Sodba VIII Ips 144/2012

Jedro

Ker tožnik ni imel statusno-pravnega položaja poslovodne osebe pri toženi stranki, temveč v drugi družbi, pri kateri pa ni bil v delovnem razmerju, podlaga za urejanje pravic in obveznosti s tožnikom iz delovnega razmerja ne more izhajati 72. členu ZDR.

Če je tožnik pristal na podpis novo ponujene pogodbe o zaposlitvi, to še ne pomeni, da je pristal tudi na oškodovanje zaradi nižje plače. Očitno se namreč ni strinjal niti z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj jo je izpodbijal, oziroma v okviru omejenega sodnega varstva v takšnem primeru pred sodiščem izpodbijal utemeljenost odpovednega razloga (tretji odstavek 90. člena ZDR), kar je njegova zakonska pravica.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku neutemeljen. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za obdobje od 27. 6. 2008 do 14. 1. 2009 obračuna odškodnino v višini razlike med mesečno plačo, ki jo je prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 in plačo, ki jo prejema po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 6. 2008, in sicer mesečno v višini 2.901,07 EUR bruto, nato pa mu po plačilu davkov izplača ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji ali drugačen zahtevek tožnika je zavrnilo ter zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine v višini razlike v plači od 15. 1. 2009 dalje. Ugotovilo je, da tožnik ni imel statusa poslovodne osebe pri toženi stranki, temveč pri G. – C. L., d. o. o., ki je sicer s toženo stranko povezana družba (v nadaljnjem besedilu: povezana družba). Zato tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 ni individualna pogodba o zaposlitvi po 72. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), prenehanje mandata izvršilnega direktorja tožene stranke pa ni bil zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je naprej (s sodbo in sklepom Pdp 264/2009 z dne 3. 9. 2009) pritožbi tožene stranke ugodilo in v izpodbijanem delu (v 1. in 2. točki izreka sodbe ter 2. točki izreka sklepa) odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga oziroma nezakonitost odpovedi ter obračun in plačilo odškodnine, vendar je revizijsko sodišče s sklepom VIII Ips 14/2010 z dne 21. 11. 2011 reviziji tožnika ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, pri čemer je odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.

3. Sodišče druge stopnje je nato z izpodbijano sodbo (ki jo je izdalo dne 16. 2. 2012) pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, naložilo toženi stranki, da tožniku povrne revizijske stroške, ter da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. V razlogih svoje odločitve se je sklicevalo na stališče revizijskega sodišča, da v konkretnem primeru tožnik pri toženi stranki ni imel položaja poslovodne osebe, s katero bi delodajalec lahko drugače uredil pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (v skladu z 72. členom ZDR) in mu je tožena stranka tudi nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi s sklicevanjem na prenehanje mandata izvršnega direktorja (razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožniku po prvi alineji prvega odstavka 16. člena njegove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007). Ker gre obenem za protipravno ravnanje tožene stranke, tožniku kljub podpisu nove pogodbe o zaposlitvi pripada odškodnina v višini razlike med plačo po stari in novi pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 6. 2008.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prereka presojo sodišč druge in prve stopnje, da tožnik pri toženi stranki ni imel položaja poslovodne osebe, temveč je imel tak položaj le v družbi, ki je povezana s toženo stranko, pri kateri pa ni bil v delovnem razmerju. Glede na povezanost obeh družb (tožene stranke in povezane družbe) in poslovodni položaj tožnika pri povezani družbi, je treba zaposlitev tožnika pri toženi stranki ter poslovodni položaj pri povezani družbi obravnavati enotno in celovito. Tožnik je pri toženi stranki prejemal plačo v določeni višini prav zaradi opravljanja poslovodne funkcije v povezani družbi, to pa je bilo tudi njegova glavna delovna naloga po pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko. Le-ta in povezana družba sta sklenila tudi pogodbo o izvajanju poslovodenja, v kateri sta se izrecno dogovorili, da bo in kako bo tožnik opravljal funkcijo poslovodenja pri povezani družbi. Prav navedena povezanost je za toženo stranko predstavljala podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi „iz poslovnega razloga, to je iz razloga prenehanja mandata izvršnega direktorja.“ Gre za odpoved v skladu z 72. členom ZDR. Ker je bil tožnik s sklepom z dne 31. 5. 2008 odpoklican kot direktor povezane družbe, je več kot očitno, da delovnega razmerja na podlagi pogodbe s toženo stranko z dne 29. 3. 2007 ni bilo več mogoče nadaljevati, ter je bilo treba pogodbo odpovedati iz poslovnih razlogov. Prereka tudi odločitev sodišča o odškodnini, saj je tožnik sprejel ponujeno pogodbo o zaposlitvi ter s podpisom pogodbe soglašal z nižjim plačilom za delo, ki je ustrezalo zoženem obsegu njegovih delovnih nalog in nižji odgovornosti. Njegovo ravnanje „sovpada z institutom privolitve oškodovanca k nastanku škode, ki izključuje protipravnost.“

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistven materialnopravni ugovor revidenta se nanaša na nestrinjanje s presojo sodišča druge stopnje glede tožnikovega položaja pri toženi stranki oziroma s tem, da za tožnika ni mogoče uporabiti določbe 72. člena ZDR, temveč, da naj bi tudi zanj veljale izjeme, ki jih zakon določa v tem členu, zlasti možnost drugačne ureditev načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi. To naj bi za tožnika v skladu z njegovo pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 pomenilo, da mu pogodba lahko preneha veljati tudi s prenehanjem mandata izvršnega direktorja.

8. Razlogi tožnika niso utemeljeni, kar je revizijsko sodišče natančno pojasnilo že v sklepu VIII Ips 14/2010 z dne 21. 11. 2011, zato v zvezi s tem le na kratko povzema:

Ker ZDR ne definira pojma poslovodnih oseb, za katere omogoča tudi drugačno urejanje pravic, obveznosti in odgovornosti z delovnega razmerja, kot to velja za ostale delavce, se je v zvezi s tem treba obrniti na predpise, ki urejajo posamezne statusne oblike delodajalca, v konkretnem primeru delniško družbo. Iz 10. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadal.) ne izhaja, da bi tožnika lahko uvrščali med poslovodne osebe, saj med te očitno ne sodi položaj svetovalca izvršnega direktorja, ne glede na to, če je ta svetovalec istočasno poslovodna oseba v drugi povezani družbi. Ker tožnik skratka ni imel statusno-pravnega položaja poslovodne osebe pri toženi stranki, temveč v drugi družbi, pri kateri pa ni bil v delovnem razmerju, podlaga za urejanje pravic in obveznosti s tožnikom iz delovnega razmerja ne more izhajati 72. členu ZDR. Gre za določbo, ki omogoča oziroma določa izjemo za točno opredeljen krog oseb in jo je glede na njeno naravo treba tudi restriktivno tolmačiti. S tem za tožnika tudi ni podlage za drugačno ureditev prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot to v ZDR velja za ostale delavce, tožena stranka pa mu pogodbe ni mogla odpovedati že zaradi prenehanja mandata izvršnega direktorja tožene stranke, temveč bi mu lahko redno lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le iz enega od razlogov za redno odpoved iz 88. člena ZDR. Tožena stranka v reviziji (tudi brez vsake obrazložitve) sicer nepravilno enači odpoved iz poslovnega razloga z dejstvom prenehanja mandata izvršilnega direktorja tožene stranke.

9. Če je tožnik pristal na podpis novo ponujene pogodbe o zaposlitvi, to še ne pomeni, da je pristal tudi na oškodovanje zaradi nižje plače. Očitno se namreč ni strinjal niti z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj jo je izpodbijal, oziroma v okviru omejenega sodnega varstva v takšnem primeru pred sodiščem izpodbijal utemeljenost odpovednega razloga (tretji odstavek 90. člena ZDR), kar je njegova zakonska pravica. Ker je bil razlog za odpoved neutemeljen, gre po pravilni razlagi sodišč druge in prve stopnje tudi za protipravno ravnanje tožene stranke, ki (ob ostalih elementih) omogoča priznanje odškodnine.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 27/2012
• Sodba in sklep VIII Ips 194/2006
• Sodba VIII Ips 214/2011