Sodba U 962/92-4

Jedro

Določba 31. člena zakona o denacionalizaciji izrecno veže vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika zemljišča. Njegov pravni naslednik ima po 15. členu tega zakona le položaj osebe, ki je upravičena za uveljavljanje pravic po zakonu o denacionalizaciji, ne pa tudi položaja denacionalizacijskega upravičenca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Občinski sekretariat za občo upravo in razvoj krajevnih skupnosti občine je z odločbo z dne 29.5.1992 zavrnil tožnikovo zahtevo, da se na zemljišču parc. št. 356 vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnikovo pritožbo zavrnila. V obrazložitvi navaja, da je vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču po 31. členu zakona o denacionalizaciji možna le v korist upravičencev, torej prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin, v korist njihovih dedičev pa le v primeru, če še ni bila izvedena zapuščinska obravnava. Ni pa možno lastninske pravice po tej določbi vzpostaviti v korist pravnih naslednikov oziroma oseb, ki so pravico uporabe pridobile na podlagi dedovanja. Po 67. členu zakona o denacionalizaciji se odločba o denacionalizaciji glasi na upravičenca, kar je v vseh primerih, razen v izjemi iz 12. člena tega zakona, prejšnji lastnik podržavljenega premoženja. Lastninjenje tistih stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po zakonu o denacionalizaciji, bo urejal drug zakon.

Tožnik v tožbi navaja, da je v upravnem postopku predložil vso dokumentacijo, iz katere je razvidno lastništvo na parceli št. 356. Do izdaje sklepa temeljnega sodišča z dne 3.1.1985, s katerim je postalo zemljišče brez stavbe družbena lastnina, je bil lastnik stavbe in zemljišča. S tem datumom pa mu je bilo zemljišče, ki je sicer sestavni del stavbe, zgrajene leta 1932, odvzeto. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve ter vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz ugotovitvene odločbe tedanjega občinskega ljudskega odbora z dne 11.9.1959 ter drugih listin, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku, nedvoumno izhaja, da je bilo zemljišče s sedanjo parc. št. 356 podržavljeno z zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Lastnika zemljišča sta bila na dan uveljavitve tega zakona, 25.12.1958 tožnikova starša, vsak do 1/2. Zmotna je torej tožnikova tožbena trditev, da je bila parc. št. 356 nacionalizirana tožniku s sklepom temeljnega sodišča z dne 3.1.1985. S tem sklepom je bila izvedena zgolj poočitba spremembe kulture, v ničemer pa ni bilo z njim spremenjeno lastninsko stanje glede nepremičnin, na katere se je sklep nanašal. Tožnikova smiselna tožbena navedba, da se izpodbijana odločba opira na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zato po presoji sodišča ni utemeljena in v podatkih upravnega spisa, v katerem se nahaja tudi kopija navedenega zemljiškoknjižnega sklepa, nima nobene opore.

V okviru zahtevka, ki ga je tožnik postavil v upravnem postopku (vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču) je tožena stranka v izpodbijani odločbi na ugotovljeno dejansko stanje po presoji sodišča pravilno uporabila določbo 31. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I - ZDEN). Po tej določbi zakon vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno veže na denacionalizacijskega upravičenca. Denacionalizacijski upravičenci so po zakonu o denacionalizaciji tiste osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno (izjema od tega pravila, določena v 12. členu zakona, za obravnavani primer ni pravno pomembna). Nepremičnina, ki je predmet tožnikovega zahtevka, ni bila podržavljena tožniku, ampak njegovim staršem. Tožnik ima po določbi 15. člena navedenega zakona kot njihov pravni naslednik le položaj osebe, ki je upravičena za uveljavljanje pravic iz zakona o denacionalizaciji, ne pa tudi položaja denacionalizacijskega upravičenca. Ker nima položaja denacionalizacijskega upravičenca, 31. člena zakona ni mogoče uporabiti v njegovo korist. Vzpostavitve lastninske pravice na stavbnih zemljiščih, na katerih imajo pravico uporabe pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev pa zakon o denacionalizaciji ne ureja. Izpodbijana odločba je torej zakonita in tožnik s tožbo ni mogel uspeti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona o izvedbi temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporabilo kot republiški predpis.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 667/93-7
• Sodba U 71/94-4
• Sodba U 1150/93-8