<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS sodba Psp 250/2012
ECLI:SI:VDSS:2012:PSP.250.2012

Evidenčna številka:VDS0009333
Datum odločbe:13.09.2012
Področje:INVALIDI
Institut:nadomestilo za invalidnost - nadomestilo za čas čakanja - pravice po ZPIZ-1

Jedro

Tožnik kot invalid III. kategorije po ZPIZ, ki ni uživalec pravice do nadomestila po ZPIZ, na podlagi zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, te pravice ne more uveljaviti, saj je ZPIZ-1 ne pozna več. Ob izpolnjenih pogojih bi lahko uveljavil le katero od nadomestil po ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločbi toženca št. ... z dne 24. 2. 2010 in št. ... z dne 26. 7. 2010, da se tožniku prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu in da je toženec o višini tega nadomestila dolžan izdati posebno odločbo.

Zoper zavrnilo sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da delovno mesto pri A. d.o.o. ni bilo ustrezno delo. Opozarja, da je tožnik po napotitvi na ustrezen pregled na medicino dela pridobil zdravniško spričevalo z dne 14. 10. 2008, iz katerega izhaja, da je zmožen za delo strojnega mehanika in da izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za tako delovno mesto. Delovno razmerje je bilo veljavno sklenjeno in je tožnik tudi delal. Ni mu dopustno očitati, da ni delal na drugem ustreznem delu, saj je pridobil javno veljaven dokument o izpolnjevanju posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto. Sodišču očita, da se do navedenega sploh ni opredelilo. Nadalje navaja, da je tožnik, ko je bil zaslišan, opisal, kaj točno je delal pri A. d.o.o. Izpovedal je, da je z varilno pištolo sestavljal različne materiale, da ni imel težkega fizičnega dela in da tri mesece, razen tega da je pometal, sploh ni delal. Tožnik tako ni opravljal dela, na katerem bi bil omejen. Glede zaposlitve pri B. s.p. poudarja, da si ni mogel sam napisati pogodbe o zaposlitvi, si odrejati dela in prenehanja delovnega razmerja, zato to ne more iti njemu v breme. Sicer pa je izrecno izpovedal, da je bil brez nove pogodbe o zaposlitvi dejansko razporejen na lahko delo, delal je na peskanju in z viličarjem prevažal material, kar je bilo skladno z omejitvami iz invalidske odločbe. Navaja, da je sodišče kljub izrecnemu nasprotovanju pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije, ni pa pridobilo neodvisnega in nepristranskega mnenja sodnega izvedenca. Zato tožnik ni sprejel mnenja invalidske komisije, ki ne more biti dokaz o ustreznosti tožnikovega dela, in se sodba nanj tudi ne more opirati. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, čeprav iz napačnih materialnopravnih izhodišč. Zmotna uporaba materialnega prava namreč ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 26. 7. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženca z dne 24. 2. 2010, in s tem v zvezi, ali ima tožnik pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu od 22. 12. 2009 do 31. 1. 2010. Toženec je namreč z navedeno prvostopenjsko odločbo tožnikovo zahtevo za priznanje te pravice zavrnil, ker tožnik kot invalid III. kategorije ni bil zaposlen oziroma razporejen na drugem ustreznem delu.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku prišlo do enakega zaključka kot toženec z izpodbijano dokončno odločbo, torej da tožnik kot invalid III. kategorije ni bil zaposlen oziroma razporejen na drugem ustreznem delu. Ugotovilo je, da je bil tožnik z odločbo toženca z dne 17. 8. 1998 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo brez dvigovanja ali prenašanja bremen težjih od 10 kg in brez dela z rokami nad višino ramen s polnim delovnim časom od 13. 6. 1998 dalje, in preverjalo ustreznost delovnega mesta tožnika v skladu z navedeno odločbo pri delodajalcu A. d.o.o., pri katerem mu je delovno razmerje dne 21. 3. 2009 prenehalo. Na podlagi dopisa delodajalca in opisa delovnega mesta ter dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje je ugotovilo, da delovno mesto ključavničar – varilec pri A. d.o.o. za tožnika ni ustrezno delo. Tudi za delovno mesto pri B. s.p., pri katerem je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 31. 3. 2007, je ugotovilo, da za tožnika ni bilo ustrezno delo, ker tožnik ni izkazal, da je bil na takšno delo razporejen. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev, da tožnik ni bil zaposlen oziroma razporejen na drugem ustreznem delu, je sodišče prve stopnje skladno s 124. členom prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) v zvezi s 446. členom Zakona pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu od 22. 12. 2009 do 31. 1. 2010.

Sodišče prve stopnje je, kakor že tudi toženec pred njim, zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je v zvezi s tožnikovo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu sklicevalo na določbo 446. člen ZPIZ-1, ki naj bi napotila na uporabo prejšnjih predpisov oziroma določb 123. do 128. člena ZPIZ. Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je namreč že v več podobnih zadevah doslej, tako na primer v sodbi, opr. št. VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011, sodbi opr. št. VIII Ips 65/2010 z dne 8. 11. 2011, sodbi opr. št. VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2011 in sodbi opr. št. VII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011, postavilo na drugačno stališče. V sodbi opr. št. VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011 je tako zavzelo stališče, da iz določbe 446. člena ZPIZ-1 ne izhaja uporaba prejšnjih predpisov. Uporaba določb 60. do 71. člena, 80. do 101. člena, 106. člena, 5. odstavka 138. člena, 158. do 163. člena in 4. odstavka 149. člena ZPIZ-1 je bila odložena le do 1. 1. 2003. Določbe 102. do 105. člena tega zakona so se začele uporabljati z dnem uveljavitve novega Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1. 1. 2005, oziroma v zvezi z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2003 s spremembami), šele z dnem uveljavitve Uredbe iz 3. odstavka 62. člena tega zakona (110. člen ZZRZI), ki je začela veljati 1. 1. 2006. Samo do navedenih datumov so se o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljale določbe prejšnjega ZPIZ.

To pomeni, da 446. člen ZPIZ-1 že od 1. 1. 2003 ni bil več podlaga za uporabo določb ZPIZ o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. V obravnavanem primeru ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. ali 397. členu, saj tožnik ni bil uživalec nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu; te pravice do uveljavitve ZPIZ-1 sploh ni pridobil. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje pravic ni začel pred uveljavitvijo tega zakona. Le v takšnem primeru se namreč v skladu s to določbo pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Tožnik tako ob vložitvi zahteve ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, temveč kvečjemu eno od pravic po ZPIZ-1, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več.

Tožnik je z zahtevo z dne 25. 11. 2009 izrecno uveljavljal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo. Toženec je sicer v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da tožnik ni pridobil nobenih novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kar bi mu dalo pravico do nadomestila za invalidnost ali delne invalidske pokojnine, vendar je v izreku odločbe izrecno odločil le o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo. Tudi s postavljenim tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal le pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo. Zato v tem sporu ni bilo mogoče ugotavljati, ali bi tožniku morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1.

Ugotovitev, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo na drugem ustreznem delu, glede na navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS za odločitev o zadevi sploh ni bistvena. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato brezpredmetne. Po prvem odstavku 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in – čeprav iz drugih razlogov, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, stroške pritožbe krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

ZPIZ-1 člen 391, 397, 446. ZPIZ člen 124.
Datum zadnje spremembe:
14.12.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwMTEz