sodba I U 1705/2013

Jedro

Tožnica ni državljanka Republike Slovenije in tu nima stalnega oziroma začasnega prebivališča, zato bi bila upravičenka do BPP zgolj v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da so po predpisih tožničine države, to je Republike Srbije, tudi slovenski državljani v Republiki Srbiji upravičeni do BPP. Vendar tožnica kljub pozivu toženke, naj predloži dokazilo o vloženem zaprosilu o tujem pravu pri Ministrstvu za pravosodje, tega ni predložila, iz naknadno predloženega obvestila glede obstoja vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ki ga je izdalo omenjeno Ministrstvo, pa tudi ne izhaja, da bi med navedenima državama obstajala vzajemnost glede uveljavljanja BPP v upravnih zadevah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve RS št. 2140-77/2013/6 (1312-05) z dne 25. 7. 2013. Pri pregledu prošnje prosilke je tožena stranka ugotovila, da ima tožnica državljanstvo Republike Srbije in tam tudi stalno prebivališče. Glede izpolnjevanja pogojev vzajemnosti pa tedanja pooblaščenka tožnice ni niti po pozivu tožene stranke sporočila, da je prosilka, sedaj tožnica, v skladu s pozivom na Ministrstvo za pravosodje podala zahtevo za zaprosilo o tujem pravu, zato je tožena stranka kot pristojni organ odločala o njeni prošnji kot o prošnji tujca. V skladu z določili 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04 – UPB1 in nadaljnji) so med drugim upravičenci po tem zakonu državljani Republike Slovenije, ki v Republiki Sloveniji stalno prebivajo, tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji, drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo ter druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo, določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči (1., 2., 3. in 5. točka 1. odstavka 10. člena ZBPP). V skladu s 3. odstavkom 10. člena ZBPP je vzajemnost podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujcev upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Zaprosilo o tujem pravu pošlje na zahtevo tujca ministrstvo, pristojno za pravosodje, po diplomatski poti. Obvestilo tuje države o njenem pravu na področju brezplačne pravne pomoči ima v postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči značaj javne listine po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. V postopku odločanja o dodelitvi BPP je odločilno, ali ima prosilec kot tujec dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje, medtem ko tožnica v Republiki Sloveniji nima urejenega stalnega oziroma začasnega prebivališča in je državljanka Republike Srbije, iz podatkov spisa pa tudi ne izhaja, da bi na ministrstvo, pristojno za pravosodje, podala zahtevo o obstoju vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Srbijo. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnica kot prosilka po določbah ZBPP ni upravičena do brezplačne pravne pomoči, zato je njeno prošnjo potrebno zavrniti kot neutemeljeno že zaradi neizpolnjevanja pogojev vzajemnosti iz 3. točke 1. odstavka 10. člena v povezavi s 3. odstavkom istega člena ZBPP, zaradi česar tožena stranka ni preverjala niti finančnega pogoja po določilih 12. in 13. člena ZBPP niti objektivnega pogoja po 24. členu ZBPP.

Tožnica v tožbi smiselno navaja razloge, zaradi katerih želi sprožiti upravni spor zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo. Sodišču predlaga, naj upošteva naknadno posredovane dokumente.

Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetni upravni spis, posebnega odgovora na tožbo ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnem spisu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev, zato sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja teh razlogov, s katerimi se v celoti strinja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa le še dodaja:

Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v 10. členu določa, kdo so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. To so državljani Republike Slovenije, ki v Republiki Sloveniji stalno prebivajo; tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva, ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji; drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. V 3. odstavku istega člena je določeno, da je vzajemnost iz 3. točke 1. odstavka 10. člena podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca upravičeni do brezplačne pravne pomoči, zaprosilo o tujem pravu pa pošlje na zahtevo tujca ministrstvo, pristojno za pravosodje, po diplomatski poti.

Iz podatkov upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije in da nima stalnega oziroma začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, zato bi lahko postala upravičenec do brezplačne pravne pomoči v skladu s 3. točko 1. odstavka 10. člena ZBPP zgolj v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da so po predpisih tožničine države, to je Republike Srbije, tudi slovenski državljani v Republiki Srbiji upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Tožnica kljub pozivu tožene stranke, da predloži dokazilo o vloženem zaprosilu o tujem pravu pri Ministrstvu za pravosodje, le-tega ni predložila, niti iz naknadno predloženega obvestila glede obstoja vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ki ga je izdalo Ministrstvo za pravosodje, št. 560-3049/2013/6 (09404A) z dne 3. 12. 2013 ne izhaja, da bi med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo obstajala vzajemnost glede uveljavljanja brezplačne pravne pomoči v upravnih zadevah.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 882/2022-6
• UPRS sklep I U 1979/2014
• sodba IV U 25/2013