Sodba I Up 557/2002

Jedro

Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968 (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002, Ur.l. RS, št. 54/2002).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 26.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 26.3.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote K. z dne 19.2.2001, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil denacionalizacijski zahtevek prve tožnice in F.P., roj. 8.4.1920, umrlega 26.4.1999, za vrnitev nepremičnin parc. št. 243/1, 243/10, 284/1 in 253/1, vse vl. št. 17 k.o. K.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da sta organa obeh stopenj pravilno ugotovila, da je lastninska pravica F.K. na navedenih zemljiščih prenehala po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ - Uradni list FLRJ, št. 52/58), ki je kot podlaga za denacionalizacijo naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 20/97 - odločba US, 23/97 - odločba US, 65/98, 76/98 - odločba US, 66/2000 - obvezna razlaga in 11/2001 - odločba US). Za upravičenost do denacionalizacije stavbnega zemljišča pa je po mnenju sodišča prve stopnje pomembno tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je prejšnjemu lastniku ali njegovemu dediču prenehala pravica do uporabe na podržavljenem zemljišču. Sistem nacionalizacije stavbnih zemljišč je bil namreč takšen, da je nezazidano nacionalizirano zemljišče ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga ni bil dolžan izročiti občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela, izročitev pa ni bila dovoljena prej, preden to ni bilo potrebno za izvedbo gradbenih ali kakšnih drugih del, s katerimi je zemljišče doseglo svoj namen (38. člen ZNNZ). Pravica uporabe je bila premoženjska pravica in je bila tudi v pravnem prometu med živimi in za primer smrti sprva brez omejitev, pozneje pa je bil promet omejen (5. člen Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, Uradni list SFRJ, št. 5/68 in 20/69). Šele z izročitvijo zemljišča občini ali komu drugemu pa je imetnik pravice uporabe zemljišče tudi dejansko izgubil in šele tedaj je bilo podržavljenje končano. Zato je moral tudi odvzem zemljišča iz posesti temeljiti na predpisu iz 3. ali 4. člena ZDen. Če do izročitve zemljišča ni prišlo na ta način, po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče več šteti, da je dana podlaga za denacionalizacijo po 9. točki 3. člena ZDen. S 15.2.1968 sta namreč začela veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o razlastitvi in Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, ki sta določbe ZNNZ, ki so se nanašale na prejšnje lastnike nacionaliziranih stavbnih zemljišč, nadomestila z novimi določbami, med njimi tudi o plačilu pravične odškodnine za nacionalizirana zemljišča. Takšno stališče je z več svojimi odločitvami potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Glede na navedeno po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru niti ni pomembno, komu naj bi se zemljišča vrnila, saj niti prejšnji lastnik, ki je pravico uporabe zemljišča prenesel na tožnika z darilno (pravilno: darilno in izročilno) pogodbo, niti imetnika pravice uporabe, ki sta to pravico pridobila s pravnim poslom, ne morejo biti upravičenci, ker temelj za podržavljenje ni bil predpis oziroma drug akt iz 3. oziroma 4. člena ZDen.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnika v pritožbi ponavljata tožbene navedbe in še dodajata:

ZDen ne postavlja kot pogoj za postopek denacionalizacije odvzem nepremičnin iz posesti. Kdaj je upravičenec dejansko izgubil nepremičnino - zemljišče iz posesti, pri tem ne igra vloge in ni nobene pravne osnove za trditev, da je bila nacionalizacija končana šele z odvzemom iz posesti. Denacionalizacija je po ZDen "vrnitev podržavljenega premoženja", 3. člen ZDen pa določa: "Upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu so fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po naslednjih predpisih:........", med katerimi v 9. točki našteva tudi ZNNZ, ki je bil uporabljen v tem konkretnem primeru. Ta določba ZDen je jasna in sodišče prve stopnje ne more s svojo odločitvijo postavljati dodatnih pogojev za denacionalizacijo, ki jih ZDen ne vsebuje, in po svoje določati roke, kdaj naj bi se nacionalizacija štela za dokončano. Dejstvo je, da je v tem primeru bila lastninska pravica upravičencu odvzeta, kar je tudi po ZDen podlaga, da se mu prizna njegov denacionalizacijski zahtevek. Upravičenost do denacionalizacije se namreč ugotavlja po času podržavljenja nepremičnine, ne pa po času, ko je bila nepremičnina upravičencu odvzeta iz posesti. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968.

Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik, ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in ob upoštevanju dejanskega stanja konkretnega primera, opisanega v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabo določb ZDen. Presojeno je namreč bilo, da tožnika nimata statusa denacionalizacijskih upravičencev, in sicer že iz razlogov, ki sta jih v svojih odločbah navedli tožena stranka in sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1073/2002
• Sodba U 311/93-6
• sodba U 32/2005