VDSS sodba Pdp 436/2012

Jedro

Stranki sta v skladu s 157. členom ZDR predvideli, da določb tega zakona zaradi narave tožničinega dela ne bo mogoče upoštevati in se izrecno dogovorili, da tožnica dela v neopredeljenem delovnem času, da nima pravice do plačila za delo preko polnega delovnega časa, v kolikor to delo ni odobreno s posebnim sklepom predsednika uprave. Tožnica je bila pri razporejanju delovnega časa samostojna. Tožnici dela preko polnega delovnega časa oziroma podaljšanega delovnika ni odredil delodajalec, sodelovanje pri projektnih skupinah, ki so se navezovale na delovni proces, je sodilo v opis del in nalog njenega delovnega mesta, tudi kot namestnice direktorja, zato do dodatnega plačila za ure, opravljene nad polnim delovnim časom, ni upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati dodatke za nadurno delo v višini 89.524,54 EUR ter po odtegnitvi in plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2010 dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.538,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka izpolnitve dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za plačilo nadur ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je napačno zaključilo, da tožeča stranka ni opravljala nadur, ki bi bile odrejene s strani tožene stranke, pri čemer je spregledalo, da je določilo 4. člena pogodbe o zaposlitvi, ki omejuje izplačilo nadur s sklepom predsednice uprave, nezakonito, nadure pa so bile konkludentno odrejene s strani delodajalca z izdajo sklepov o imenovanju članov delovnih skupin. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je imela tožeča stranka z delodajalcem sklenjeno standardno pogodbo o zaposlitvi, ki po svoji naravi ni bila pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo. Upoštevaje navedeno je torej ključno vprašanje, ali je tožeča stranka s strani tožene stranke prejela odredbo, da opravlja nadure. Tožeča stranka je na osnovi 4. člena pogodbe o zaposlitvi bila dolžna opravljati delo v polnem delovnem času 40 ur tedensko v povprečno koledarskem letu, vse kar presega navedeni okvir pa predstavlja nadure. Delovne obveznosti tožeče stranke so opredeljene v 12. členu pogodbe o zaposlitvi, med pristojnostmi tožeče stranke je bila tudi organizacija dela, delo v timu s skupinovodjo oziroma z ostalimi vodji in strokovnimi službami. Tožeča stranka je v dokazne namene predložila odločbe in sklepe, ki so bili izdani s strani delodajalca za ustanovitev delovnih skupin za izvedbo projektnega dela in pomenijo izredno povečan obseg dela, ki je bil vezan na datum izvedbe. V kolikor tožena stranka projekta ne bi izpeljala, bi to zanjo pomenilo izgubo posla ter poslovnih partnerjev in posledično nastanek škode. Tožeča stranka je opravljala projektne naloge zaradi širitve proizvodnje do bivše države Jugoslavije, poleg tega so ji bili odrejeni še projekti, na katerih je bila dolžna aktivno sodelovati kot članica ali celo kot vodja projektne skupine. Iz ugotovljenega dejanskega stanja torej izhaja, da je tožeča stranka opravljala delo preko polnega delovnega časa in da je tožena stranka s tem soglašala, saj je bilo delo opravljeno v njeno korist zaradi izredno povečanega obsega dela, ki je bil hkrati nujen, da se odvrne vsakršna škoda, ki bi se izkazala kot izguba poslovnega partnerja in tržišča. V obravnavanem sporu ni bistveno, da tožena stranka tožnici ni pisno odredila nadurnega dela, ampak je bistvo v tem, da je tožena stranka s tem, ko je tožnico razporejala v razne delovne skupine, ter konkludentno naložila in odredila opravljanje nadurnega dela, saj se je dobro zavedala, da projektnega dela ni bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času. Nadurno delo je bilo opravljeno v korist tožene stranke, zgolj pomanjkanje pisne odredbe oziroma neizdaje sklepa s strani predsednika uprave pa ne more biti v škodo tožeči stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne. Navaja, da je tožeča stranka imela status vodilne delavke po peti alineji prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), saj je vodila poslovno področje in organizacijsko enoto pri toženi stranki, prav tako pa je imela pooblastila za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila tožnica vodja predelave pri toženki in je opravljala vsa s tem statusom zvezana opravila. Tožeča stranka je sama izjavila, da je skrbela za vodenje in organiziranje delovnega procesa, za racionalizacijo postopkov za vse kadrovske zadeve, za sodelovanje pri sestavi med strokovnimi službami v zadevah, ki so se navezovale na delovni proces. Status vodilne delavke je tožnica tudi sama priznala v 5. točki pripravljalnega spisa z dne 13. 10. 2011. Pravdni stranki sta se v 4. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da je delovni čas stranke neopredeljen in kot takšen odvisen od vsakokratnih potreb po delu tožnice in je glede na specifičnost dela vodilnih delavcev konkretno lahko krajši ali daljši od polnega delovnega časa ter je odvisen od tega, kako si ga razporedijo, pri čemer se šteje, da gre za delo preko polnega delovnega časa zgolj v primerih, ko takšno delo predhodno odredi predsednik uprave, kar pomeni, da ima takšen sporazum v celoti narave dogovora o drugačnem delovnem času po 157. členu ZDR. Enako stališče je zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbi Pdp 1179/2006 in Pdp 470/2006, ko je šlo za vodjo proizvodnje krmil pri toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica je s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo nadur, ki naj bi jih opravila pri toženi stranki v času od 4. 10. 2004 do 4. 8. 2010.

Bistvene za odločitev so ugotovitve sodišča prve stopnje in sicer;

- da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela „vodja predelave“ z dne 30. 9. 2004 in opravljala vsa s tem statusom povezana dela in naloge (vodila poslovno področje in organizacijsko enoto ter imela pooblastila za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve);

- strani sta se v 4. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili (sporazumeli), da delavka opravlja delo v polnem delovnem času 40 ur tedensko povprečno v koledarskem letu, da se delovna obveznost delavke opravlja v neopredeljenem delovnem času in delavka nima pravice do plačila za delo preko polnega delovnega časa, v kolikor to delo ni odrejeno s posebnim sklepom predsednika uprave;

- da tožeča stranka ni opravljala nadur, ki bi ji bile kakorkoli odrejene ali odobrene s strani tožene stranke oziroma predsednika uprave tožene stranke;

- da imenovanje tožeče stranke v razne delovne in projektne skupine pri toženi stranki ni mogoče enačiti z odredbo za opravljanje nadur, ki bi ji bilo s strani tožene stranke v kakršnikoli obliki izrecno odrejeno.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni imela statusa poslovodne osebe in da zanjo ni mogoče uporabiti določbe 72. člena ZDR. Zmotno pa je razlagalo, da je ureditev delovnega razmerja, ki ne upošteva vseh zakonskih minimumov možna le, v kolikor gre za pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi osebami in prokuristi.

Po določbi 157. člena ZDR, ki ureja posebnosti za nekatere kategorije delavcev, delodajalec ni dolžan upoštevati določb tega zakona glede omejitve delovnega časa, nočnega dela, odmora, dnevnega in tedenskega počitka, v primerih pogodbe o zaposlitvi z delavci, ki vodijo enote in imajo pooblastila za samostojno odločanje, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma, če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.

Tožeča stranka je vodila poslovno področje oziroma organizacijsko enoto pri toženi stranki, imela je pooblastila za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, kar izhaja tudi iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi in status vodilne delavke, kakor je tudi sama izpovedala. Za vodilne delavce je namreč značilno, da so bolj avtonomni pri razporejanju delovnega časa, da imajo odgovornost za enoto, ki jo vodijo, pri tem pa uživajo tudi določene ugodnosti in bonitete, ki jih dogovorijo z delodajalcem v individualni pogodbi o zaposlitvi. Na račun ugodnosti (višja plača, avtonomnost, samostojno razporejanje delovnika) morajo sprejeti tudi določene slabosti take zaposlitve, kot je v konkretnem primeru tudi določba, da nima pravice do plačila za delo preko polnega delovnega časa, v kolikor to delo ni odrejeno s posebnim sklepom predsednika uprave (4. člen pogodbe o zaposlitvi). Prav v zvezi s citirano določbo je možen in v praksi pogost dogovor, da so v pogodbeno dogovorjeni plači vodilnega delavca zajeti tudi posamezni dodatki, na primer za delo za praznike in nedelje, da je plača dogovorjena za opravljeno delo, ne glede na to, kako je razporejen delovni čas in koliko ur vodilni delavec dejansko prebije na delu. To je tudi eden od razlogov, da se plača vodilnih delavcev bistveno razlikuje od plače drugih delavcev, kar velja tudi za obravnavani primer, ko je tožničina plača znašala dvakratnik izhodiščne plače, določene s podjetniško kolektivno pogodbo. Stranki sta v skladu s 157. členom ZDR predvideli, da določb Zakona o omejitvi delovnega časa zaradi narave tožničinega dela ne bo mogoče upoštevati in se izrecno dogovorili, da tožnica dela v neopredeljenem delovnem času, da nima pravice do plačila za delo preko polnega delovnega časa, v kolikor to delo ni odobreno s posebnim sklepom predsednika uprave. Tožnica je bila pri razporejanju delovnega časa samostojna. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnici dela preko polnega delovnega časa oziroma podaljšanega delovnika ni odredil delodajalec, sodelovanje pri projektnih skupinah, ki so se navezovale na delovni proces, je sodilo v opis del in nalog njenega delovnega mesta, tudi kot namestnice direktorja PC (12. 13. in 14. člen pogodbe), zato do dodatnega plačila za ure opravljene nad polnim delovnim časom, ni upravičena, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje (1).

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zadevo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1149/2009 z dne 13. 1. 2010, saj gre za drugačno dejansko in tudi pravno situacijo. V navedeni zadevi je namreč tožena stranka tožnici odredila delo preko polnega delovnega časa, tožena stranka pa je tudi izpolnjevala obrazce dovolilnic za izhod in vodila evidence o delu preko polnega delovnega časa, kar ne velja za konkreten primer.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničin dokazni predlog po postavitvi izvedenca finančne stroke, ki naj bi v mnenju ugotovil, koliko nadur je tožnica v vtoževanem obdobju opravila in nato opravil izračun prikrajšanja pri izplačilu nadur. Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo pa k rešitvi zadeve ni pripomogel, zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

(1) Enako sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 470/2006 z dne 5. 4. 2007 in Pdp 1179/2006 z dne 7. 6. 2007.

Datum zadnje spremembe:

31.01.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep VIII Ips 111/2012
• Sodba VIII Ips 144/2010
• Sklep VIII DoR 156/2011