdobje od 1. 6. 2005 do 30. 6. 2012), v ničemer ne vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno še vedno ne pomeni, da je bil razlog za odpoved iztek mandata. Razlog za odpoved je bila odločitev tožene stranke, da po izteku mandata ne bo več imela delovnega mesta vodje oddelka in da bo to delovno mesto ukinila, kar je tudi storila s sklepom z dne 1. 7. 2011.

Ob ugotovitvi, da je bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je preizkus zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejilo le na preizkus utemeljenosti odpovednega razloga. V skladu tretjim odstavkom 90. člena ZDR delavec, ki mu je bila podana odpoved s ponudbo nove pogodbe in sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, obdrži pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Takšno omejeno sodno varstvo sicer ne pomeni, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predmet sodnega varstva v smislu določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR (tudi tožnica je zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), vendar pa je sodno varstvo bistveno zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Navedeno pomeni, da v takšnem sodnem sporu ni možno uveljavljati drugih razlogov, zaradi katerih bi bila odpoved sicer lahko nezakonita (rok za podajo odpovedi, spoštovanje procesnih in formalnih zahtev za odpoved).

Zahtevek za plačilo razlik v plači je sodišče prve stopnje pravilno presojalo kot odškodninski zahtevek zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je posledično pravilno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo razlike v plači.

Ob ugotovitvi, da je bila tožnica ob izplačilu plač za november 2010 in maj 2011 na porodniškem dopustu in je takrat imela pravico do porodniškega nadomestila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo v 5. členu individualne pogodbe o zaposlitvi št. … dogovorjene prostovoljne nagrade za uspešnost. V pogodbi je povsem jasno določeno, da se navedene nagrade izplačujejo dodatno k novembrski plači oziroma skupaj s plačo za maj, kar pomeni, da je delavec do teh nagrad upravičen le v primeru, če je upravičen do plače. Pogodbeno določilo je povsem jasno. Prostovoljna nagrada je vezana na pravico delavca do plače za november in maj. Tožnica ob zapadlosti te obveznosti v novembru 2010, maju 2011 ni bila upravičena do plače pri toženi stranki in je tudi ni prejemala, pač pa je prejemala nadomestilo v času starševskega dopusta v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP – Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami). Pri tem ni bistveno, če naj bi tožena stranka tožnici že v času porodniškega dopusta izplačala prostovoljno nagrado za uspešnost za maj 2010. V kolikor bi bila tožnica v maju 2010 v resnici na porodniškem dopustu, ji je tožena stranka sicer izplačala nekaj, kar ji ni bila dolžna. Vendar s tem ne bi mogla nastati obveznost, da ji takšne prejemke izplačuje tudi v bodoče, čeprav ob njihovi zapadlosti tožena stranka tožnici ni dolžna izplačevati plače ali njenega nadomestila. Sicer pa tožnica na drugem mestu navaja, da je bila v maju poslana na prisilni dopust in v kolikor ji je bila tožena stranka dolžna izplačevati nadomestilo za čas dopusta, bi bila hkrati s tem nadomestilom dolžna izplačati tudi nagrado za uspešnost, ki se izplačuje skupaj s plačo za maj 2010.

Pritožba sicer ne navaja, zakaj naj bi bila zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava in obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da grajano ravnanje tožene stranke (neizplačilo prostovoljne nagrade in odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 45. člena ZDR. Nenazadnje je v tem sporu sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil podan utemeljen odpovedni razlog in da je tožena stranka ravnala v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ko tožnici ni izplačala prostovoljne nagrade za uspešnost, ki bi sicer zapadla ob plači za november 2010 in maj 2011.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 825/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 1536/2006
• VDSS sodba Pdp 715/2011