sodba II U 368/2013

Jedro

Ker tožnik ni državljan Republike Slovenije, v Republiki Sloveniji pa tudi nima urejenega statusa za bivanje na podlagi ustreznega dovoljenja, se je tožena stranka utemeljeno oprla na določbo 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP in od tožnika zahtevala, da dokaže obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in tujo državo v zvezi z dodeljevanjem brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 8. 7. 2013 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s postopkom opr. št. II K 4699/2013, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Iz prošnje izhaja, da je tožnik državljan Republike Hrvaške ter da v Republiki Sloveniji nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje. Po določbi 3. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) so lahko upravičenci do brezplačne pravne pomoči tudi tujci pod pogojem vzajemnosti ali v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Zaprosilo o tujem pravu pošlje na zahtevo tujca ministrstvo, pristojno za pravosodje po diplomatski poti. Obvestilo tuje države o njenem pravu na področju brezplačne pravne pomoči ima značaj javne listine. Ker tožnik k prošnji ni predložil dokazila, iz katerega bi bila razvidna vzajemnost, ga je organ za brezplačno pravno pomoč dne 8. 8. 2013 pozval, da v roku 8 dni predloži potrdilo Ministrstva za pravosodje, da je vložil zahtevo za obvestilo pristojnega organa v Republiki Hrvaški. Zaprosilo namreč mora podati prosilec sam, saj za to organ za brezplačno pravno pomoč ni pristojen. Tako je tudi odločilo Upravno sodišče v zadevi I U 1846/2011. Poziv je bil prosilcu vročen 10. 8. 2013, osemdnevni rok pa je iztekel 19. 8. 2013. Do izteka navedenega roka prosilec vloge ni dopolnil v skladu s pozivom, zato je tožena stranka njegovo vlogo na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla.

Tožnik v laični tožbi navaja, da organ za brezplačno pravno pomoč od njega zahteva komplicirane mednarodne diplomatske pogoje med Slovenijo in Hrvaško. Sodišče pa bi lahko ugotovilo, da je še vedno prijavljen v Mariboru. Sam se še vedno smatra, da je stalno prijavljen v Republiki Sloveniji, prav tako pri upravni enoti v Mariboru teče postopek za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Sodišče v Ljubljani ga poziva na neke obravnave, o čemer pa sam nima pojma. Zato je tudi zaprosil za pravno pomoč, da bi dokazal svojo nedolžnost. Upa, da bo upravna enota v Mariboru pozitivno rešila njegovo prošnjo v zvezi z izbrisom iz evidence slovenskih državljanov. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 10. člena ZBPP so upravičenci do brezplačne pravne pomoči tudi tujci, ki v Republiki Sloveniji prebivajo z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje. Drugi tujci pa so upravičeni do brezplačne pravne pomoči le pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Vzajemnost pa je podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Zaprosilo o tujem pravu pošlje na zahtevo tujca ministrstvo, pristojno za pravosodje, po diplomatski poti. Obvestilo tuje države o njenem pravu na področju brezplačne pravne pomoči ima v postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči značaj javne listine po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, (tretji odstavek 10. člena ZBPP).

Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da v Sloveniji tudi nima urejenega statusa za bivanje na podlagi ustreznega dovoljenja. Zaradi navedenega se je tudi po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno oprla na določbo 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP in od tožnika zahtevala, da dokaže, da obstaja vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v zvezi z odobravanjem brezplačne pravne pomoči. Po določbi 3. odstavka istega člena namreč mora zaprosilo o tujem pravu pri ministrstvu za pravosodje vložiti prosilec sam, česar pa tožnik v roku, ki mu ga je določila tožena stranka, ni storil. Stališče, da mora zaprosilo o tujem pravu vložiti prosilec sam, ne pa organ za BPP po uradni dolžnosti, je bilo že sprejeto v sodbi I U 1846/2011, na katero se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Zaradi navedenega je tudi po presoji sodišča tožena stranka odločila pravilno, saj organ v primeru, če stranka v postavljenem roku pomanjkljivosti ne odpravi, zavrže s sklepom vlogo na podlagi 67. člena ZUP, ki se uporablja v tem postopku za vsa vprašanja, ki z ZBPP niso izrecno urejena.

Na drugačno odločitev zadeve tudi ne morejo vplivati tožnikovi tožbeni ugovori, da je prijavljen v Mariboru, da je prišel v Slovenije že leta 1978, da je tu obiskoval šolo in bil tudi zaposlen. Iz listin, ki jih je predložil tožnik, je razvidno, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji ter da v Republiki Sloveniji nima urejenega statusa. Iz navedenega je torej zaključiti, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, ki se nanaša na tujce z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Posledično to pomeni, da tožnik ni upravičenec do brezplačne pravne pomoči na podlagi navedene pravne podlage.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in na zakon utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

27.03.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep I U 1979/2014
• UPRS Sodba I U 1402/2022-8
• UPRS Sodba I U 126/2023-7