Sodba VIII Ips 39/2013

Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas odpovedana iz neutemeljenega razloga, sta nižji sodišči o tožnikovem podrednem tožbenem zahtevku odločili v navedenih okvirjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga, zaradi katerega je tožena stranka tožniku odpovedala individualno pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno 24. 6. 2005. Toženi stranki je naložilo plačilo odškodnine v višini razlike v plači in bonitetah v skupnem znesku 86.037,90 EUR. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas in je imel nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor sektorja za trženje za čas mandata od 1. 6. 2005 do 31. 5. 2009. Tožena stranka ga je z dopisom z dne 19. 5. 2009 obvestila, da se izteče obdobje, za katerega je bila pogodba sklenjena in mu 21. 5. 2009 posredovala ponudbo za sklenitev nove individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec uprave, ki jo je tožnik 5. 6. 2009 podpisal. Sodišče je presodilo, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe po 90. členu ZDR in ugotovilo, da tožena stranka za odpoved ni imela nobenega resnega in utemeljenega razloga, saj potek mandata ob sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, po 88. členu ZDR ne predstavlja odpovednega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke glede ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Odločitev glede odškodnine in stroškov postopka je razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila njena pritožba zavrnjena, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da se ne strinja s presojo sodišča druge stopnje, da dokument, ki ga je kot spremni dopis poslala tožniku skupaj s ponujeno pogodbo o zaposlitvi, predstavlja redno odpoved. Tožena stranka pogodbe ni odpovedala, pač pa mu je ob izteku časa, za katerega je bila sklenjena tedaj veljavna pogodba, skladno z njenimi določili, zgolj in le ponudila novo zaposlitev. V dopisu ni naveden odpovedni razlog in za odpoved tudi ni bilo nikakršne potrebe, saj bi pogodba s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, prenehala sama po sebi. Šele če tožnik ponujene pogodbe ne bi sprejel, bi bila tožena stranka primorana začeti postopek redne odpovedi. V dopisu je redna odpoved omenjena le kot možnost za primer, da ponujena pogodba o zaposlitvi ne bo sklenjena. Odpovednega razloga tožena stranka ne more obrazložiti, saj ga v času izdaje spornega dopisa dejansko ni bilo in bi nastopil šele v primeru, ko tožnik ne bi podpisal ponujene pogodbe o zaposlitvi. Ne drži, da bi tožena stranka potek mandata obravnavala kot odpovedni razlog. Sodišči sta spregledali določbe 47. člena ZDR. S podpisom nove pogodbe prejšnja pogodba preneha in ne potrebe po njeni odpovedi. Stališče v zvezi z naravo spornega dokumenta je v popolnem nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v zvezi z istovrstnim dokumentom v sodbi VIII Ips 77/2012 z dne 5. 11. 2012.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Tožena stranka v reviziji sicer navede, da jo vlaga tudi zaradi „bistvene kršitve določb pravdnega postopka“. Vendar ne izrecno in tudi smiselno ne navaja ničesar, s čimer bi tak razlog utemeljila. Zato glede tega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Tožnik je v tem sporu postavil poleg glavnega tudi podredni tožbeni zahtevek. S pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 698/2010 z dne 25. 2. 2011 je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo (glavni) tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktor sektorja za trženje, razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave ter vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto direktorja sektorja za trženje z vsemi pravicami. Revizijo tožnika v tem delu je Vrhovno sodišče zavrnilo (sodba VIII Ips 214/2011 z dne 5. 6. 2012). S sklepom v zadevi Pdp 698/2010 pa je bila razveljavljena prvostopna sodba glede podrednega tožbenega zahtevka, ki se je glasil le na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga in plačilo odškodnine. Predmet tokratne revizije je tako le odločitev sodišča o podrednem tožbenem zahtevku.

11. Materialno pravna presoja sodišča druge stopnje v zadevi Pdp 698/2010 je temeljila na dokaznem zaključku, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana. Taki presoji tožnik v reviziji ni nasprotoval, tožena stranka pa revizije ni vložila. Zato se revizijsko sodišče v tistem sporu ni moglo spuščati v presojo pravilnosti take odločitve. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (enako kot pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 698/2010), da iz listine tožene stranke z dne 24. 6. 2005 izhaja, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je presodilo, da potek mandata, ob sicer sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, ni (zakonit) odpovedni razlog, poslovnega razloga pa tožena stranka ni dokazala.

12. Tožena stranka v reviziji ne izpodbija pravnomočne sodbe zato, ker naj ne bi šlo za neutemeljen odpovedni razlog. Revizijske navedbe se nanašajo na njeno nestrinjanje z dokaznim zaključkom sodišča, da je sploh šlo za odpoved in v zvezi s tem vprašanjem se tudi sklicuje na sodbo VIII Ips 77/2012 z dne 5. 11. 2012. Tožena stranka v reviziji izrecno navede, da „odpovednega razloga ne more obrazložiti, ker ga … dejansko ni bilo“, pri čemer izhaja iz stališča, da pogodbe sploh ni odpovedala, temveč je tožniku le ponudila novo pogodbo.

13. Ugotovitve sodišča glede vsebine listine tožene stranke z dne 21. 5. 2009 pomenijo ugotovitev dejanskega stanja in jih v reviziji ni mogoče izpodbijati. Dejanska ugotovitev je tudi dokazna ocena, da je listina s tako vsebino odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vsebina navedene listine pa je jasna: potek mandata za delovno mesto direktorja sektorja za trženje po pogodbi z dne 24. 6. 2005 „ob smiselni uporabi 88. člena ZDR predstavlja zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga“. Listina se glede ponudbe nove pogodbe izrecno sklicuje na 90. člen ZDR, torej na določbo, ki pride v poštev le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V listini je izrecno tudi zapisano, da bo (v primeru nesprejema ponudbe nove pogodbe) „na dan po vročitvi tega dopisa“ začel teči 45-dnevni odpovedni rok. Tek odpovednega roka pa je po določbi 93. člena ZDR vezan na vročitev odpovedi in ne na vročitev ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sklicevanje tožene stranke na določbo 47. člena ZDR je zato neutemeljeno in v nasprotju z vsebino njene lastne listine.

14. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da mogoče postopati tudi po 47. členu ZDR in delavcu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto brez predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar 47. in 88. člen ZDR nista povezana in urejata različne položaje. Postopanje delodajalca po 47. členu ZDR tudi v primeru zatrjevanega poslovnega razloga ne vpliva na obveznosti delodajalca po 88. in nadaljnjih členih ZDR in teh obveznosti ne izključuje (sodba VIII Ips 313/2006 z dne 21. 11. 2006). Kolikor delodajalec postopa po 47. členu ZDR se pogodba spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostaja v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi in velja, dokler jo katera od strank veljavno ne odpove. V primeru sporazumne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi seveda prejšnje pogodbe ni potrebno še posebej odpovedovati.

15. V obravnavani zadevi gre za primer, ko je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas s tem, da je bilo delovno mesto, za katerega je bila pogodba sklenjena, vezano na mandat. Ni šlo za delovno razmerje za določen čas. S potekom mandata zato taka pogodba kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni „prenehala sama po sebi“. Delovno razmerje, ki je sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, lahko preneha le z odpovedjo pogodbe iz zakonsko izrecno navedenih razlogov (75. člen Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 42/02 - ZDR). Med temi razlogi ni nepodpisa predloga nove oziroma spremenjene pogodbe o zaposlitvi. Dana odpoved, ki učinkuje v vsakem primeru: če delavec sprejme ali ne ponudbo nove pogodbe. Razlika je le v tem, da ob sprejemu ponudbe nove pogodbe za ustrezno zaposlitev delavec nadaljuje z delovnim razmerjem po novi pogodbi o zaposlitvi, ob nesprejemu pa mu delovno razmerje preneha brez pravice do odpravnine (88. in 90. člen ZDR). Kljub podpisu nove pogodbe o zaposlitvi pa ZDR v tretjem odstavku 90. člena delavcu daje omejeno sodno varstvo: pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga s posledično odškodninskim zahtevkom (o tem je v tej zadevi revizijsko sodišče odločalo s sodbo VIII Ips 214/2011 z dne 5. 6. 2012). Ob dejanski ugotovitvi, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas odpovedana iz neutemeljenega razloga, sta nižji sodišči o tožnikovem podrednem tožbenem zahtevku odločili v navedenih okvirjih.

16. Dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v zadevi VIII Ips 77/2012, je bilo drugačno. Ni šlo samo za to, da listina ni bila izrecno naslovljena kot odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak enako kot v obravnavani zadevi kot ponudba nove pogodbe. Bistvena razlika je v (dejanski) ugotovitvi, da listine tudi po vsebini ni bilo mogoče šteti za odpoved. Revizijsko sodišče je sicer (v izreku) ugotovilo „nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 1. 4. 2010“ z utemeljitvijo: „da listina z dne 1. 4. 2010, ki je naslovljena kot ponudba nove pogodbe o zaposlitvi in opozorilo o posledicah v primeru zavrnitve le-te, in ki jo je tožena stranka posredovala tožniku oziroma je tožniku na njeni podlagi zaključila delovno razmerje, nima elementov odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ... je sodišče neutemeljeno presodilo, da je navedena listina pomenila odpoved pogodbe o zaposlitvi, s tožnikom sklenjene za delovno mesto člana uprave, iz razloga nesposobnosti. Listina ni naslovljena kot odpoved pogodbe o zaposlitvi niti ni v njej izrecno navedeno, da se tožniku dosedanja pogodba o zaposlitvi odpoveduje.“ Prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ne da bi bila taka pogodba (zakonito) odpovedana, pa je nezakonito.

17. Na podlagi neizpodbijane ugotovitve, da je bil odpovedni razlog neutemeljen, je sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso odločilo o odškodninskem zahtevku tožnika. V tem delu tožena stranka revizije ni vložila.

18. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.

Datum zadnje spremembe:

11.07.2013

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba VIII Ips 85/2016
• Sodba in sklep VIII Ips 77/2012
• VSRS Sodba VIII Ips 282/2017