<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 79/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.79.2014

Evidenčna številka:VDS0012531
Datum odločbe:08.05.2014
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:vzorčni postopek - plačilo premij za pokojninsko zavarovanje - aneks - kolektivna pogodba - pokojninski načrt - dogovor - kolektivna pogodba - veljavnost kolektivne pogodbe - reprezentativni sindikat

Jedro

Tožena stranka ter tedaj (edina) reprezentativna sindikata so sklenili pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožena stranka se je zavezala financirati pokojninski načrt in za vsakega vključenega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, plačevati določen procent mesečne bruto plače. Nato je tožena stranka vsem trem reprezentativnim sindikatom poslala predlog aneksa II k navedeni pogodbi, po katerem naj bi tožena stranka (delodajalec) od določenega dne dalje prenehala s plačevanjem premij zaradi ekonomskih oz. finančnih težav. Dva reprezentativna sindikata sta aneks št. II podpisala, en sindikat pa ne. Podpisal ga je šele naknadno. Tožena stranka je z določenim mesecem prenehala s plačevanjem premij za vse zaposlene, tudi za tožnika. Zato tožnik v tem sporu vtožuje, da mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja.

Niti 11. členu ZKolP niti v drugih določbah tega zakona za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Za obravnavani primer to pomeni, da je bil aneks št. II, sklenjen le z dvema reprezentativnima sindikatoma, veljavno sklenjen, vendar pa velja le za podpisnike. Ker aneksa št. II tretji od reprezentativnih sindikatov ni podpisal, to pomeni, da sta pri toženi stranki v veljavi tako prvotna pogodba kot tudi aneks št. II. Za tožnika, glede na 2. odstavek 11. člena ZkolP (po katerem se v primeru, če delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše), za sporno obdobje velja pogodba (brez aneksa št. II), zato je njegov tožbeni zahtevek za plačilo premij za sporno obdobje po temelju utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (II. in IV. točka izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo premije za april 2010 v višini 150,00 EUR (I. točka izreka sodbe in sklepa).

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati za tožečo stranko iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja na račun A. sklada mesečne premije za obdobje maj 2010 do december 2010, v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila,“ (II. točka izreka sodbe in sklepa).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, ki se glasi:

„Tožeča stranka (pravilno: tožena stranka po nasprotni tožbi) je dolžna toženi stranki (pravilno: tožeči stranki po nasprotni tožbi) plačati 3.249,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, do plačila,“ (III. točka izreka sodbe in sklepa).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 219,60 EUR v osmih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti stroškov v plačilo do plačilo (IV. točka izreka sodbe in sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep se v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, ter zoper odločitev o stroških postopka (II. ter IV. točko izreka sodbe in sklepa) pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da imata tako pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta z dne 20. 9. 2001 kot tudi aneks št. II (podpisan dne 5. 5. 2010 s stani dveh od skupno treh reprezentativnih sindikatov pri toženi stranki, to je sindikata B. in C., ki ga sindikat D. ni podpisal tedaj, ampak šele 24. 12. 2010 z veljavnostjo od 1. 1. 2011 dalje) značaj kolektivne pogodbe, vendar je zmotno presodilo, da aneks št. II v skladu z 11. členom ZKolP velja za vse delavce pri tožencu, ker sta ga podpisala dva reprezentativna sindikata. Po stališču sodišča 11. člen ZKolP ne predvideva posebnega kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat, zato je izpodbijani aneks št. II veljaven in zavezuje vse zaposlene pri tožencu. Sodišče prve stopnje je s tako odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je bila pri tožencu ustaljena praksa, da je določen dogovor podpisalo več sindikatov in da so se dogovori spreminjali le s podpisom enega reprezentativnega sindikata.

Tožeča stranka se sklicuje na zadevo, ki se je na Višjem delovnem in socialnem sodišču vodila pod opr. št. Pdp 414/2012, pred prvostopenjskim sodiščem pa pod opr. št. Pd 177/2010, to je na odločitev v vzorčnem postopku med istimi strankami, v katerem so delavci uveljavljali denarne terjatve do tožene stranke. Dne 5. 5. 2010, ko sta sindikata B. in C. podpisala sporni aneks št. II k pogodbi o oblikovanju pokojninskega načrta, sta podpisala tudi aneks k podjetniški kolektivni pogodbi, s katerim so se znižala relativna razmerja za obračun plače, znižal dodatek za stalnost ter prepolovil dodatek za nebolovanje. Tudi uveljavitev tega aneksa je tožena stranka utemeljevala z enakimi navedbami kot v obravnavanem sporu, torej da je dovolj, da sta aneks podpisala dva reprezentativna sindikata. V vzorčni zadevi je bilo v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 414/2012 (v okviru odločanja o predhodnem vprašanju) zavzeto stališče, da velja spremenjena kolektivna pogodba oz. aneks k podjetniški kolektivni pogodbi le za sindikata, ki sta kolektivno pogodbo podpisala, ne pa za sindikat D., ki kolektivne pogodbe oz. aneksa ni podpisal. Glede vprašanja osebne veljavnosti takšne kolektivne pogodbe, ki je bila spremenjena samo s strani nekaterih dotedanjih podpisnikov, velja, da kolektivna pogodba, ki jo sklene reprezentativni sindikat, velja za vse delavce, v primeru, da delodajalca zavezuje hkrati več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, pa se uporabljajo določbe, ki so za delavca ugodnejše.

Za tožnika je ugodnejša pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta z dne 20. 9. 2001 brez upoštevanja aneksa št. II. Tožena stranka bi morala mesečne premije zanj izplačevati tudi za čas od maja do decembra 2010. Pravno in življenjsko nevzdržno je, da sodišče različno presoja veljavnost dveh aneksov, ki sta bila podpisana istočasno. Razlaga 11. člena ZKolP je pravno in življenjsko nesprejemljiva in neustavna. Odločitev je v nasprotju s 5. členom Konvencije MOD št. 154 in ustavnimi odločbami: U-I-61/06, U-I-159/07, U-I-249/10).

Napačna je ugotovitev, da je bila pri tožencu ustaljena praksa, skladna z 11. členom ZKolP, ko je določen dogovor podpisalo več sindikatov in so se spreminjali le s podpisom enega reprezentativnega sindikata. Vsi predloženi sporazumi in dogovori so bili taki, da se na njihovi podlagi niso zmanjševale pravice, temveč obratno. V obravnavanem primeru, ko je tožena stranka aneks uveljavila brez podpisa večinskega sindikata, je bil kršen 1. odstavek 125. člena OZ. Razlaga 11. člena ZKolP, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, bi imela v praksi nevzdržne posledice. Dejstvo, da bi lahko manjšinski reprezentativni sindikat, ki bi štel zanemarljivo število članov, krojil usodo vseh zaposlenih, ne bi bilo le v nasprotju z določili pogodbenega prava, sindikalnimi in ustavnimi pravicami, temveč bi privedlo do številnih zlorab v praksi. 1. odstavek 11. člena ZKolP je mogoče razlagati le tako, da kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu, če jo sklene en reprezentativni sindikat, kadar je organiziran le en sindikat, ali več reprezentativnih sindikatov, ko je pri delodajalcu organiziranih več reprezentativnih sindikatov. V vsakem primeru morajo kolektivno pogodbo podpisati vsi reprezentativni sindikati. Le taka razlaga je podlaga za uresničevanje sindikalnih pravic pri delodajalcu. Dejstvo, da 11. člen ne določa kvoruma za veljavnost KP, ne dovoljuje razlage, da delodajalec sklene kolektivno pogodbo le z enim reprezentativnim sindikatom.

Zgolj podrejeno, za primer, če pritožbeno sodišče ne bi sledilo stališču tožeče stranke, tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče v vsakem primeru ugoditi tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na plačilo mesečne premije za mesec maj 2010 v znesku 226,10 EUR, ki je zapadla v plačilo dne 15. 4. 2010. Sporni aneks št. II je bil sklenjen dne 5. 5. 2010 in je lahko veljal le od dneva sklenitve dalje, nikakor pa ne za nazaj, za že zapadle mesečne premije dodatnega pokojninskega zavarovanja, saj bi to bilo v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti. Tožeča stranka k pritožbi prilaga sodbi v vzorčni zadev Delovnega sodišča v Kopru, Zunanji oddelek v Novi Gorici opr. št. Pd 177/2010 z dne 28. 2. 2012 ter Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 414/2012 z dne 22. 10. 2012.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni preizkus je pokazal, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sprejeta napačna odločitev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja odločilna dejstva:

- Tožena stranka ter tedaj (edina) reprezentativna sindikata D. in B. so 20. 9. 2001 sklenili pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožena stranka se je zavezala financirati pokojninski načrt ... (A. sklad) in je za vsakega vključenega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, plačevala 2,92 % bruto mesečne plače, vendar ne manj kot 5.000 SIT in ne več kot 5,84% bruto mesečne plače.

- 17. 3. 2010 je tožena stranka vsem reprezentativnim sindikatom B., D., C. poslala predlog aneksa II k navedeni pogodbi, po katerem naj bi tožena stranka (delodajalec) od 1. 3. 2010 do 31. 12. 2012 prenehala s plačevanjem premij zaradi ekonomskih oz. finančnih težav.

- Reprezentativna sindikata B. in C. sta aneks št. II podpisala 5. 5. 2010, sindikat D. pa ne. Podpisal ga je naknadno, 25. 12. 2010, z veljavnostjo od 1. 1. 2011 dalje.

- Tožena stranka je z mesecem aprilom 2010 prenehala s plačevanjem premij za vse zaposlene, tudi za tožnika.

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki zahteva plačilo devetih premij po pogodbi o oblikovanju pokojninskega načrta za obdobje od maja 2010 do decembra 2010, kot bistveno za odločitev pravilno štelo pravno vprašanje veljavnosti aneksa II, ki sta ga 5. 5. 2010 podpisala le dva od treh reprezentativnih sindikatov. Ugotovilo je, da imata pogodba in aneks značaj kolektivne pogodbe, glede na njuno vsebino, ki se nanaša na urejanje pravic delavcev in delodajalcev v zvezi z osebnimi prejemki v zvezi z delom (2. odstavek 3. člena Zakona o kolektivnih pogodbah – Ur. l. RS, št. 433/2006 - ZKolP) in zato, ker so podpisniki (stranke) pogodbe in aneksa subjekti, ki po 2. členu ZKolP sklepajo kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je odločilo, da s strani dveh reprezentativnih sindikatov podpisani aneks velja, čeprav je en reprezentativni sindikat (podpisnik pogodbe) podpis odklonil in da aneks zavezuje vse zaposlene pri tožencu, saj je bil sklenjen ne le z enim, temveč dvema reprezentativnima sindikatoma, ker ZKolP za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ne predvideva posebnega kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat.

Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na 11. člen ZKolP, ki določa: „(1) Kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu oz. delodajalcih, za katere kolektivna pogodba velja, če kolektivno pogodbo sklene en ali več reprezentativnih sindikatov. (2) Kadar posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše.“

Kot neutemeljene je zavrnilo trditve tožnika, da predstavlja prenehanje plačevanja premij od aprila 2010 dalje za vse zaposlene pri tožencu kršitev pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta, ker je štelo, da je bila pogodba veljavno spremenjena z aneksom tako, da se je njeno izvajanje začasno prekinilo – prenehalo se je z izplačevanjem premij za čas od 1. 3. 2010 do 31. 12. 2012. V zvezi s stališčem tožeče stranke, da ostaja v veljavi nespremenjena pogodba, ker aneksa ni podpisal največji sindikat, pa je sodišče prve stopnje navedlo, da Zakon o reprezentativnosti sindikatov (Ur. l. RS, št. št. 13/1993 in nasl. - ZRSin) in ZKolP ne razlikujeta med reprezentativnimi sindikati v smislu njihove velikosti glede na število članov in da je takšno stališče (tožeče stranke) v nasprotju z določili 1. odstavka 11. člena ZKolP. Ugotovilo pa je tudi, da sta pogodba in aneks št. II akta na istem nivoju in da v njunem medsebojnem razmerju velja načelo, da kasnejši akt razveljavlja prejšnjega (mlajši akt razveljavi starejšega), kolikor ima njemu nasprotno vsebino, kar pomeni, da velja kasneje sprejeti aneks št. II za ves čas njegove veljavnosti. Zaradi veljavno sprejetega aneksa, ki je začasno ukinil plačevanje premij, ni mogoče govoriti o obstoju dveh kolektivnih pogodb na isti ravni, pri čemer je ena ugodnejša od druge in uporabiti 2. odstavka 11. člena ZKolP, saj se je z aneksom dejansko spremenila pogodba tako, da se je s plačevanjem premij prenehalo. Po stališču sodišča prve stopnje v spornem obdobju (od maja 2010 do decembra 2010) nista obstajali dve kolektivni pogodbi, od katerih bi ena predvidevala plačevanje premij, druga pa ne - pravica delavcev do premij je bila ukinjena, in ni mogla istočasno obstajati po prvotni pogodbi in biti ukinjena z aneksom, ker bi bilo to v nasprotju z načelom, da kasnejši akt razveljavlja prejšnjega – starejšega. Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na določbo 3. člena OZ – institut prostega urejanja obligacijskih razmerij ter poudarja, da je sklenitev aneksa skladna s tem načelom ter sindikalno avtonomijo, ki zajema pravico sindikata, da sklepa kolektivne pogodbe. Zaradi veljavne sklenitve aneksa je prvotna pogodba prenehala veljati oziroma se je začasno prenehala izvrševati.

Navedeno stališče (sodišča prve stopnje) je, kot je poudarilo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, skladno s sodno prakso, to je s stališči iz zadeve X Pdp 506/2013 z dne 30. 5. 2013 (kolektivni spor - veljavnost dogovora o znižanju plač) ter Pdp 791/2013 z dne 5. 9. 2013 (individualni spor - denarni zahtevek, povezan z istim kolektivnim sporom), na katere se sodišče prve stopnje izrecno sklicuje. V zadevi opr. št. X Pdp 506/2013 je Višje delovno in socialno sodišče upoštevalo, da se je z dogovorom določilo znižanje plač, regresa za letni dopust in letnega dopusta in ni štelo, da veljata dve kolektivni pogodbi, kjer nespremenjena določba določa ugodnejše pravice delavcem (z višjimi plačami, regresom...) ter spremenjena, ki določa nižje pravice delavcev. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da naj bi bila pri tožencu ustaljena praksa, skladna z 11. členom ZKolP, ko je določen dogovor (kolektivno pogodbo) podpisalo več sindikatov, nato pa so se spreminjali le s podpisom enega reprezentativnega sindikata.

Pritožbeno sodišče le delno soglaša s stališči sodišča prve stopnje v zvezi z navedenimi za pravilno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka bistvenimi vprašanji, zlasti s presojo, da imata tako pogodba kot aneks št. II naravo kolektivne pogodbe in da je zato pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka potrebno uporabiti določbe ZKolP. Pritrditi pa je potrebno tudi stališču, da v 11. členu ZKolP (niti v drugih določbah tega zakona) za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Za obravnavani primer to pomeni, da je bil aneks št. II, sklenjen le z dvema reprezentativnima sindikatoma, veljavno sklenjen, vendar pa velja le za podpisnike. Ker aneksa št. II tretji od reprezentativnih sindikatov ni podpisal, to pomeni, da sta pri toženi stranki v veljavi tako prvotna pogodba kot tudi aneks št. II. Zato ni mogoče pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da je prvotna pogodba s sprejemom aneksa št. II s strani dveh reprezentativnih sindikatov prenehala veljati za vse podpisnike, da nista obstajali dve pogodbi (prvotna pogodba in pogodba, spremenjena z aneksom št. II) in da iz tega razloga v obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba določb pogodbe, ki so za delavce ugodnejše, v skladu z 2. odstavkom 11. člena ZKolP.

Pritožba tožeče stranke namreč utemeljeno opozarja na dejstvo, da je obravnavana zadeva povezana z zadevo, ki se je pred prvostopenjskim sodiščem vodila v vzorčnem postopku opr. št. Pd 177/2010, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 414/2012. V tej zadevi je bilo, kot pravilno izpostavlja pritožba, v okviru odločanja o predhodnem vprašanju veljavnosti aneksa k podjetniški kolektivni pogodbi (s katerim so se znižala relativna razmerja za obračun plače, znižal dodatek za stalnost in prepolovil dodatek za nebolovanje, in ki sta ga, enako kot aneks št. II k pogodbi o oblikovanju pokojninskega načrta, istega dne 5. 5. 2010 podpisala dva reprezentativna sindikata B. in C., ne pa tudi sindikat D.) zavzeto stališče, da velja spremenjena kolektivna pogodba oz. aneks k PKP le za sindikata, ki sta kolektivno pogodbo podpisala, ne pa za sindikat D., ki aneksa ni podpisal. V citirani sodbi opr. št. Pdp 414/2012 z dne 22. 10. 2012 je pritožbeno sodišče zapisalo, da glede vprašanja osebne veljavnosti takšne kolektivne pogodbe, ki je bila spremenjena samo s strani nekaterih dotedanjih podpisnikov, velja, da kolektivna pogodba, ki jo sklene reprezentativni sindikat, sicer velja za vse delavce, vendar pa se v primeru, da delodajalca zavezuje hkrati več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše, kot to določa 2. odstavek 11. člena ZKolP. Zavzelo je stališče, da je v konkretnem primeru za delavca tožnika (ki je uveljavljal denarno terjatev – razliko v plači) ugodnejša podjetniška kolektivna pogodba brez upoštevanja aneksa, ki je zmanjšal določene pravice (iz naslova plače).

Po presoji pritožbenega sodišča je tudi v obravnavanem individualnem delovnem sporu potrebno upoštevati navedena stališča, razvidna iz citirane sodbe VDSS opr. št. Pdp 414/2012, ki v določeni meri odstopajo od stališč, zavzetih na pritožbenem sodišču v zadevah, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje in so navedene v zadnjem odstavku 7. točke te obrazložitve (kar je lahko razlog za dopustitev revizije po 2. alinei 1. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji). Pritožba torej utemeljeno izpostavlja, da je za tožnika ugodnejša pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta z dne 20. 9. 2001 brez upoštevanja aneksa št. II, ki sta ga sprejela le dva od treh reprezentativnih sindikatov pri toženi stranki (istočasno kot aneks k Podjetniški kolektivni pogodbi, s katerim so se zmanjšale pravice delavcev iz naslova plače, kar je bilo predmet spora v vzorčni zadevi, na katero se sklicuje pritožba), pri čemer ni nepomembno, da večinski sindikat aneksa ni podpisal in zanj v spornem obdobju ni veljal (ker ga je podpisal naknadno, z veljavnostjo od 1. 1. 2011). Kot je že obrazloženo zgoraj, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba za vse podpisnike (tudi za sindikat, ki aneksa ni podpisal) prenehala veljati oz. da se je spremenila tako, da se je s plačevanjem premij prenehalo, že tedaj, ko sta aneks podpisala dva reprezentativna sindikata, ter da nista obstajali dve kolektivni pogodbi, v katerih bi ena predvidevala plačevanje premij, druga pa ne, ker velja načelo, da kasnejši akt (aneks) razveljavlja prejšnjega – starejšega (pogodbo). To splošno načelo bi veljalo le v primeru, če bi aneks št. II sklenili na delojemalski strani vsi podpisniki prvotne pogodbe. V obravnavanem primeru pa, iz razlogov, ki so že navedeni, spremenjena pogodba oz. aneks št. II velja le za sindikata, ki sta aneks podpisala. Za podpisnika – sindikat, ki aneksa št. II ni podpisal, pa je v spornem obdobju (v letu 2010) veljala še prejšnja pogodba. To stališče je v skladu z določbo 3. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) in načelom sindikalne avtonomije (pravice sindikata, da sklepa kolektivne pogodbe), na katera se – sicer ob utemeljevanju nasprotnega stališča – sklicuje tudi sodišče prve stopnje.

Navedeno pa za obravnavani primer pomeni, da za tožnika, glede na 2. odstavek 11. člena ZKolP, za sporno obdobje velja pogodba (brez aneksa št. II) in da je njegov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za obdobje od maja 2010 do decembra 2010 zanj dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja na račun A. sklada, po temelju utemeljen.

Med strankama pa je bilo, kot je razvidno iz dosedanjega poteka postopka na prvi stopnji, sporno, do kakšne višine premije je tožnik upravičen (do nižje premije v višini 2,922% ali najvišje, ki se je za delavce dejansko izplačevala v pretežnem delu obdobja veljavnosti pogodbe). Glede na sprejeto odločitev v izpodbijani sodbi, to je zavrnitev tožbenega zahtevka, je dejansko stanje v zvezi z višino tožbenega zahtevka v dosedanjem postopku nepopolno ugotovljeno, zato ni pogojev za spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku na pritožbenem sodišču (kot predlaga pritožba).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti.

V ponovnem sojenju naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek zlasti v zvezi z višino tožbenega zahtevka in nato ponovno odloči o njegovi utemeljenosti.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.


Zveza:

ZkolP člen 2, 3, 3/2, 11, 11/1, 11/2. OZ člen 3. ZDSS-1 člen 32, 32/1, 32/1-2.
Datum zadnje spremembe:
23.10.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcxMTQ0