<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 414/2012
ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.414.2012

Evidenčna številka:VDS0009595
Datum odločbe:22.10.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:individualni delovni spor - vzorčni postopek - kolektivni delovni spor - predhodno vprašanje - kolektivna pogodba - veljavnost aneksa - podpisniki kolektivne pogodbe - sindikat - osebna veljavnost kolektivne pogodbe - sklenitev in oblika kolektivne pogodbe - splošna veljavnost kolektivnih pogodb

Jedro

V individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik zahteva izplačilo razlike v plači, ker je tožena stranka spremenila način obračunavanja plače za tožnika na podlagi Aneksa k podjetniški kolektivni pogodbi, se glede vprašanja (ne)veljavnosti Aneksa k podjetniški kolektivni pogodbi lahko odloča tudi v individualnem delovnem sporu (v tem delu bi sicer vsebinsko šlo za kolektivni delovni spor), ker gre za predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP in 21. člena ZDSS-1.

Obstoj, spremembo ali prenehanje kolektivne pogodbe je potrebno presojati za vsakega podpisnika posebej. Če je na primer delodajalec podpisal spremembe še veljavne kolektivne pogodbe samo z enim od dotedanjih sindikalnih podpisnikov, velja v razmerju do tega sindikata nova, spremenjena kolektivna pogodba. Med delodajalcem in sindikatom podpisnikom, s katerim delodajalec ni sklenil aneksa o spremembi kolektivne pogodbe, pa velja še vedno nespremenjena kolektivna pogodba vse do prenehanja njene veljavnosti (odpovedi, izteka določenega časa ali sporazuma o prenehanju).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova razlike v plači za mesec september in oktober 2010 obračunati in plačati od posameznih mesečnih bruto zneskov predpisane prispevke in davke, obračunane neto zneske pa izplačati tožeči stranki, kot sledi:

- za mesec september 2010 znesek 59,11 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16. 10. 2010 dalje do plačila,

- za mesec oktober znesek 65,33 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16. 11. 2010 dalje do plačila,

vse v roku 8 dni pod izvršbo.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 579,60 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške postopka v višini 28,68 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova razlike v plači za meseca september in oktober 2010 obračunati in plačati od posameznih mesečnih bruto zneskov predpisane davke in prispevke, obračunane neto zneske pa izplačati tožniku, kot sledi:

- za mesec september 2010 znesek 119,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16. 10. 2010 dalje do plačila,

- za mesec oktober 2010 znesek 119,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 16. 10. 2010 dalje do plačila,

vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 1.283,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izvršitev, v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži v plačilo stroške postopka. Tožena stranka enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnjuje, da je posegala v plače zaposlenih iz razloga globalne finančne in gospodarske krize v letu 2008 in 2009, ki je sicer močno prizadela igralniško dejavnost in s tem tudi toženo stranko. Bruto realizacija za leto 2010 je znašala 160 mio EUR, kar je bilo 78 mio EUR manj kot v letu 2006, 81 mio EUR manj kot v letu 2007, 55 mio EUR manj kot v letu 2008 in 28 mio EUR manj kot v letu 2009. Delež stroškov dela v celotnih prihodkih tožene stranke se je nevzdržno povečeval in je v mesecu juniju 2010 znašal kar 44,7 %. Zato je bila uprava tožene stranke dolžna sprejeti Akcijski načrt s sanacijskimi ukrepi, z namenom obrniti trend negativnega poslovanja tožene stranke v pozitivno smer. Tožena stranka je ukinjala določene bonitete, ki jih je imel vodstveni kader (službena vozila, itd.), hkrati je uprava znižala svoje plače za več kot 40 %, plače ostalega kadra pa za 10 % – 0 %. V letu 2010 je pristopila h kadrovski reorganizaciji in znižala število delavcev za skoraj 15 %, kar pomeni za približno 300 delavcev. S tem je zaustavila tudi rast stroškov dela, a so bili ti na mesečnem nivoju še vedno previsoki za cca 1.100.000,00 EUR. Tožena stranka je imela ob tem na voljo dve možnosti, da delavcem zniža del plač iz naslova delovne uspešnosti s spremembo faktorja uspešnosti organizacijske enote (FOE), s čimer bi se plače nekaterih delavcev znižale tudi za 40 %, ali pa da zniža osnovno plačo delavcev za cca 6 % s spremembo tarifne priloge k Podjetniški kolektivni pogodbi – PKP. FOE bi lahko uprava tožene stranke spremenila v skladu s PKP sama, celo brez sodelovanja sindikata, a se za to možnost ni odločila. Tako je uprava tožene stranke vsem trem sindikatom, ki so tudi podpisniki PKP, to je sindikatom A., B. in C., v mesecu aprilu 2010 predlagala znižanje stroškov dela in sicer s spremembo priloge 1 tarifne priloge k PKP, na podlagi katere bi se ustrezno znižali tarifni količniki posameznih plačilnih razredov;

- z znižanjem dodatka za stalnost za delo v D. iz 0,3 % na 0,1 %,

- z znižanjem dodatka za nebolovanje na polovico,

- z zamrznitvijo plačevanja dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja za vse zaposlene.

Z dvema reprezentativnima sindikatoma (C., B.) je uprava tožene stranke dosegla dogovor v marcu 2010 in z njima podpisala dne 5. 5. 2010 dva Aneksa k PKP, s sindikatom A. pa dne 24. 12. 2010 Sporazum, s katerim se je ta sindikat zavezal, da bo z upravo podpisal anekse in dogovor o zamrznitvi FOE z enako vsebino, kot sta ga podpisala sindikata C. in B.. Z Aneksom PKP, ki sta ga podpisala C. in B. dne 5. 5. 2010, se je spremenila med drugim tudi priloga 1 tarifne priloge PKP. V skladu z določilom 3. člena Aneksa je ta stopil v veljavo dne 1. 4. 2010, in takrat tudi omenjena priloga 1. Naslovno sodišče se je sicer v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da omenjeni Aneks k PKP ne predstavlja zakonite pravne podlage za spremembo tarifne priloge PKP, češ da ga niso podpisali vsi trije sindikati pri toženi stranki, a se tožena stranka s takšnim nadziranjem ne strinja. V dokaznem postopku je priča A.A. naštevala več sporazumov in pravnih aktov tožene stranke, ki so se sprejemali s podpisom več sindikatov, spreminjali pa le s podpisom enega. To velja za Aneks k PKP o enajst urnem počitku, ki ni bil nikoli izpodbijan. Podobno velja za spremembo PKP glede blagajniškega rizika, in ne nazadnje je A. sklenil z upravo tožene stranke Sporazum o delovnem času, ki je veljal za delavce igralništva, kamor sodijo tako člani A., kot tudi člani C.. Očitno je torej, da je bila pri toženi stranki praksa, po kateri so spremembe PKP veljale tudi, če jih niso podpisali vsi podpisniki PKP. Vsi trije sindikati so pri toženi stranki namreč reprezentativni sindikati, reprezentativnost pa so pridobili na podlagi Zakona o reprezentativnosti sindikatov, zato je popolnoma vseeno, koliko članov ima kateri od njih. Za toženo stranko so vsi enako pomembni. Za vse delavce tožene stranke bi veljala tudi PKP, ki bi jo uprava tožene stranke podpisala le z enim reprezentativnim sindikatom, saj bi bilo to v skladu z Zakonom o kolektivnih pogodbah. Navedeno prakso pri toženi stranki je bilo dolžno upoštevati tudi sodišče. Tožena stranka je sodišču v odgovoru na tožbo in na naroku za glavno obravnavo pojasnila, da se tožniku zaradi znižanja relativnega razmerja iz 1,57 na 1,50 plača v mesecu septembru in oktobru 2010 ni znižala. Tožena stranka je tudi večkrat poudarila, da vrednosti točke ne bi zviševala, če to ne bi omogočali poslovni rezultati tožene stranke in če ne bi hkrati zniževala tarifnega količnika, to pa so pred sodiščem potrdile tudi priča A.B., A.A. in A.C.. Sodišče pa navedenega ni upoštevalo. Tožnik ne bi utrpel prikrajšanj pri plači za mesece september in oktober 2010, če bi se pri obračunu upoštevala zvišana vrednost točke in znižano relativno razmerje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje delno zmotno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe posebej ni razvidno, da je šlo v konkretnem primeru za reševanje zadeve skladno z določili 40. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem. – ZDSS-1), ki ureja vzorčni postopek in določa, da če je pri sodišču vloženih večje število tožb, o katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko ali isto pravno podlago, lahko sodišče po prejemu odgovorov na tožbe na podlagi ene tožbe izvede vzorčni postopek, ostale postopke pa prekine. Po pravnomočnosti odločitev v pravilno vodenem vzročnem postopku, sodišče o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem postopku, pri čemer pa stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 4. 10. 2011 pa izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se v tej zadevi izvede vzorčni postopek, v ostalih zadevah, ki se vodijo pod opr. št. 178 - 233/2010, od 225 - 357/2010 in od 368 – 385/2010, pa se postopek prekine z dne 4. 10. 2011. Sodišče ob tem tudi navede, da v vseh predhodno navedenih prekinjenih postopkih zastopata tožnike in toženo stranko ista pooblaščenca kot v predmetni zadevi, ki v zvezi s tem izjavljata, da soglašata z izvedbo vzorčnega postopka in da vzameta na znanje prekinitev postopka v zgoraj navedenih zadevah in se odpovedujeta pisnim odpravkom sklepom o prekinitvi postopka in pritožbi zoper te sklepe v vseh navedenih zadevah.

Sodišče prve stopnje je z izvedbo dokazov z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo vložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič A.C., A.B., A.A., A.D. in A.E. ter po vpogledu v izvedeniško mnenje in zaslišanju izvedenca finančne stroke A.F. je sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnikov za plačilo razlike v plači za mesec september 2010 in mesec oktober 2010 utemeljen. Pri tem je sodišče ugotovilo, da sprememba Podjetniške kolektivne pogodbe – PKP ni veljavna in da sklep tožene stranke o znižanju plač nima pravne podlage v veljavni PKP, tako da je bilo znižanje plač tožniku v mesecu septembru 2010 in oktobru 2010 nezakonito in bi morala tožena stranka tožniku obračunati plačo po PKP z dne 16. 12. 2004, torej po relativnem razmerju 1,57, dodatkov za stalnost v višini 0,3 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto dela v družbi in dodatkom za nebolovanje v višini 2,5 % povprečne mesečne plače v družbi, če tri mesece zapored ni bil na bolovanju oziroma 5 % plače, če ni bil na bolovanju šest mesecev.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določil 2. odstavka 347. člena ZPP razpisalo narok za glavno obravnavo, saj je ocenilo, da je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti dokaze in izvesti dodatno zaslišanje izvedenca A.F., univ. dipl. oec., stalno zapriseženega sodnega izvedenca za davčno in finančno stroko, pri čemer je pritožbeno sodišče izvedencu naložilo izdelavo dodatnega izvedeniškega mnenja, kar je bilo potrebno iz razloga, ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Izvedenec je po zaslišanju na glavni obravnavi izdelal dodatno pisno izvedeniško mnenje glede na sprejeti sklep pritožbenega sodišča na glavni obravnavi, ki ga je pritožbeno sodišče vpogledalo in izročilo pisni izvod dodatnega mnenja tudi pooblaščencema obeh strank, ki sicer na sam izračun nista imela pripomb.

Na podlagi izvedene glavne obravnave po ponovitvi vseh izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje in po izvedbi dokaza z zaslišanjem in izdelavo dodatnega izvedeniškega mnenja izvedenca A.F., univ. dipl. oec., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto E., kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 1998, ki je z odločbo o določitvi plače razvrščeno v IV. tarifni razred in 5 plačilni razred in ovrednoteno po PKP z relativnim razmerjem 1,57. Tožena stranka je s septembrom 2010 spremenila način obračunavanje plače za tožnika, pri čemer je izkazala znižano relativno razmerje na 1,50, dodatek za stalnost na stopnjo 0,1 %, ter prepolovila dodatek za nebolovanje. Tožena stranka je spremenila način obračunavanja plač na podlagi Aneksa k PKP z dne 5. 5. 2010 in glede na sprejeti sklep z dne 2. 9. 2010. Svojo odločitev je utemeljevala s tem, da sta se z Aneksom spremenila 109. in 110. člen PKP, pri čemer se je v 109. členu višina dodatka 0,3 % nadomestila z 0,1 %, četrti zadnji odstavek 110. člena o 5 % dodatku za šestmesečno nebolovanje pa je črtala, tako, da so ostala v veljavi le ostala določila 110. člena PKP.

V postopku med strankama ni bilo sporno, da pri toženi stranki obstajajo trije reprezentativni sindikati, ki so sicer podpisniki PKP in sicer A., Enota F., G. 35, H., Sindikat podjetja D., B., I. 7 a, F. in Sindikat družbe D., d.d. in KNSS C., G. 35, H. (v nadaljevanju A., B. in C.), pri čemer sta le dva slednja sindikata podpisala navedeni aneks, A. pa je Aneksu nasprotoval in je šele ob zaključku stavke dne 24. 12. 2010 podpisal sporazum, da bo do 31. 12. 2010 podpisal anekse in dogovor, ki sta jih podpisala C. in B. in to z veljavnostjo od 1. 1. 2011, kot to izhaja iz sporazuma (priloga B8). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da Aneks k PKP ne velja iz razloga, ker A. ni podpisal Aneksa k PKP in torej tudi sklep tožene stranke o znižanju plač nima pravne podlage.

Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi vsebinsko presojalo veljavnost Aneksa k PKP (sprememba 109. člena in 110. člena PKP). V tem delu bi sicer vsebinsko šlo za kolektivni spor iz 6. člena točka a Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 s sprem. – ZDSS-1), saj je pravna podlaga za izplačilo razlike v plači prav (ne)veljavnost Aneksa k veljavni PKP. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno odločalo v individualnem delovnem sporu glede izplačila plače, pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 218/2011 z dne 18. 6. 2012, kjer je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da bi tožnice lahko v individualnem delovnem sporu, v katerem so zahtevale ugotovitev ničnosti, podredno pa predlagale razveljavitev pogodbe o zaposlitvi glede vprašanja nepravilnosti oziroma nezakonitosti pri sprejemanju novega akta o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, glede vprašanja skladnosti splošnega akta delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami (ZDSS-1 člen 6 točka c) lahko odločalo tudi v individualnem delovnem sporu, vendar bi bilo to mogoče le v primeru, ko bi šlo za predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP in 21. člena ZDSS-1. ZDSS-1 v 21. členu namreč ureja predhodno vprašanje in določa, da če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje) pa o njem še ni odločal pristojni organ, lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Tudi Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-82/11 in U-I-14/11 z dne 24. 5. 2012 zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 103. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti RS (plačila 10 % dodatka v plači sindikalnim zaupnikom) zavrglo med drugim z obrazložitvijo, da so za presojo ustavnosti KP pristojna delovna sodišča v kolektivnih delovnih sporih, za učinke za konkretni spor pa imajo podobne pristojnosti tudi sodišča v individualnih sporih, v katerih je odločitev o glavnem vprašanju odvisna od odločitve o zakonitosti oziroma ustavnosti KP. Pritožbeno sodišče navaja, da tako v konkretnem primeru ne gre za kolektivni spor, pač pa za rešitev predhodnega vprašanja, kar sicer velja samo v predmetni zadevi in v konkretnem primeru v ostalih zadevah vodenih po vzorčnem postopku.

Formalnopravne zahteve za veljavno sklenitev kolektivne pogodbe se nanašajo med ostalim na pogodbene stranke, kot to določa Zakon o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006 – ZKolP) in obliko (8. člen ZKolP). Kolektivno pogodbo lahko sklenejo na strani delavcev sindikati, v konkretnem primeru so to trije reprezentativni sindikati tožene stranke in sicer A., B. in C.. Če sklepa pogodbo na eni strani več sindikatov, je podpisnik pogodbe vsak od njih, kot to določa 3. odstavek 6. člena ZKolP. Glede veljavnosti Aneksa k PKP se pritožbeno sodišča sklicuje na stališča dr. A.G. zavzeta v članku z naslovom Prenehanje pogodbe z vidika avtonomije strank in uporabe pravil civilnega prava objavljen v publikaciji Delavci in delodajalci 2-3/2011/XI, ki navaja, da iz nemške literature izhaja, da če je na eni strani ali na obeh straneh več podpisnikov, med njimi ne obstaja skupnost (J.), še zlasti ne v smislu solidarne skupnosti (J.) in se po večinskem stališču tak primer presoja, kot če bi bilo sklenjenih več samostojnih kolektivnih pogodb. Tudi iz francoske literature na primer izhaja, da če je na strani delodajalcev ali delavcev več podpisnikov, morebitna odpoved velja le za tistega podpisnika, ki da odpoved, za vse ostale, pogodba velja še naprej. Avtorica se pri tem zavzema, da bi tudi v slovenski praksi lahko sledili nemški doktrini in presojali obstoj, spremembo ali prenehanje kolektivne pogodbe za vsakega podpisnika posebej. Navedeno pomeni, če je na primer delodajalec podpisal spremembe še veljavne kolektivne pogodbe samo z enim od dotedanjih sindikalnih podpisnikov, velja v razmerju do tega sindikata nova, spremenjena kolektivna pogodba, med delodajalcem in sindikatom podpisnikom, s katerim delodajalec ni sklenil spremembe, pa velja še vedno nespremenjena kolektivna pogodba vse do prenehanja njene veljavnosti (odpovedi, izteka določenega časa ali sporazuma o prenehanju).

Pritožbeno sodišče v navedenem primeru sledi stališču dr. A.G., kar pomeni, da velja spremenjena kolektivna pogodba oziroma Aneks k PKP za sindikata, ki sta kolektivno pogodbo podpisala, ne pa za sindikat A., ki kolektivne pogodbe oziroma aneksa ni podpisal. Ob navedenem pa je potrebno posebej poudariti, da glede vprašanja osebne veljavnosti takšne kolektivne pogodbe, ki je bila med trajanjem kolektivne pogodbe spremenjena samo s strani nekaterih dotedanjih podpisnikov, velja, da kolektivna pogodba, ki jo sklene reprezentativni sindikat velja za vse delavce (člane in nečlane sindikata; 1. odstavek 11. člena ZKolP), v primeru da delodajalca zavezuje hkrati več kolektivnih pogodb iste vrste na eni ravni (na primer dotedanja nespremenjena kolektivna pogodba in spremenjena kolektivna pogodba), pa se uporabljajo določbe, ki so za delavca ugodnejše, kot to sicer določa 2. odstavek 11. člena ZKolP. V konkretnem primeru je tako za delavca tožnika ugodnejša PKP brez upoštevanja Aneksa k PKP, ki je sicer zmanjšal določene pravice (višina dodatka za stalnost in višina dodatka za nebolovanje).

Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke (nespremenjena) – PKP (priloga B19) v 109. členu ureja dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost ter določa, da za izračun dodatka za delovno dobo se uporabljajo določila kolektivne pogodbe dejavnosti (0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe), poleg tega pa gre delavcu tudi dodatek za stalnost v družbi 0,3 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto dela v družbi. Tako je pritožbeno sodišče tožniku priznalo razliko v plači iz navedenega razloga za stalnost za september 2010 v višini 59,11 EUR bruto, kot to izhaja iz dopolnilnega izvedeniškega mnenja izdelanega na naroku za glavno obravnavo dne 22. 10. 2012, ki ga je dodatno izdelal izvedenec A.F., univ. dipl. oec., stalno zapriseženi sodni izvedenec za davčno in finančno stroko in stranki na višino nista imeli pripomb. Za mesec oktober 2010 pa je tožniku priznalo 65,11 EUR bruto, kot prav tako izhaja iz navedenega izvedeniškega mnenja.

PKP (nespremenjena) v 110. členu določa, da zaradi motiviranja delavcev za skrb za zdravje gre delavcem, ki tri mesece zapored niso bili na bolovanju, dodatek za nebolovanje. Ta dodatek znaša 2,5 % povprečne mesečne plače v družbi. Po preteku šest mesecev brez bolovanja pa se ta dodatek poveča za 5 % povečane mesečne plače v družbi. Pritožbeno sodišče pa glede tega ocenjuje, da navedeno določilo predstavlja diskriminacijo na podlagi zdravstvenega stanja, ki jo sicer ureja Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 6. členu in določa, da mora delodajalec zagotavljati enako obravnavo med drugim zaradi zdravstvenega stanja, kar pa je sicer v konkretnem primeru. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da je navedeno določilo protiustavno. Iz določbe PKP namreč izrecno izhaja, da dodatek pripada delavcem, ki niso bili na bolovanju (zdravstveno stanje delavca). Upoštevanje kriterija bolniške odsotnosti pa je okoliščina, na katero delavec nima nobenega vpliva in zato na njegove pravice iz delovnega razmerja ne more in ne sme vplivati. Ker zaradi bolniške neodsotnosti zaradi bolezni tožena stranka delavcem priznava višje izhodiščne pravice kot drugim delavcem, ki so v bolniškem staležu bili, je takšna določba PKP diskriminatorna. Vsak delavec, je zaradi bolezenske odsotnosti že tako prikrajšan pri vrsti izplačil, do katerih bi bil delavec sicer lahko upravičen, če bi bil ves čas na delu. Takšno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 145/2003 z dne 20. 4. 2004. Ob tem pritožbeno sodišče tudi navaja, da so po določbi 125. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91 s sprem.) sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani samo na ustavo in zakon. Če sodijo v individualnih delovnih sporih in naletijo pri avtonomnem pravu (konkretno kolektivna pogodba) na določbo, ki je v nasprotju z ustavo ali zakonom, takšne določbe ne uporabijo, ampak odločitev oprejo neposredno na ustavno ali zakonsko določbo, konkretno na določila 6. člena ZDR. Zato navedenega pritožbeno sodišče navedene določbe ni upoštevalo in tožniku tudi ni priznalo navedenega dodatka v višji vrednosti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, in tožbenemu zahtevku tožnika priznalo razliko v plači za mesec september 2010 in oktober 2010, kot to izhaja iz izreka sodbe.

V postopku pred sodiščem prve stopnje sta priglasili stroške postopka obe stranki. Sodišče je tožniku priznalo kot potrebne stroške na podlagi določil 155. člena ZPP in skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT) stroške za postopek v priglašeni višini 22,10 EUR, nagrado za narok v višini 20,40 EUR, materialne stroške višini 20,00 EUR, 20 % DDV, stroške izvedenine v višini 1.011,24 EUR ter potne stroške v višini 210,90 EUR, kar skupaj znaša 1.283,34 EUR. Sodišče je toženi stranki priznalo kot potrebne stroške postopka 22,10 EUR, nagrado za narok 20,40 EUR, materialne stroške višini 20,00 EUR, 20 % DDV, pri čemer ni priznalo stroškov kilometrine pooblaščenca, saj gre za stroške postopka, ki niso nujno potrebni, ker ima pooblaščenec sedež izven okrožja sodišča, ki je obravnavalo zadevo. Tako stroški tožene stranke znašajo skupaj 70,00 EUR. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel v višini 48 %, torej je tožena stranka uspela v višini 52 %. Po medsebojnem pobotu je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 579,60 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Pritožbeno sodišče je stroške pritožbenega postopka odmerilo na podlagi določil 165. člena ZPP. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela s pritožbo v višini 52 %. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi in sicer za pristop na narok v višini 154,80 EUR, 20 % DDV, kar znaša skupaj 185,04 EUR. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka in sicer za pristop na narok v višini 154,80 EUR, 20 % DDV ter 74,44 EUR za stroške kilometrine, torej skupaj 260,20 EUR. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel v višini 48 %. Po medsebojnem pobotu je tako tožena stranka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške postopka v višini 28,68 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.


Zveza:

ZDSS-1 člen 21, 40. ZPP člen 13. ZKolP člen 6, 6/3, 11, 11/2.
Datum zadnje spremembe:
15.04.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUzMTIz