Sodba II Ips 203/2012

Jedro

Prisilno zdravljenje je izrecno ustavno prepovedano. Varovana pravna dobrina sta svoboda in samostojnost odločanja posameznika v zvezi z uvedbo, načinom izvajanja, obsegom, vsebino ali morebitno opustitvijo medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe, katere naj bi bil oziroma je (lahko) posameznik deležen. Glavni namen ustavnopravnega varstva je zagotoviti polno spoštovanje pacientovega osebnega dostojanstva ter njegove svobodne in samostojne odločitve o zdravljenju. Nujni predpogoj svobodnega in samostojnega odločanja o zdravljenju je pacientova celovita obveščenost, ki ji ustreza zdravnikova pojasnilna dolžnost. Ta obsega tudi pojasnilo o možnih tveganjih zdravljenja. Le ustrezno informiran pacient lahko uresniči svojo pravico do svobodnega in samostojnega odločanja o zdravljenju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi trdil, da je pri prvih treh operacijah prišlo do strokovnih napak (pri prvi operaciji 24. 8. 2001, ko je šlo za odstranitev dela želodca in spojitev s tankim črevesjem, naj ne bi zadosti očistili notranjosti trebušne votline, premalo skrbno naj bi ravnali s črevesjem, zato naj bi prišlo do zlepljenja vijug tankega črevesa, dodatnih preiskav, s katerimi bi ugotovili zaplet, naj ne bi opravili; pri drugi operaciji osem dni kasneje naj bi terapija z vazoaktivnimi amini najverjetneje povzročila poko jejunuma; nekaj dni kasneje je šivna linija popokala, zato naj bi bil potreben ponoven ukrep). Pred prvim posegom naj ne bi dobil nobenih pojasnil v zvezi z operacijo niti o možnih zapletih, saj se ni pogovarjal z dr. F., kasneje pa je bil operater nedosegljiv.

2. Toženka je trdila, da tožnik po ponovni krvavitvi ni pristal na ponovni endoskopski poseg in je bila operacija nujna. Nezmožnost prehoda hrane skozi črevo in fistule po operaciji predstavljajo zaplet. V zvezi z zahtevkom na podlagi kršitve pojasnilne dolžnosti, postavljenim na glavni obravnavi dne 1. 10. 2007, je ugovarjala zastaranje.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Kot pravilne je sprejelo ugotovitve, da so tožniku dvakrat endoskopsko zaustavili krvavitev iz želodčne razjede, da se tožnik ob ponovni krvavitvi ni pristal na ponovni endoskopski poseg in da je bila potrebna urgentna terapija v smislu reševanja tožnikovega življenja. Kirurško je bila zaustavljena krvavitev iz želodca in opravljena resekcija želodca. Zlepljenje vijug predstavlja običajen zaplet in vzrok zapore črevesa. Sprejelo je mnenje izvedenca, da je bilo čakanje na drugo operacijo pravilno, da je treba nadaljevati konzervativno terapijo v pričakovanju, da se bo funkcija črevesja ponovno vzpostavila. Ko se ta vzpostavi in je podana mehanska zapora, je primerna operacija.

5. Tožnik se v reviziji sklicuje na izvedensko mnenje, da je operacijski poseg za zaustavitev krvavitev izjema, da je bolj tvegan, da bi bil lahko opravljen še tretji endoskopski poseg; in na izpoved dr. P., da je urgentna gastroskopija standardni postopek. Meni, da je bil sam operativni poseg v nasprotju z uveljavljeno doktrino. Opravljen bi moral biti endoskopski poseg. Ni pomembno, da na nov endoskopski poseg ni pristal. Ni pomembno, kaj hoče pacient in česa noče. Izvedenec ni povedal, kakšen je standardni postopek, z uveljavljeno medicinsko doktrino skladen postopek. Na podlagi dokaznega postopka bi moralo sodišče zaključiti, da je zdravnik storil medicinsko napako. Sodišče druge stopnje se o smiselno enakih pritožbenih razlogih ni opredelilo, pravilen potek zdravljenja in izbira ustreznega postopka zdravljenja pa sta odločilni vprašanji. Izvedenec je navedel, da je operacija redka izjema, do tega pa se sodišči nista opredelili. Tožnik po operaciji ni bil na intenzivnem oddelku, pač pa na navadnem oddelku. Naslednjih osem dni se ni zgodilo nič, nato so ga ponovno operirali. Možni so bili dodatni diagnostični postopki, s pomočjo katerih bi pri tožniku zaplet pravočasno odkrili. Sklicuje se na tri izpovedbe in mnenje izvedenca. Pri tožniku je bilo za pričakovati zaplete. Ocena izvedenca, da je bilo ukrepanje pravočasno, je cinična. Ker so tako dolgo čakali, je prišlo do dodatnih zapletov in še vsaj štirih operacij. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede očitka, ki se nanaša na pooperativno fazo. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o presoji skrbnosti, saj le povzema ugotovitve izvedencev. Enako kršitev je, kolikor povzema te razloge, storilo tudi sodišče druge stopnje, ki se ni opredelilo do očitka glede skrbnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo glede presoje ravnanja v pooperativni fazi.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje niso podane. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej pa so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tožnikovega nestrinjanja z dokazno oceno izvedenskega mnenja ni mogoče razumeti drugače kot uveljavljanja (na revizijski stopnji nedovoljenega) razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Tožnik se v reviziji zavzema za presojo, da gre za napako že zato, ker je bil opravljen klasični in ne endoskopski poseg. Revizijsko sodišče temu ne pritrjuje. Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Prisilno zdravljenje je torej izrecno ustavno prepovedano. Varovana pravna dobrina sta svoboda in samostojnost odločanja posameznika v zvezi z uvedbo, načinom izvajanja, obsegom, vsebino ali morebitno opustitvijo medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe, katere naj bi bil oziroma je (lahko) posameznik deležen.(1) Glavni namen ustavnopravnega varstva je zagotoviti polno spoštovanje pacientovega osebnega dostojanstva ter njegove svobodne in samostojne odločitve o zdravljenju. Nujni predpogoj svobodnega in samostojnega odločanja o zdravljenju je pacientova celovita obveščenost, ki ji ustreza zdravnikova pojasnilna dolžnost. Ta obsega tudi pojasnilo o možnih tveganjih zdravljenja. Le ustrezno informiran pacient lahko uresniči svojo pravico do svobodnega in samostojnega odločanja o zdravljenju.

9. V tem konkretnem primeru so zdravniki spoštovali tožnikovo svobodno in samostojno odločitev ter izrecno odklonitev endoskopskega posega (krvavitev so mu pred tem že endoskopsko zaustavili). Pacient presoje, kaj bi bilo zanj bolje, povezano z manj tveganji, ni prepustil zdravnikom, ker je endoskopski poseg izrecno odklonil. Glede morebitne kršitve pojasnilne dolžnosti pa revizija nima razlogov.

10. Tožnik je prepričan tudi, da so zdravstveni delavci zaplet po prvi operaciji (spremembe na tankem črevesu, zlepljenje, zapora črevesja) prepozno diagnosticirali. Posledica naj bi bilo osem dni prepozno zdravljenje in še štiri operacije. Po njegovem mnenju naj bi opustili določene preiskave. Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča druge in prve stopnje. Izvedenec ni podal mnenja, da so v okvirih sodobne medicinske doktrine, strokovnih standardov in normativov ter glede na razvitosti zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji v primerih kot je tožnikov predvideni in potrebni še določeni diagnostični postopki, ki v tem konkretnem primeru niso bili izvedeni. Šele v tem primeru bi lahko njihova opustitev lahko predstavljala strokovno napako. Glede očitka opustitve določenih diagnostičnih ukrepov je sodišče sledilo mnenju izvedenca, da imajo slikovne preiskave omejeno vrednost, posledice (boleč in napet trebuh) pa so po operaciji že predvidene. Čakanje je bilo pravilno v pričakovanju, da se bo funkcija črevesja ponovno vzpostavila. V sodbi sodišča prve stopnje je pojasnjeno, da ultrazvočna preiskava ni zmožna pokazati sprememb na tankem črevesu ali njegovega zlepljenja, da noben izmed dosegljivih preiskovalnih postopkov z gotovostjo ne more pokazati zlepljenja (tč. 8). Pri bolečinah in zatrdelosti trebuha je običajno, da zdravnik opravi klinični pregled trebuha s pretrkavanjem. Po mnenju izvedenca (s. 11, tč. 14) ni smiselno, da se pri takšnih težavah ponovno odpre trebuh, zato se počaka, saj bi se s takojšnjo operacijo lahko naredilo še več škode. Na podlagi takšnih ugotovitev je pravilen sklep, da so zdravstveni delavci ravnali v skladu s sodobno medicinske doktrino, strokovnimi standardi, normativi in v skladu z razvitostjo zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji.

11. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št.

26/1999 s spremembami

).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj Ivanc Blaž v: Avbelj M.et al., Komentar Ustave Republike Slovenije : dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, s. 849, rob 64.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 174/2012
• Sodba II Ips 288/2012
• VSRS Sklep II DoR 268/2021