Sodba X Ips 474/2007

Jedro

Novela hrvaškega Zakona o nadomestilu za premoženje, odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine (Narodne novine Republike Hrvaške, št. 80/02), ne vzpostavlja vzajemnosti z Republiko Slovenijo, kot zmotno meni revident, ampak dopušča vračanje premoženja ob predhodni sklenitvi mednarodnega sporazuma (2. odstavek 2. člena). To pa pomeni, da so tujci upravičeni do denacionalizacije v Republiki Hrvaški le pod pogojem sklenitve mednarodnega sporazuma, ta pa z Republiko Slovenijo v času odločanja še ni bil sklenjen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.7.2006, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ptuj z dne 23.9.2004. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja, parc. št..., vse k.o. ....

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno uporabila 1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98). Ker denacionalizacijski postopek v obravnavanem obsegu do 7.11.1998 še ni bil pravnomočno končan, so dane predpostavke za uporabo 1. člena ZDen-B (27. člen ZDen-B). Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da po določbi 3. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) A.A. ne izpolnjuje pogojev za denacionalizacijo, ker gre za tujega (hrvaškega ) državljana, ne glede na to, da je bil v času podržavljenja jugoslovanski državljan. V primeru, da je prejšnji lastnik premoženja umrl pred odločitvijo o denacionalizaciji, je treba izpolnjevanje pogoja iz 1. člena ZDen-B presojati glede na ureditev v času odločanja, pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da je bil A.A. ob smrti hrvaški državljan, kar je razvidno iz potrdila o državljanstvu Sekretariata za občo upravo Občine Varaždin z dne 21.1.1993. Za Jugoslavijo kot zvezno državo je bilo značilno, da so bili državljani posameznih republik istočasno tudi državljani zvezne države in da je bila zakonodajna pristojnost za urejanje državljanstva hkrati na zvezni in republiški ravni, kar kaže na enakost obeh državljanstev. Po v času sprejemanja odločitve o denacionalizaciji veljavnem 1. odstavku 1. člena Zakona o tujcih so osebe, ki niso državljani Republike Slovenije, tuji državljani. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da pogoj vzajemnosti po 3. odstavku 9. člena ZDen ni izkazan. Po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o nadomestilu za premoženje odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, se vračanje premoženja pogojuje s sklenjenim mednarodnim sporazumom. Republika Slovenija in Republika Hrvaška pa takšnega sporazuma o vračanju podržavljenega premoženja nista sklenili. Tako kot za A.A. je z upoštevanjem 3. odstavka 9. člena ZDen, tudi za njegovo ženo B.A., roj. 8.2.1914, pravilno ugotovljeno, da ni upravičena do denacionalizacije, ker gre za hrvaško državljanko, kar nesporno izhaja iz podatkov pravnega spisa (potrdilo o državljanstvu Občine Varaždin in domovnica z dne 8.12.1992).

Revident v reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno ponovi tožbene navedbe. Njegovo stališče je, da A.A. ni tujec, saj je bil v času podržavljenja in ob svoji smrti leta 1972 jugoslovanski državljan. Meni, da se 3. odstavek 9. člena ZDen uporablja samo za še živeče osebe, ki so pridobile tuje državljanstvo po uveljavitvi ZDen. Ne drži ugotovitev, da ni podana vzajemnost na področju denacionalizacije z Republiko Hrvaško. Hrvaška je spremenila besedilo Zakona o nadomestilu za premoženje odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine, tako da imajo pravico do denacionalizacije v Hrvaški Republiki državljani vseh držav, ne samo hrvaški državljani. Preveriti bi bilo treba dejansko vzajemnost. Po 12. členu ZMZPP se mora organ, ki se ukvarja s pravico tujca, prepričati o vsebini tujega prava. Smiselno ponovi tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na dvojno državljanstvo (jugoslovansko in hrvaško). Po njegovem mnenju gre za očitno kršitev ustavnih pravic po 13., 33. in 22. členu Ustave RS in kršitev mednarodnih pogodb. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker se izpodbijana sodba zaradi pomanjkanja listinskih dokazov ne da preizkusiti oz. je obrazložitev v nasprotju z listinskimi dokazi. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS spremeni izpodbijano sodbo in spremeni tudi odločbo tožene stranke ter zahtevku za denacionalizacijo ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka vse revidentove navedbe kot neutemeljene in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in utemeljena na pravilni dejanski in pravni podlagi. Za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo tudi pravilne razloge, s katerimi se revizijsko sodišče v celoti strinja in jih, da se izogne ponavljanju, ne navaja ponovno.

Revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu nista podana.

V obravnavani zadevi je bila izdana odločba upravnega organa prve stopnje dne 23.9.2004, takrat pa je že veljal ZDen-B, ki je v 27. členu izrecno določil, da se sodni in upravni postopki, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Dne 7.11.1998 je po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98), prenehalo začasno zadržanje izvrševanja ZDen-B. V tej odločbi je Ustavno sodišče RS tudi presodilo, da so določbe 1. člena (novega 3. odstavka 9. člena ZDen) in 27. člena ZDen-B, ki so pravna podlaga za odločanje v tej zadevi, v skladu z ustavo.

Sodišče prve stopnje in pred njim upravna organa, se je v obravnavani zadevi pravilno oprlo na 1. člen ZDen-B, s katerim je bil v 9. členu ZDen dodan 3. odstavek, ki določa, da je v primerih, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičen do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Iz izpodbijane sodbe in listin v upravnih spisih izhaja, da je bil A.A. v času smrti hrvaški državljan. Glede na določbe 3. odstavka 9. člena ZDen, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, bi moral revident izkazati poleg jugoslovanskega državljanstva upravičenca na dan 9.5.1945, tudi dodatni pogoj za priznanje pravice do vračanja premoženja hrvaškemu državljanu, to je obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Novela hrvaškega Zakona o nadomestilu za premoženje odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine (Narodne novine Republike Hrvaške, št. 80/02) ne vzpostavlja vzajemnosti z Republiko Slovenijo, kot zmotno meni revident, ampak dopušča vračanje premoženja ob predhodni sklenitvi mednarodnega sporazuma (2. odstavek 2. člena). To pa pomeni, da so tujci upravičeni do denacionalizacije v Republiki Hrvaški le pod pogojem sklenitve mednarodnega sporazuma, ta pa z Republiko Slovenijo v času odločanja še ni bil sklenjen.

Tudi ugovori revidenta ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Zmotno je revidentovo prepričanje, da se pri uporabi določbe 1. člena ZDen-B ugotavlja državljanski status. Pri uporabi navedene določbe se presoja obstoj vzajemnosti pri priznavanju pravice do denacionalizacije, kadar se v postopku pred organi Republike Slovenije pojavi oseba, ki je ob podržavljenju imela jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo katere od drugih republik bivše SFRJ, ob odločanju o denacionalizaciji pa ni državljan Republike Slovenije, pač pa druge države, ki tudi izvaja denacionalizacijo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1137/2005
• Sklep II Ips 236/2009
• Sodba I Up 1073/2002