VSL sodba I Cp 3033/2011

Jedro

Za primere neupravičene obogatitve, nastale z uporabo stvari, je potrebno uporabiti pravila 95. do 97. člena SPZ. Gre namreč za predpis, ki je v razmerju do pravil OZ kasnejši, pa tudi specialnejši. Po teh določbah ima dobrovernost, poštenost pridobitelja oziroma njegova nedobrovernost in nepoštenost poseben pomen.

Predpostavke, ki so skupne vsem položajem neupravičene pridobitve, so prikrajšanje na strani osiromašene osebe, povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe, obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem premoženja na eni strani in povečanjem na drugi, odsotnost pravne podlage, ki bi opravičevala zmanjšanje premoženja na eni strani in njegovo povečanje na drugi in odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje (načelo volenti non fit iniuria).

Drugi toženec je v času od izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine do poteka roka za izselitev res še lahko (so)uporabljal nepremičnino, vendar pa mu sklep izvršilnega sodišča niti določila ZIZ niso dajali podlage za brezplačno uporabo.

Izrek

I. Pritožba prve, druge in tretje tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek točke I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku točke I izreka (v zavrnilnem delu glede zahtevka proti F.D.) in drugem odstavku točke II izreka (glede stroškovne odločitve, ki se nanaša na toženo F. D.) spremeni tako, da:

- je tožena stranka F.D. dolžna tožeči stranki plačati 23.503,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.401,37 EUR od 16. 1. 2007 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 14.102,04 pa od 31. 5. 2010 dalje do prenehanja obveznosti s tem, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo prve, druge in tretje tožene stranke po prvem odstavku točke I sodbe sodišča prve stopnje, v 15 dneh;

- da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki F. D., zniža za 1188,50 EUR, to je na znesek 398,71 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena F. D. je dolžna tožeči stranki povrniti 830,57 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

IV. Stroške odgovora na pritožbo nosita tožeča in peta tožena stranka sami.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka odločilo, da so toženi S. B., M. B. in G. B.dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 60.681,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.384,07 EUR od 25. 1. 2006 do plačila, od zneska 11.110,70 EUR od 16. 1. 2007 do plačila in od zneska 34.186,80 EUR od 31. 5. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Tožbeni zahtevek zoper mld. A. P. in zahtevek zoper F. D. je zavrnilo. Pod točko II izreka je glede stroškov postopka odločilo, da so toženi S.B., M. B. in G. B. dolžni tožeči stranki solidarno povrniti njene pravdne stroške v višini 5.102,70 EUR v roku 15 dni s pripadki, tožeča stranka pa toženi F.D. stroške v višini 1.587,21 EUR s pripadki.

2.Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo tožeča ter prva, druga in tretja tožena stranka.

3.Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del odločitve, in sicer glede odločitve o zavrnitvi zahtevka proti toženi F. D. ter glede odločitve o stroških postopka, ki jih je dolžna povrniti peti toženi stranki. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku ugodi. Meni, da je ob dejstvu, da je pokojni V. Z. živel v stavbi na naslovu Z. vse do svoje smrti, odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka nepravilna. F. D. kot dedinja pokojnega V. Z. odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, to je do vrednosti 40.000,00 EUR, ki je bila soglasno ugotovljena. Od tega zneska dedinja dolguje tudi zakonske zamudne obresti od 5. 11. 2010 dalje, ko je bila ta vrednost ugotovljena. Nobenega dvoma ni, da je bil pokojni Z. obogaten z uporabo nepremičnine v solasti tožeče stranke in da ni imel soglasja le-te za nobeno, še najmanj pa za brezplačno uporabo nepremičnine. V sodbi ni pojasnjeno, zakaj bi morala tožeča stranka kot solastnik od vsakega uporabnika zahtevati prepustitev uporabe nepremične. Kaj takšnega v Obligacijskem zakoniku (OZ) ni predvideno. Tak pogoj je zato arbitraren in nezakonit. Takšno stališče je še posebej absurdno ob dejstvu, da je pet ljudi živelo in še živi v enem stanovanju in da so vsi skupaj onemogočali uporabo stanovanjskega dela nepremičnine tožeči stranki in imeli korist od te uporabe. Od vsake odrasle osebe se pričakuje, da se pozanima, kje in v čigavem stanovanju živi. Sodišče ne glede na to očita tožeči stranki, da naj ne bi Z. obvestila o izvršbi, pri čemer on te trditve niti ni dal, pač pa šele njegova dedinja. Trditev v zvezi s tem je zato prepozna, poleg tega pa tudi neresnična. Tožeča stranka je k tožbi priložila sklepe iz izvršilnega postopka in jih je toženec prejel, pooblastil odvetnika za zastopanje in se s tem vključil v obravnavo tožbe. Sodbe v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek proti Z. oziroma njegovi dedinji, ni mogoče preizkusiti. Sodišče je navedlo zgolj splošne trditve. Napačna je tudi odločitev o stroških, ki se nanašajo na peto toženo stranko. Po smrti Z. je slednja kot dedinja vstopila v njegov procesni položaj in ni mogla pridobiti nobenih novih procesnih pravic. Zlasti ni imela pravice, da navaja nova dejstva in dokaze, ker je za pokojnega Z. že nastopila prekluzija. To pomeni, da sta bili obe pripravljalni vlogi in stroški zanje nepotrebni. Pritožnica priglaša pritožbene stroške.

4.Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila peta tožena stranka. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se strinja in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja, da pokojni V. Z. ni bil seznanjen z nastalo situacijo, da ni bil obogaten, tožeča stranka pa tudi ne prikrajšana. Tožeča stranka brez obvestila toženi ne more od nje pričakovati izpolnitve zahtevka. Očitno je privolila v to, da v nepremičnini prebiva tudi Z., saj stika z njim ni iskala, niti ga ni pozivala na plačilo uporabnine oziroma izpraznitev. Opozarja tudi na to, da je vse tožene stranke na začetku zastopal isti odvetnik, kar pomeni, da tudi tožbe in listin Z. ni prebral. Priglaša stroške odgovora.

5.Prva, druga in tretja tožena stranka vlagajo pritožbo zoper tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka. V bistvenem navajajo, da je zaključek sodišča, da je tožeča stranka upravičena do uporabnine že od 24. 6. 2004 dalje materialnopravno zmoten. Iz 3. točke sklepa o domiku (prav izročitvi) nepremičnine izhaja, da je bil dolžnik, to je druga tožena stranka, dolžan izprazniti nepremičnino v roku 90 dni od pravnomočnosti tega sklepa. Tožeča stranka torej do tega dne ni mogla zahtevati izpraznitve nepremičnine, saj je imela druga tožena stranka temelj za uporabo. Zato tožene stranke uporabnine do 19. 7. 2005 niso dolžne plačati in je zahtevek v tem delu treba zavrniti. Kaj naj bi pomenila ugotovitev, da je tožeča stranka v vlogah pravočasno zatrjevala, da je izključena iz uporabe nepremičnine in kdo naj bi jo izključil, sodišče ne navaja in sodba v tem delu nima razlogov. Bistveno vprašanje, ki je bilo sporno v postopku je, ali je tožeča stranka od toženih zahtevala, da ji omogočijo uporabo nepremičnine in v zvezi s tem tudi, ali je o tem podala ustrezne trditve in ali so te trditve bile dokazane. V nadaljevanju pritožniki opozarjajo na navedbe iz posameznih vlog in na nepravočasnost tistih, ki so bile podane v vlogi z dne 14. 9. 2010. Tudi če bi tožeča stranka na dražbi takšno izjavo dala, je bila ta dana v času, ko tožeča stranka nepremičnine še ni mogla uporabljati. Tudi sicer „izražen namen za uporabo nepremičnine“ ne pomeni poziva drugi toženi stranki, da naj to uporabo tudi dejansko omogoči. Neutemeljen je zaključek sodišča, da glede na interes tožeče stranke ne more verjeti, da se tožeča stranka o uporabi s toženimi strankami ni mogla dogovoriti. Takšnih trditev tožeča stranka ni niti postavila. Sklicevanje na pravdni postopek I Pg 265/2005 pomeni kršitev 7. člena ZPP. Tožene stranke v tem postopku niso sodelovale in zato ne more biti podlaga za zaključke sodišča. Tudi za ugotovitev, da je tožeča stranka z nakupom pokazala jasen interes da pridobi lastništvo, ni trditvene podlage in ni jasno, kako lahko sodišče ve, kakšen interes je tožeča stranka pokazala. Sodba nima razlogov v tem, zakaj ne verjame pričam in zakaj v nasprotju z izpovedbo toženih strank zaključuje, da je bila podana namera za uporabo. Takšno ravnanje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP. V zvezi z vprašanjem, ali je G. B. bivala v stanovanjski stavbi, sodišče napačno prelaga dokazno breme na tožene stranke. Prijava stalnega bivališča ne more prevaliti dokaznega bremena. Tožene stranke so glede bivanja tretje in četrte tožene stranke predlagale izvedbo dokazov, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Sodišče navaja, da vloge iz septembra 2010 nima v spisu, istočasno pa navaja, da je tožeča stranka na te navedbe odgovorila in je zato že iz tega razloga treba sodbo razveljaviti. Dokazni predlogi iz te vloge ne morejo biti prepozni, saj so tožene stranke izkazovale, da sta se tretja in četrta tožena stranka decembra 2009 ponovno vselili v objekt. Tudi ti pritožniki priglašajo pritožbene stroške.

6.Na pritožbo prve, druge in tretje tožene stranke je odgovorila tožeča stranka. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora. Po njenem prepričanju je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno podala vse potrebne trditve in nanje opozarja. Opozarja tudi na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev. Toženci so šele z vlogo z dne 29.6.2010, torej prepozno, začeli ugovarjati, da naj tožnica ne bi zahtevala uporabe in je zato ta ugovor prepozen, prepozno je pritožbeno sklicevanje na 3. točko sklepa o domiku (prav izročitvi) nepremičnine, ki določa 90-dnevni rok za izselitev. Poleg tega to določilo ne izključuje četrtega odstavka 192. člena ZIZ, po katerem sodišče izroči kupcu nepremičnino še pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi, prav tako pa v sklepu ni navedeno, da bi bila uporaba v izpraznitvenem roku brezplačna. Neutemeljen je tudi očitek o prelaganju dokaznega bremena glede bivanja G. B., saj je sodišče ugotovitev o uporabi oprlo na prijavo bivališča, na izpovedbi prve in tretje toženke in končno tudi na fotografije nepremičnine, kar vse potrjuje, da je tretja toženka nepremičnino uporabljala. Dokazi v vlogi iz septembra 2010 so prepozni.

7.Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba prve, druge in tretje tožene stranke pa je neutemeljena.

8.Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji toženci za obdobje od 24. 6. 2004 do 31. 5. 2010 plačajo za uporabo stanovanjskega objekta na naslovu Z. in sicer za uporabo njej pripadajoče ½. Trdila je,(1) da je do plačila za obdobje od 24. 6. 2004 do 20. 4. 2005 upravičena kot imetnica, nato pa kot solastnica. Brez pravne podlage je izključena od uporabe, v nepremičnino nima vstopa in si je ni mogla niti ogledati. Nepremičnino uporablja solastnica S. B., z njenim soglasjem pa še ostale tožene stranke. Prva tožena stranka sporazuma, ki bi ji dovoljeval uporabo celotne nepremičnine, s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka je v pogovorih izrazila zahtevo za izpraznitev ali plačevanje uporabnine, pripravljenosti na sodelovanje ni bilo. Od leta 2007 teče tudi postopek za delitev solastne nepremičnine. Toženci so z brezplačno uporabo njenega solastnega deleža okoriščeni, tožeča pa prikrajšana, saj je poseženo v njeno pravico do souporabe. Objektivno merilo za njeno prikrajšanje je najemnina, ki bi jo lahko zaračunala pri oddajanju svojega dela nepremičnine.

9.Tožene stranke so zahtevku nasprotovale s trditvijo, da je tožeča stranka postala lastnica nepremičnine šele 11. 5. 2005, ko je bila njena lastninska pravica vpisana v zemljiško knjigo in je zato šele od tedaj upravičena iz tega naslova karkoli zahtevati. Trdila je, da nepremičnino uporabljata le prva in druga tožena stranka, in sicer le pritličje. Prva tožena stranka je solastnica, drugi toženec pa njen mož in zato ni res, da za uporabo nimata pravne podlage. V. Z. je 11. 5. 2008 umrl, tretja in četrta tožena stranka pa imata tu prijavljeno le stalno bivališče, dejansko pa že več let (tudi v obdobju, za katerega tožeča zahteva plačilo) ne živita tu, pač pa na naslovu C.. Toženci so ugovarjali tudi višini zahtevane uporabnine, ker po njihovem mnenju ne odraža tržne cene najema.

10.Iz sodbe sodišča prve stopnje je mogoče povzeti sledeče relevantne dejanske ugotovitve:

- da je nepremičnina parc. št. 138 k.o.x. (v naravi stanovanjska hiša, gospodarsko poslopje (2) in dvorišče) v solasti tožeče stranke do ½ in prve tožene stranke, to je S. B., do ½;

- da je tožeča stranka ½ nepremičnine kupila v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju II I 18/98, ki je tekel zoper drugo toženo stranko M. B. kot dolžnika;

- da je bil sklep o izročitvi nepremičnine izdan 24. 6. 2004, pravnomočen pa je postal 20. 4. 2005;

- da je bilo drugemu tožencu M.B. s sklepom o izročitvi naloženo, da se izseli iz nepremičnine in s tem opusti uporabo nepremičnine v delu, ki je bil predmet prodaje;

- da so nepremičnino, to je stanovanjski objekt, v obdobju za katerega tožeča stranka zahteva plačilo uporabnine, uporabljali tožena S. B. (solastnica), z njenim soglasjem pa še toženi M. B., G. B., mld. A. P. in V. Z. (slednji le do svoje smrti 11. 5. 2008);

- da so stanovanjski objekt uporabljali v celoti;

- da se je tožeča stranka glede uporabe kupljene nepremičnine s toženimi strankami, razen V. Z., večkrat skušala dogovoriti že v teku izvršilnega postopka, nato pa tudi kasneje (izkazovala je predvsem interes za uporabo poslovnega dela), vendar brez uspeha in je v teh pogovorih tožencem jasno sporočila, da namerava svoj solastni delež nepremičnine uporabljati oziroma da ne pristaja na brezplačno uporabo;

- da tožeča stranka vstopa v stanovanjski objekt ni imela (v poslovni del – gostilno - pa le kot stranka) in je v stanovanjski objekt prvič vstopila ob ogledu izvedenca v tem postopku;

- da tožeči stranki na račun njenega solastnega deleža s strani toženih strank ni bilo nič ponujeno;

- da je poslovni prostor (gostilno) zasedal najemnik A., d. o. o, in je tožeča stranka s tožbo pred Okrožnim sodiščem v Kranju (I Pg 265/2005) skušala doseči njegovo izpraznitev;

- da je tožeča stranka v letu 2007 zahtevala delitev solastne nepremičnine (postopek N 62/2007) in je bila s tem postopkom seznanjena tudi G. B.;

- da tožeča stranka od V. Z. nikoli ni zahtevala prepustitve uporabe oziroma plačila;

- da niti med tožečo stranko in solastnico S. B. niti med tožečo stranko in ostalimi uporabniki nikoli ni bil sklenjen dogovor o uporabi nepremičnine, ki bi S.B. dovoljeval uporabo nepremičnine preko njej pripadajočega solastnega deleža in da dogovora ni bilo niti z ostalimi uporabniki;

- da so toženci (razen V. Z.) tožeči stranki souporabo onemogočil;

- da znaša primerna uporabnina za ½ stanovanjskega objekta 854,67 EUR mesečno.

Glede pritožbe tožeče stranke o glavni stvari

11.Neutemeljen je smiselno zatrjevan očitek o storjeni kršitvi po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj se pritožbeno sodišče ne strinja s tožečo stranko, da sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek zoper peto toženo stranko, ni sposobna preizkusa. Sodišče prve stopnje je namreč za svojo odločitev navedlo (res sicer skope) razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si tudi ne nasprotujejo.

12.Predpostavke, ki so skupne vsem položajem neupravičene pridobitve (190. člen OZ), so prikrajšanje na strani osiromašene osebe, povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe, obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem premoženja na eni strani in povečanjem na drugi, odsotnost pravne podlage, ki bi opravičevala zmanjšanje premoženja na eni strani in njegovo povečanje na drugi in odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje (načelo volenti non fit iniuria). Ta pogoj sicer ni izrecno naveden v abstraktnem določilu 190. člena OZ, izhaja pa iz reparacijske narave teh obveznosti.(3) Navedena je v 191. členu OZ. Na stvarnopravnem področju ima enako vlogo dobrovernost, poštenost pridobitelja oziroma njegova nedobrovernost, nepoštenost. Z očitkom, da bi tožeča stranka morala od pok. Z. zahtevati prepustitev uporabe oziroma da Z. ni mogoče očitati, da je tožeči stranki onemogočal uporabo, je sodišče prve stopnje upoštevalo ravno to načelo oziroma njegovo dobrovernost (poštenost). Pritožbeni očitek, da OZ česa takšnega ne zahteva, je zato neutemeljen. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožbo tožnice v delu, ko smiselno opozarja, da toženi Z. ni bil dobroveren ves čas, saj je prejel tožbo, k tožbi pa so bili priloženi tudi sklepi iz izvršilnega postopka. V tem delu je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo.

13.Za primere neupravičene obogatitve, nastale z uporabo stvari, je, kot je to storilo tudi sodišče prve stopnje, treba uporabiti pravila 95. do 97. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Gre namreč za predpis, ki je v razmerju do pravil OZ kasnejši, pa tudi specialnejši. Po teh določbah ima dobrovernost, poštenost pridobitelja oziroma njegova nedobrovernost in nepoštenost poseben pomen. Za dobrovernega oziroma poštenega pridobitelja tako veljajo drugačna pravila o nadomestitvi koristi zaradi uporabe. Po drugem odstavku 95. člena SPZ dobroveren, pošten uporabnik, ni dolžan plačati za uporabo.(4) Po 8. odstavku 95. člena SPZ dobroverni posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. Po 9. členu SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače.

14.Do trenutka, ko je bila tožba vročena pok. Z. (to je do 6. 2. 2006), se torej domneva, da je bil le-ta glede svoje (so)uporabe nepremičnine dobroveren. Dokazno breme, da ni tako, je bilo na tožeči stranki, ki pa ga ni zmogla. Tožeča stranka je, enako kot za ostale tožene stranke, trdila, da je izključena iz uporabe nepremičnine, da vanjo nima vstopa, da si jo še ni mogla ogledati in da za takšno uporabo ni sporazuma in da je v več pogovorih izrazila zahtevo za izpraznitev ali za plačevanje uporabnine, vendar tožena stranka ni bila pripravljena na sodelovanje. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pa pok. Z. ni sodeloval v pogovorih s tožečo stranko, ki so se nanašali na uporabo nepremičnine in so se vršili pred vložitvijo tožbe, niti ni tožeča od njega do vložitve tožbe zahtevala ne opustitve uporabe ne plačila za uporabo. Da bi se Z. že pred vročitvijo tožbe na drug način seznanil z izvršilnim postopkom in spremembo lastništva in da je torej vedel, da od izdaje sklepa o izročitvi dalje uporablja nepremičnino brez soglasja enega od (novih) solastnikov, pa tožeča ni ne trdila ne dokazala. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka je zato v delu, ki se nanaša na obdobje do vložitve tožbe, pravilna, pritožba pa neutemeljena, čeprav iz deloma drugačnih razlogov.

1

5.Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev za čas po vročitvi tožbe. S trenutkom vročitve je namreč Z. postal nedobroveren. Preko tožbe se je lahko seznanil z zahtevami tožeče stranke. Od takrat dalje je imel možnost, da izbere, ali bo uporabo opustil, zanjo plačal, ali pa se s tožečo stranko kako drugače dogovoril. Nič od tega ni storil. Za uporabo je zato dolžan plačati. Na to njegovo obveznost ne more vplivati dejstvo, da je vse tožene stranke v postopku nekaj časa zastopal isti pooblaščenec, niti vprašanje, ali je bil peti toženec tudi dejansko seznanjen s tožbo. Ne more biti namreč v škodo tožeči stranki, če je peti toženec ravnal neskrbno in je vsa opravila, ne da bi se seznanil s tožbo, prepustil ostalim toženim strankam oziroma skupnemu pooblaščencu. Zahtevek tožeče stranke je torej utemeljen za čas od 6.2.2006, ko je bila opravljena vročitev tožbe, do 11.5.2008, ko je peti toženec umrl.

16.Višina primerne uporabnine za ½ stanovanjskega objekta v postopku na prvi stopnji ni bila sporna in ni izpodbijana niti v pritožbenem postopku. Glede na ugotovitev, da le-ta mesečno znaša 854,67 EUR, peta tožena stranka tožeči stranki za zgoraj navedeno obdobje dolguje skupno 23.503,42 EUR (27,5 meseca x 854,67 EUR). Tožeči stranki pripadajo tudi zakonske zamudne obresti tako kot jih je zahtevala in sicer od zneska 9.401,37 EUR (uporabnina za obdobje od 6. 2. 2006 do 31. 12. 2006) od 16.1.2007 dalje, od zneska 14.102,04 EUR (uporabnina za obdobje od 1. 1. 2007 do 11. 5. 2008) pa od 31. 5. 2010 dalje do prenehanja obveznosti. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v pogledu obrestne odločitve sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že prvo sodišče, saj jim ni kaj dodati. Odločitev v obrestnem delu tudi sicer v pritožbenem postopku ni bila sporna in je enaka kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje glede ostalih toženih strank.

17.Glede na to, da je tožena F. D. dedinja prvotno toženega V. Z. in za dolgove zapustnika na podlagi prvega odstavka 142. člena Zakona o dedovanja (ZD) odgovarja le do višine vrednosti podedovanega premoženja, je pritožbeno sodišče v tej smeri opravilo tudi preizkus, ali dolg zapustnika presega vrednost podedovanega premoženja, to je 40.000 EUR. Pri tem je odločilna višina terjatve na dan zapustnikove smrti. Na dan 11. 5. 2008 je zapustnik dolgoval glavnico v višini 23.503,42 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 9.401,37 EUR za čas od 16. 1. 2007 do 11. 5. 2008. Te obresti znašajo po izračunu (ki je sestavni del te odločbe) 1.464,34 EUR. Skupen dolg na dan smrti torej ne presega vrednosti podedovanega premoženja.

18.Tožeča stranka je plačilo uporabnine od toženih strank zahtevala solidarno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se solidarnost obveznosti več dolžnikov pri deljivi obveznosti, razen pri obveznosti nastali z gospodarsko pogodbo (5), ne domneva. Biti mora ali predpisana ali dogovorjena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da gre za solidarno obveznost toženih strank utemeljilo s smiselno uporabo 186. člena OZ (6). Menilo je, da tožeči stranki, ki je prikrajšana, v konkretnem primeru ni mogoče naložiti bremena, da ugotavlja in dokazuje v kakšnem deležu se je nepremičnina uporabljala s strani posameznega uporabnika. Glede na naravo uporabe nepremičnine je tak delež tudi nemogoče določiti. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem strinja. Posledično je tudi v pogledu obveznosti pete tožene stranke F. D. odločilo, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo prve, druge in tretje tožene stranke.

19.Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe prve, druge in tretje tožene stranke

20.Neutemeljen je smiselno zatrjevan očitek o strojeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima namreč razloge v vseh (v točki 10 te sodbe povzetih) odločilnih dejstvih, razlogi so tudi jasni in si ne nasprotujejo. Pritožbeni preizkus odločitve je zato mogoč. To velja tudi glede izpostavljene ugotovitve sodišča, da je bila tožeča stranka proti svoji volji izključena iz uporabe solastne nepremičnine in kdo jo je izključil. Razlogi o tem so navedeni na straneh 15 in 16 ter zadnjem odstavku na strani 18 sodbe.

21.Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem pritožbe, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage v zvezi z zahtevo za uporabo solastne nepremičnine. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje (pravočasno) zatrjevala: da je izključena iz uporabe nepremičnine, da vanjo nima vstopa, da si je še ni mogla ogledati in da za takšno uporabo ni sporazuma (primerjaj trditve pod točko II tožbe, kratek povzetek pod točko 8 te sodbe). V nadaljevanju je še navajala, da je v več pogovorih izrazila zahtevo za izpraznitev ali za plačevanje uporabnine, vendar tožena stranka ni bila pripravljena na sodelovanje (trditve na prvi glavni obravnavi, list. št. 61). Glede na dejstvo, da tožena stranka trditvam o izključenosti iz uporabe (kar logično predpostavlja, da je takšno uporabo poskušala doseči) niti ni pravočasno ugovarjala,(7) je to po oceni pritožbenega sodišča zadostna trditvena podlaga v tej smeri. Vprašanje (dodatne) trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je naknadno, že po vložitvi (sklepčne) tožbe dolžna ponuditi tožeča stranka, se namreč nujno navezuje na ugovore tožene stranke, njihovo vsebino in substanciranost. Neutemeljeni so zato tudi očitki o odsotnosti trditev, da se tožeča stranka s toženimi ni mogla dogovoriti glede uporabe, saj gre za isto stvar, le povedano na drugačen način. Glede na obrazloženo je neutemeljen tudi očitek, da je prvo sodišče upoštevalo prepozne trditve iz vloge z dne 14. 9. 2010 glede zahtev tožeče stranke za uporabo nepremičnine, saj so bile le te (pravočasno) dane že pred tem.

22.Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Dejanske ugotovitve imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni prvega sodišča, ki je opravljena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Tako je prvo sodišče ocenilo listine v spisu, izpovedbe strank in priče pa, upoštevajoč njihov interes za izid postopka, upoštevalo kritično. Pri presoji verodostojnosti je upoštevalo tudi skladnost z siceršnjimi trditvami ene oziroma druge stranke ter ostalimi izvedenimi dokazi. Opravilo je tudi presojo v smeri življenjske verjetnosti, logičnosti in prepričljivosti posamezne izpovedbe. Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno in zaključke, ki iz nje sledijo, v celoti sprejema.

23.To velja tudi za ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka s toženimi strankami, razen V. Z., glede uporabe kupljene nepremičnine skušala večkrat (neuspešno) dogovoriti že v teku izvršilnega postopka, nato pa tudi kasneje in je v teh pogovorih dala jasno vedeti, da namerava svoj solastni delež nepremičnine uporabljati oziroma da ne pristaja na brezplačno uporabo. Takšen zaključek sodišča ima namreč podlago v izvedenem dokaznem postopku ter jasnih in popolnih razlogih, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Vestno in skrbno ter v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi je prvo sodišče s tem v zvezi presodilo tudi izpovedbo S. B. (v delu, ko je izpovedovala o tem, da se s tožečo stranko o uporabi nikoli niso dogovarjali) in navedlo, zakaj ji ne verjame. Ker je tožeča stranka listini A11 in A12 predlagala kot dokaz svojih trditev, jih je sodišče pri takšni oceni lahko upoštevalo, prav tako pa v zvezi s tem zato tudi ni mogoče govoriti o kršitvi 7. člena ZPP. V sodbi (na strani 16) so navedeni tudi razlogi, zakaj sodišče ni verjelo G.B..

24.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede bivanja G. B. napačno preložilo na tožene stranke. Iz razlogov izhaja, da je šlo za prenos procesnega dokaznega bremena, ki za razliko od materialnega lahko prehaja glede na uspeh dokazovanja ene od strank. Stranka je namreč dolžna navesti ne le dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ampak tudi dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (primerjaj 212. člen ZPP). Uspeh dokazovanja (oziroma vsaj mogoč uspeh) glede določenega dejstva tiste stranke, ki sicer nosi abstraktno dokazno breme, bo prevalil dokazno procesno breme na drugo stranko (8) in do tega je, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, prišlo v tem primeru. Sodišče prve stopnje svojih ugotovitev glede bivanja ni oprlo le na prijavo stalnega prebivališča, ampak tudi na izpovedbi prve in tretje toženke in predvsem tudi na fotografije, posnete ob ogledu izvedenca. Tudi pritožbeno sodišče v to, da sta tretja in četrta tožena stranka v spornem obdobju nepremičnino uporabljali, ne dvomi. Pri tem pa opozarja predvsem na izpovedbo tožene G. B., da je tudi v času, ko naj ne bi živela na naslovu Z., v hiši imela svoje stvari, in sicer v kletnih prostorih in svoji sobi, iz česar je prvo sodišče utemeljeno zaključilo, da je nepremičnino dejansko uporabljala tudi v času, ko naj tam ne bi živela.

25.Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo prepozno predlaganega dokaza z zaslišanjem prič A. P. in B. K., saj je bil ta dokaz predlagan šele z vlogo v septembru 2010, torej že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Glede na pritožbeno trditev, da ta dva dokazna predloga ne moreta biti prepozna, ker so tožene stranke s tem dokazovale, da sta se tretja in četrto tožena stranka decembra 2009, torej po prvem naroku, ponovno vselili v objekt, pa je treba pritožnike opozoriti, da to ne drži. Iz vloge (sedaj priložene pritožbi) namreč izhaja, da s predlaganima dokazoma dokazuje bivanje na naslovu C. Ker naj bi se po lastni trditvi v sporno nepremičnino preselili šele decembra 2009, bi dokaze za to, kje sta bivali pred tem, lahko predlagali pravočasno. Dejstvo, kdaj naj bi se v hišo ponovno vselili, pa ob ugotovitvi prvega sodišča, da tretja toženka souporabe tudi v vmesnem času ni opustila, tudi sicer ni odločilno.

26.Pritožniki se v postopku pred sodiščem prve stopnje na dejstvo, da se je bil drugi toženec dolžan iz nepremičnine izseliti šele v roku 90 dni po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine, niso sklicevali. Pri pritožbenem sklicevanju na ta rok gre zato za nedovoljeno pritožbeno novoto (primerjaj 337. člen ZPP), ki ni upoštevna. To, sicer prepozno zatrjevano dejstvo, pa tudi sicer ne bi vplivalo na odločitev. Drugi toženec je v času od izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine do poteka roka za izselitev res še lahko (so)uporabljal nepremičnino, vendar pa mu sklep izvršilnega sodišča niti določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) niso dajali podlage za brezplačno uporabo. Že tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo opozorila na 210. člen ZIZ (9), ki ureja položaj oziroma obveznosti dolžnika, ki prodano nepremičnino še naprej uporablja na podlagi najemne pogodbe in mora najemnino plačevati od dneva izdaje sklepa o izročitvi. Nobenega razumnega razloga ni, da bi bil dolžnik, ki ostane v hiši na podlagi najemne pogodbe, na slabšem od dolžnika, ki za sklenitev takšne pogodbe ni zainteresiran in torej biva v nepremičnini le do poteka roka za izselitev.

27.Pripravljalne vloge tožene stranke iz septembra 2010, ki jo je slednja priložila pritožbi, sodišče v spis dejansko ni prejelo. Ker pa je bila vloga vložena že po opravljenem prvem naroku, so v njej navedena dejstva in predlagani dokazi prepozni. Trditev glede ponovne vselitve pa, kot je že bilo obrazloženo, ni odločilna.

28.Upoštevajoč že citirana določila 95. in 96. člena SPZ in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, iz katerih je mogoče zaključiti, da so bile prva, druga in tretja tožena stranka z nastankom položaja neupravičene obogatitve seznanjene od vsega začetka, torej od izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine, in sicer preko izvršilnega postopka (drugi toženec je bil kot dolžnik stranka tega postopka), predvsem pa preko pogovorov s tožečo stranko (vršenih že v teku izvršilnega postopka), pa tudi kasneje sproženih postopkov (tožba za izpraznitev poslovnega dela nepremičnine, postopek za delitev), je zato odločitev sodišča prve stopnje, da so prva, druga in tretja tožena stranka dolžne plačati za uporabo za celotno vtoževano obdobje, pravilna.

29.Pritožba je torej neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zato zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškovne odločitve

30.Tožeča stranka v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje oziroma odmero potrebnih pravdnih stroškov F. D. utemeljeno opozarja, da je prvo sodišče tej stranki brez podlage v določilih ZPP priznalo tudi strošek pripravljalne vloge z dne 27. 8. 2010 in pripravljalne vloge z dne 3. 9. 2010. Obe pripravljalni vlogi sta bili namreč vloženi že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo in sta bili torej nepotrebni (155. člen ZPP). Dedinja je sicer v postopek vstopila, vendar pa je vstopila v položaj zapustnika in ni pridobila nobenih novih procesnih pravic. Njeni stroški, odmerjeni pravilno, zato znašajo 653,62 EUR.

31.Ker je pritožbeno sodišče odločitev v pogledu F.D. spremenilo in je torej tožeča stranka z zahtevkom zoper njo deloma uspela, ni več podlage za uporabo prvega odstavka 154. člena ZPP, ki stranki, ki v pravdi ne uspe, nalaga, da nasprotni stranki povrne vse njene stroške. Pritožbeno sodišče je zato moralo tudi v tem pogledu spremeniti stroškovno odločitev. Pri tem je uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervinientu ustrezen del stroškov. Pomembna okoliščina, ki jo je pritožbeno sodišče upoštevalo, je bila ta, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki že priznalo pravico do povračila vseh njenih pravdnih stroškov. Te stroške so ji dolžne povrniti prva, druga in tretja tožena stranka. Odločitev v tem delu ni bila izpodbijana in je pravnomočna. Pritožbeno sodišče tožeči stranki zato pri odločanju o stroških, ki so nastali v zvezi z zahtevkom zoper F. D., stroškov ni moglo ponovno priznati, ampak je posledično upoštevalo le uspeh peto tožene stranke. Ta je uspela do višine 61%. Tožeča stranka ji je zato dolžna povrniti 398,71 EUR pravdnih stroškov kot izhaja iz izreka te sodbe.

32.Tožeča stranka je s pritožbo deloma uspela, in sicer do višine 58% (upoštevajoč sporni del v vrednosti 40.000,00 EUR) in je do te višine upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003), upoštevajoč pri tem 41. člen Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008). Tožeči stranki je priznalo strošek sestave pritožbe v višini 1.125 točk, materialne stroške v višini 2% , 20% DDV in plačano takso za pritožbo v višini 800,00 EUR, kar skupaj znaša 1.432,02 EUR. 58% tega zneska znaša 830,57 EUR. Ta znesek je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo peto toženi stranki. Slednja bo v primeru zamude s plačilom dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

33.Stroške, ki so pravdnim strankam nastali v okviru pritožbenega postopka z vloženimi odgovori, pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne in je zato odločilo, da jih stranke nosijo same (155. v zvezi z 165. členom ZPP). Prva, druga in tretja tožena stranka, ki s pritožbo niso uspele, do povračila pritožbenih stroškov niso upravičene in je odločitev o tem že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. v zvezi z 165. členom ZPP).

------------------------------------------------------------------------

(1) Pritožbeno sodišče v bistvenih delih povzema le pravočasne trditve ene in druge stranke.

(2) Iz podatkov spisa izhaja, da gre za poslovni prostor – gostilno. Zahtevek tožeče stranke za plačilo uporabnine za ta del nepremičnine zoper prvo in tretjo toženo stranko je bil izločen in se obravnava pod I P 558/2010.

(3) Primerjaj Polajnar Pavčnik A., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, str. 46.

(4) Določilo 95. člena SPZ sicer govori o dobrovernem lastniškem posestniku, vendar pa ga je treba smiselno uporabiti tudi za dobrovernega nelastniškega posestnika (primerjaj Vrenčur R., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 487)

(5) Primerjaj 393. in 394. člen OZ

(6) 186. člen OZ določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno.

(7) Tožena stranka je ugovor v tej smeri prvič postavila v vlogi z dne 29. 6. 2010 (list. št. 185), kar pa je, upoštevajoč 286. člen ZPP in ugovor prekluzije, ki ga je dala tožeča stranka, prepozno.

(8) Tako J. Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 382.

(9) 210. člen ZIZ določa, da ima dolžnik, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski stanovanjski hiši ali prodanem stanovanju, pravico stanovati v tej hiši oziroma stanovanju kot najemnik še tri leta od dneva prodaje dalje. V kolikor vloži pravočasen predlog, da obdrži pravico do najema stanovanja in je temu predlogu ugodeno, je od dneva izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine dalje dolžan plačevati najemnino za profitno stanovanje. Če se kupec in dolžnik o višini najemnine ne sporazumeta, jo določi sodišče v nepravdnem postopku.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 4553/2010
• VSK sodba Cp 940/2013
• VSL sodba I Cpg 1119/2010