Sodba U 667/93-7

Jedro

V postopku denacionalizacije objekta in zemljišča, na katerem ta stoji, ki pa je bilo po podržavljenju še nezakonito pozidano z garažami, mora upravni organ že v tem postopku kot predhodno vprašanje rešiti vprašanje parcelacije oz. določitev funkcionalnega zemljišča k objektu, ki je predmet denacionalizacije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se delno odpravi odločba Ministrstva za kulturo št. 464-127/92 LP z dne 24.5.1993 in sicer drugi odstavek točke 1 b, točka 1 b 1 v celoti, točka 3 v delu, ki se nanaša na vpis v zemljiški knjigi točke 1 b (parc. št. 263/2) in točka 4 v celoti.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano delno odločbo pod 1) zahtevi za denacionalizacijo nepremičnine - zgradbe Poljanska 6, Ljubljana, ugodila in na navedeni nepremičnini vrnila lastninsko pravico Rimokatoliškemu samostanu Cistercijanov iz Stične v obsegu: a) na zemljišču parc. št. 263/1, stavbišče z zgradbo 580 m2 in dvorišče 260 m2, vpisano v vl. št. 499, k.o. Poljansko predmestje, kjer je knjižena družbena lastnina občine Ljubljana-Center do 9/10 in "Domus" do 1/10 pod b) na zemljišču parc. št. 263/2, zgradba - stavbišče 120 m2, vpisano v vl. št. 34, k.o. Poljansko predmestje, ki je družbena lastnina občine Ljubljana-Center ter tisti del dvorišča iste parcele, ki služi za funkcionalno uporabo zgradbe na tej parceli. Za preostali del zemljišča parc.št. 263/2, ki je bil po podržavljenju pozidan z garažami, pripada upravičeni stranki odškodnina v obliki obveznic Republike Slovenije. O višini odškodnine bo odločeno tedaj, ko bo izdelan parcelacijski načrt za zemljišče parc. št. 263/2, iz katerega bo razvidno, kolikšna površina te parcele je bila uporabljena za gradnjo garaž in njih funkcionalno uporabo, pod b 1) Stroške parcelacijskega načrta za parc. št. 263/2 je dolžna plačati občina Ljubljana-Center in izdelavo le-tega tudi naročiti pri pristojni geodetski organizaciji;

pod 2) Na osnovi poravnave, sklenjene pri Ministrstvu za kulturo, upravičena stranka prizna zavezani stranki Domus, d.o.o. Ljubljana, investicije v poslovni prostor 100,8 m2, (ki predstavlja idealni delež 1/10 nepremičnine pod toč. 1 a te odločbe), v višini 9.830 DEM. Vrednost investicij se poračuna z najemnino v tolarski protivrednosti.

pod 3) Zemljiški knjigi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enoti v Ljubljani se naroča, da po pravnomočnosti te odločbe opravi vpis lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, pod tč. 1 a in b izreka te odločbe, na ime Rimokatoliškega samostana Cistercijanov v Stični. Za točko 1 b (parc. št. 263/2) se opravi vknjižba le za zgradbo 120 m2, za funkcionalni del zemljišča pa po izdelavi in pravnomočnosti parcelacijskega načrta.

pod 4)

Upravičena stranka sklene, po pravnomočnosti te odločbe, z Društvom slovenskih glasbenikov, ki ima v objektu Poljanska 6 najete poslovne prostore, najemno pogodbo za dobo 10 let.

pod 5)

Vsakokratni lastnik objekta Poljanska 6, Ljubljana je dolžan pred kakršnimkoli posegom v objekt pridobiti soglasje pristojne organizacije za varstvo naravne in kulturne dediščine.

pod 6)

Vse stroške, ki jih je imel vlagatelj v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo nosi sam.

V obrazložitvi navaja, da je bila nepremičnina podržavljena na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, odločbe Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Center št. 07/11-15147/2 z dne 27.9.1960, za zgradbo, ter odločbe št. 07/1-33-19/1 z dne 3.6.1980 za zemljišče. Glede na to, da je bil del zemljišča parc. št. 263/2, vpisane v vl. št. 34 pozidan po podržavljenju, tega dela ni mogoče vrniti v naravi temveč le v obliki odškodnine in sicer obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, to pa šele tedaj, ko bo na osnovi parcelacijskega načrta ugotovljena izmera zazidanega in funkcionalnega zemljišča garaž, zgrajenih na tem zemljišču. Najemna razmerja, ki obstajajo v navedenem objektu, se presojajo po 24. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen), kar pomeni, da lahko najemnik, v kolikor se z bodočim lastnikom ne sporazume drugače, uporablja prostore še največ 10 let od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Tožeča stranka v tožbi delno izpodbija tč. 1 b, 1 b1 in 3 ter v celoti tč. 4. Točko 1 b tožeča stranka izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker tožena stranka glede črnih gradenj garaž na parc. št. 263/2 ni upoštevala veljavnih predpisov, ki se nanašajo na kulturne spomenike in urejanje naselij in drugih posegov v prostor, kar v določeni meri pomeni legalizacijo črnih gradenj. V zvezi s tem pa je tožena stranka tudi zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Objekt, zgrajen na parc.št. 263/2, ki je predmet denacionalizacije po tej točki, je obzidan z garažami. Zato tudi ni mogoče odmerjati funkcionalnega zemljišča k objektu, ki je predmet denacionalizacije, kakor je zmotno zapisala tožena stranka, očitno izhajajoč zgolj iz stanja, ki je razvidno iz mapne kopije, ki pa ne predstavlja dejanskega stanja. Ker bi po parcelaciji vse zemljišče, gledano iz smeri Kristanove ulice, služilo kot funkcionalno zemljišče h garažam, ni možna taka delitev parcele 263/2, ki bi omogočala tudi denacionaliziranemu objektu neposreden dostop iz javne cestne površine. Vrata v navedeni objekt so za nizom treh garaž, do njih pa je možno priti skozi ozek pas za temi garažami. Tožena stranka je s tako odločitvijo dala prioriteto črno zgrajenim garažam v odnosu do legalno zgrajenega objekta, ki je istočasno še kulturni spomenik. Ker črno zgrajene garaže stojijo na funkcionalnem zemljišču, ki bi moralo služiti za normalno uporabo denacionaliziranega objekta, je tudi jasno, da ga tožeča stranka ne bo mogla normalno uporabljati, če bi ostala izpodbijana odločba v veljavi. Taka odločitev tožene stranka je v nasprotju z najnovejšimi določili zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki bi ga morala tožena stranka pri odločanju v tej zadevi upoštevati. Prav tako bi morala tožena stranka pri odločanju upoštevati tudi občinski dolgoročni in srednjeročni družbeni plan, režim prostorskega urejanja in rabe ter poseben režim pravnega prometa, ker gre za družbeno stavbno zemljišče, česar pa ni storila in je zato zmotno uporabila materialno pravo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni navedeno na kateri materialni predpis je tožena stranka oprla ta del svoje odločbe. Zato je v tem obsegu podana tudi bistvena kršitev določil postopka. Tožeča stranka tudi meni, da je nepravilna odločitev tožene stranke, ki je pri določanju odškodnine svojo odločbo oprla zgolj na določila ZDen v obliki obveznic, ki naj bi šle tožeči stranki. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi določilo 76. b člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Po tem določilu odškodnina za poškodovano kulturno dediščino ne sme biti manjša od tržne vrednosti oziroma koristi, ki bi se lahko pridobila z njenim izkoriščanjem. Odškodnina tudi ne sme biti manjša od premoženjske koristi,ki jo je pridobil investitor ali bi se lahko pridobila z izkoriščanjem dobrin. V točki 1 b1 je tožena stranka naložila Občini Ljubljana Center, da naroči pri pristojni geodetski upravi parcelacijski načrt za parc.št. 263/2 in da nosi stroške te parcelacije. Pri tem se pojavlja vprašanje ali je Občina Ljubljana Center tista, ki bo pristojnemu upravnemu organu naročila, kako naj se določi funkcionalno zemljišče in kakšen del, čeprav bo po pravnomočnosti te odločbe lastnica funkcionalnega zemljišča, katerega površina ni znana, tožeča stranka. Tožena stranka tudi ni določila roka, v katerem bi morala Občina Ljubljana Center naročiti to parcelacijo. Iz te točke tudi izhaja, da bi smela parcelacijo naročiti samo Občina Ljubljana Center in če le-ta tega ne bi storila, tožeča stranka ne bi imela sama možnosti predlagati te parcelacije na stroške Občine Ljubljana Center. Glede na že navedeno se zastavlja tudi vprašanje ali veljavni predpisi ne omogočajo, da Občina Ljubljana Center uveljavlja pri svojih inšpekcijskih službah odstranitev črno zgrajenih garaž ali nekaterih od njih na stroške investitorjev, kar bi moralo veljati predvsem za tiste, ki so zgrajene neposredno pred denacionaliziranim objektom (niz "B"), da bi se lahko k temu objektu določi lo funkcionalno zemljišče, ki bi omogočalo dostop do njega brez eventuelne služnostne pravice. Zato tožeča stranka meni, da bi morala biti vsa zgoraj navedena odprta vprašanja rešena kot predhodna vprašanja, predno je tožena stranka odločila o preostalem delu zemljišča parc. št. 263/2, ki presega 120 m2 stavbišča - fundusa, na katerem stoji denacionalizirana zgradba. Tožeča stranka smiselno ne izpodbija odločitve tožene stranke v točki 3, pač pa s svojo tožbo zgolj opozarja, da se glede na pravna pravila zakona o zemljiški knjigi, ki se še vedno uporabljajo, ne more izvršiti vknjižba v zemljiški knjigi za zgradbo in 120 m2 parc. št. 263/2, na kateri ta zgradba stoji, če ni prej izvedena parcelacija, na podlagi katere bi ti nepremičnini dobili svojo parcelno številko. Določba iz 4. točke izreka po mnenju tožeče stranke ne sodi v dispozitiv izpodbijane odločbe. Ne samo, da taka določba ne zavezuje tožeče stranke, pa tudi če bi se tako tolmačila, ni v njej navedeno, da bi bilo to dolžno storiti tudi Društvo slovenskih glasbenikov, ki bi lahko odklonilo sklenitev najemne pogodbe. Dejstvo je, da pomeni najemna pogodba dvostransko obligacijsko razmerje, ki je odvisno od avtonomne volje pogodbenikov in o tem ni mogoče odločati v upravni odločbi. Tožeča stranka še pripominja, da samo za najemna in njim podobna razmerja, katerih trajanje je določeno oziroma dogovorjeno za dobo več kot 10 let, trajajo največ 10 let od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (2. odst. 24. člena ZDen). Vsi najemniki v poslovnih stavbah na parc. št. 263/1 in 263/2 pa imajo sklenjene najemne pogodbe za nedoločen čas in zato seveda za njih ne velja zgoraj navedeno določilo o 10 letni dobi trajanja najema, če se o tem ne dogovorijo z bodočim lastnikom.

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in delno odločbo v točki 1 b, 1 b1 in 3 v izpodbijanem delu odpravi, v točki 3 delno in v točki 4 v celoti odločbo spremeni skladno s tožbenimi navedbami.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi, dodatno pa še navaja, da je glede garaž, ki so bile na parc. št. 263/2 k.o. Poljansko predmestje zgrajene že po njenem podržavljanju, upoštevala določbo 2. odstavka 32. člena zakona o denacionalizaciji, torej dejstvo pozidanosti stavbnega zemljišča in se pri tem ni spuščala v dovoljenost oziroma nedovoljenost gradnje, saj to po njenem mnenju ni predmet denacionalizacijskega postopka. Glede izreka, ki se nanaša na parcelacijo funkcionalnega zemljišča, pa navaja, da parcelacijo lahko naroči le lastnik oziroma imetnik pravice uporabe zemljišč. Pod rokom za naročitev parcelacije je mišljen rok takoj po pravnomočnosti izpodbijane odločbe. V zvezi z ugovorom, da se v zemljiški knjigi ne da izvesti vknjižba za zgradbo in parc. št. 263/2, na kateri ta zgradba stoji, če ni prej izvedena parcelacija, na podlagi katere bi ti nepremičnini dobili svojo parcelno številko, pa tožena stranka meni, da je takšno vknjižbo mogoče izvesti s predhodno razdelitvijo nepremičnine na zemljiško knjižna telesa, kar se v praksi zemljiške knjige tudi redno izvaja. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je na podlagi podatkov iz spisa presodilo, da je tožbena navedba, ki se nanaša na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede parc. št. 263/2 in na njej obstoječe zgradbe v velikosti 120 m2, vpisane v vl. št. 34 k.o. Poljansko predmestje (točka 1 b in 1 b1 izreka) utemeljena. Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, koliko garaž dejansko stoji na omenjeni parceli, kolikšno površino parc.št. 263/2 te zavzemajo in ali so te garaže legalno zgrajene. Res je sicer, da se po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, vendar sodišče pri tem pripominja, da je bila po uveljavitvi ZDen in preden je bila izdana izpodbijana odločba, uveljavljena sprememba in dopolnitev zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS,št. 18/93), ki ureja vprašanja v zvezi z nedovoljenimi posegi v prostor. Kolikor navedene garaže pomenijo nedovoljen poseg v prostor, tako kot to trdi tožeča stranka, potem bi po mnenju sodišča morala tožena stranka v postopku to vprašanje razčistiti, saj ima ta okoliščina lahko neposreden vpliv na rešitev zadeve v delu, ki se nanaša na vprašanje denacionalizacije navedene parcelne številke 263/2. V skladu s 3. odstavkom 66. člena ZDen je upravni organ v postopku denacionalizacije dolžan izdati tako odločbo, ki jo je mogoče izvesti v zemljiški knjigi. Sodišče se zato pridružuje mnenju tožeče stranke, da se glede na pravna pravila zakona o zemljiški knjigi,ki se še vedno uporabljajo, ne more izvršiti vknjižba v zemljiški knjigi za zgradbo in del parcele št. 263/2, na kateri ta zgradba stoji, če ni prej izvedena parcelacija. Vprašanja povezana z garažami, ki so zgrajene na navedeni parceli, ter eventuelno parcelacijo oziroma določitev funkcionalnega zemljišča, bi tožena stranka morala rešiti v postopku denacionalizacije in sicer v skladu s 144. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bi tožena stranka lahko v skladu z določbami ZDen odločila o delu zemljišča parc. št. 263/2, ki presega 120 m2 zemljišča, na katerem stoji zgradba, ki je tudi predmet denacionalizacije. Sodišče pa zavrača tožbeno navedbo, ki se nanaša na izplačilo odškodnine v obliki obveznic. V zvezi z odškodnino za podržavljeno premoženje, se v postopku denacionalizacije uporabljajo lahko le določbe ZDen, zato določbe 76 b člena že prej navedene spremembe zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor v tem postopku ni mogoče uporabiti, pa tudi sicer ureja navedena zakonska določba odškodnino, ki jo je pod pogoji, ki jih zakon določa dolžan plačati investitor nedovoljenega posega v prostor, višino, trajanje in način plačila odškodnine pa določi sodišče. Sodišče pa soglaša s tožbeno navedbo glede točke 4 izreka, ki se nanaša na sklenitev najemne pogodbe za dobo 10 let med denacionalizacijskim upravičencem in Društvom slovenskih glasbenikov. Pri tem pa še pripominja, da vračanje nacionaliziranih najemnih poslovnih stavb in poslovnih prostorov urejajo določbe 24. člena in 30. člena v povezavi z 29. členom ZDen. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno za kakšno najemno razmerje v tem primeru gre (za razmerje sklenjeno za nedoločen čas, ali razmerje sklenjeno za več kot 10 let), saj je od tega odvisno ali se bo v posameznem primeru uporabila določba 1. ali 2. odstavka 24. člena zakona.

Ker dejansko stanje v izpodbijani odločbi ni popolno ugotovljeno je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) izpodbijano odločbo delno odpravilo, tako kot izhaja iz izreka sodbe. ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 962/92-4
• Sodba U 71/94-4
• Sodba U 1150/93-8