<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS sodba Psp 151/2012
ECLI:SI:VDSS:2012:PSP.151.2012

Evidenčna številka:VDS0009119
Datum odločbe:26.04.2012
Področje:INVALIDI
Institut:nadomestilo za invalidnost - nadomestilo za čas čakanja - pravice po ZPIZ-1

Jedro

Ker je tožnik dne 21. 7. 2010, to je v času veljavnosti ZPIZ-1, vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, je toženec z izpodbijano odločbo neutemeljeno odločil o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu po ZPIZ, namesto o pravici do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 14. 9. 2010 in št. ... z dne 20. 10. 2010 in tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 22.7. 2010 dalje in naložilo tožencu, da izda odmerno odločbo o nadomestilu za invalidnost v 30-ih dneh od pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče za odločitev ni imelo niti dejanske niti pravne podlage. Sodišče se v razčiščevanja dejanskega stanja glede tožnikovega izpolnjevanja pogojev za pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ni spustilo, saj je zavzelo stališče, da bi moral toženec pri odločanju upoštevati sedaj veljavno zakonodajo, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ne glede na to, da je tožnik v svoji vlogi z dne 21. 7. 2010 in v tožbenem zahtevku navajal, da uveljavlja nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, ki je pravica po 124. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92). Toženec je prepričan, da je razlogovanje sodišča prve stopnje napačno. Pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev je namreč izvedena pravica s podlago o osnovni pravici glede na datum nastanka invalidnosti, zaradi česar je v predsodnem postopku pravilno ugotavljal tožnikovo izpolnjevanje zakonskih pogojev za pridobitev pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev po ZPIZ/92 glede na to, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drugo ustrezno fizično nenaporno delo, brez prisilne drže, brez dela na višini in dvigovanja bremen nad 15 kg s polnim delovnim časom od 7. 9. 2000 dalje. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pri odločanju bistveno kršilo določbe postopka in sicer 1. odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). To pomeni, da je ne glede na to, da je po ZDSS-1 tudi socialno sodišče v socialnem sporu vezano na tožbeni zahtevek, obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega postopka, kot izhaja iz dokončnega upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. Obseg sodne presoje je bil določen z dokončno odločbo z dne 20. 10. 2010, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo glede uveljavljanja pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in ne kakšne druge pravice. Zato sodišče že iz tega razloga ni imelo nobene pravne podlage, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in tožniku priznalo pravico, o kateri toženec v predsodnem postopku sploh še ni odločal. Ker je tožnik z zahtevo z dne 21. 7. 2010 izrecno uveljavljal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu in je tudi tožbo vložil za priznanje navedene pravice, izven tega okvira ne toženec ne sodišče, ne more ugotavljati, ali bi tožniku pripadala pravica do nadomestila za invalidnost, ki jo ureja ZPIZ-1. Navedeno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v podobnih primerih, kot npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011, sodbo opr. št. VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev neutemeljeno oprlo na 1. odstavek 81. člena ZDSS-1.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče ter dodatno poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 20. 10. 2010 in prvostopne odločbe št. ... z dne 14. 9. 2010, s katero je odločilo, da tožnik nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo na podlagi 124. člena ZPIZ/92, ker mu delovno razmerje ni prenehalo po mnenju komisije v skladu s 103. členom ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je takšni odločbi štelo za nepravilni in nezakoniti, ker je štelo, da je zmotno materialnopravno stališče toženca, da je potrebno o pravici do kratkoročne dajatve odločati na podlagi 124. člena ZPIZ/92. S takšnim stališčem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 7. 9. 2000 dalje in da mu je bila z odločbo št. ... z dne 3. 10. 2007, po končani poklicni rehabilitaciji priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno fizično nenaporno delo, brez prisilne drže, brez dela na višini in dvigovanja bremena nad 15 kg, kot npr. gradbeni tehnik s polnim delovnim časom od 10. 7. 2007 dalje. Nato je bilo tožniku z odločbo št. ... z dne 25. 10. 2008 od 10. 7. 2007 dalje priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Z 21. 10. 2009 pa je bilo z odločbo iste opravilne številke z dne 4. 11. 2009 ustavljeno izplačevanje navedenega nadomestila, ker je bilo ugotovljeno, da je tožniku istega dne prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu A. d.o.o. .... Delovno razmerje je tožniku prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanega obsega poslovanja. Od 28. 10. 2009 je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in do 21. 10. 2010 uživalec pravice do nadomestila za brezposelnost. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje navedena dejstva med strankama niso sporna, sporno pa je, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje samo zato, ker delodajalec ni postopal po 103. členu ZPIZ-1, ker ni pridobil mnenja posebne komisije za ugotovitve podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ali je v konkretnem primeru o pravici do ustrezne denarne dajatve na podlagi preostale delovne zmožnosti potrebno odločati po 124. členu ZPIZ/92, ki v času odločanja ni bil več v veljavi.

Razen vseh navedenih nespornih dejstev, iz listinske dokumentacije jasno izhaja, da je tožnik dne 21. 7. 2010 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost in ne zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, kot navaja pritožba. Na podlagi takšne tožnikove zahteve je toženec s prvostopno odločbo z dne 14. 9. 2010, potrjeno z dokončno odločbo z dne 20. 10. 2010, odločal o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ne pa o nadomestilu za invalidnost. Šele v sodnem postopku je tožnik, ki je izpodbijal citirani odločbi toženca, uveljavljal priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Torej denarno dajatev, ki mu z izpodbijanima odločbama ni bila priznana.

Ker je tožnik z zahtevo vloženo pri tožencu izrecno uveljavljal nadomestilo za invalidnost, se toženec neutemeljeno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011 in opr. št. VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011, saj ne gre za identični zadevi, kot je konkreten primer. Sicer je pa v obeh zadevah Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da ni zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo po ZPIZ/92, ampak kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1.

Glede na takšno stališče to pomeni, da bi toženec po zahtevi vloženi 21. 7. 2010 edino lahko odločil o nadomestilu za invalidnost, ne glede na datum nastanka invalidnosti, ne pa o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo na podlagi 124. člena ZPIZ/92. V času uveljavitve pravice do nadomestila, navedena zakonska podlaga ni več veljala. Tedaj je veljal edino ZPIZ-1, ki pa v določbi 94. člena ureja nadomestilo za invalidnost.

Glede na vse navedeno, ker je tožnik pri tožencu dne 21. 7. 2010 izrecno uveljavljal nadomestilo za invalidnost in ker je tedaj veljal ZPIZ-1, je sodišče prve stopnje pravilno kot pravno podlago upoštevalo določbo 94. člena ZPIZ-1 in ugotavljalo izpolnjevanje pogojev določenih v citirani določbi. Ker pa je toženec že v predsodnem postopku ugotavljal, iz katerih razlogov je tožniku prenehalo delovno razmerje, to vprašanje pa je bilo tudi sporno oziroma je bilo sporno, ali gre za prenehanje delovnega razmerja odvisno od tožnikove volje, je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo in ugotavljalo, iz katerih razlogov je tožniku prenehalo delovno razmerje. Ker pa je bilo v obravnavanem primeru sporno samo to, zakaj je tožniku prenehalo delovno razmerje, ne pa tudi druge okoliščine, je sodišče prve stopnje pravilno tožniku na podlagi določb 94. člena ZPIZ-1 priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Razlogov in zaključkov, zakaj je tožniku prenehalo delovno razmerje in ali odvisno ali neodvisno od njegove volje, pa toženec ne izpodbija.

Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem bistveno kršilo določbe postopka, konkretno določbo 63. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb, med drugim dokončne odločbe toženca z dne 20. 10. 2010, s katerim je bil tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih.

Tožnik je s tožbo res uveljavljal priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Takšen tožbeni zahtevek se navezuje na izpodbijani odločbi toženca, s katerima je odločil o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo na podlagi ZPIZ/92, čeprav je tožnik vložil zahtevo za invalidnost. Takšen tožbeni zahtevek bi sodišče prve stopnje lahko zavrnilo in kot nezakoniti odpravilo izpodbijani odločbi ter tožencu naložilo, da odloči o nadomestilu za invalidnost ali ob nespornih dejstvih o izpolnjevanju pogojev za priznanje nadomestila za invalidnost, tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost in odmero naložilo tožencu potem, ko je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje. Pri tem pa pritožba pravilno opozarja, da podlaga za takšno odločanje ni podana v 1. odstavku 81. člena ZDSS-1, ampak v določbi 82. člena tega zakona, kar pa ne predstavlja takšne kršitve določb postopka, da bi bila zaradi tega izpodbijana sodba nezakonita.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 94, 103. ZPIZ člen 124. ZDSS-1 člen 81, 81/1, 82.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5MDYx