Sodba VIII Ips 144/2010

Jedro

Ker je bilo plačilo za delo v podaljšanem delovnem času na podlagi določb ZZZ-1 upoštevano že pri določitvi višje osnovne plače za čas dela v veleposlaništvu, tožnik do posebnega plačila nadurnega dela ni bil upravičen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo dela preko polnega delovnega časa in plačilo regresa za prehrano, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obdobje od meseca julija 2002 do meseca avgusta 2006, ko je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki opravljal delo varnostnika v veleposlaništvu tožene stranke v R.. Pri tem je znašal seštevek mesečno zahtevanih denarnih zneskov iz naslova opravljenih nadur preko 40.000 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da tožniku posebno plačilo iz zgornjih naslovov ne pripada, ob ugotovitvi, da so bile plače in druga izplačila delavcev, zaposlenih v Ministrstvu za zunanje zadeve, na podlagi določb Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ in ZZZ-1) posebej urejena v Uredbi o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v tujini (Uredba) in da v tem okviru posebna izplačila regresa za prehrano in posebna plačila nadurnega dela niso bila predvidena, oziroma je bilo izrecno določeno, da je v zunanji službi delo preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi plače.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki se nanaša na plačilo dela preko polnega delovnega časa, vlaga tožnik revizijo in v njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Pri tem navaja, da ZZZ-1 nikakor ne izključuje določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) o dovoljenem obsegu nadurnega dela. Tožnik niti ni opravljal del, za katera ZZZ-1 določa opravljanje dela preko polnega delovnega časa. Vsaj za delo preko zakonskih časovnih omejitev bi moralo tožniku pripadati ustrezno plačilo. Ker se sodišče do tovrstnih navedb ni posebej opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je tožnik opravljal delo v nesorazmerno večjem številu nadur, kot nekateri drugi delavci, ki so imeli enak obračunski količnik plače, s sodelavci z vidika plačila za delo ni bil enakopravno obravnavan, kar pomeni kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da je sodišče druge stopnje odgovorila na vsa izpostavljena vprašanja. Kolikor je tožnik štel, da njegove delovne obremenitve presegajo dovoljene zakonske meje nadurnega dela, bi lahko zahteval ustrezno varstvo pravic. Sodišče pa je utemeljeno štelo, da ob posebni ureditvi plače za delo delavcev v tujini to na posebno plačilo iz naslova nadur ne vpliva. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Z opredelitvijo, da je v zvezi z delom v zunanji službi za opravljanje dela preko polnega delovnega časa na podlagi določb ZZZ-1 plačilo upoštevano že pri določitvi osnovne plače, se je sodišče vsaj smiselno opredelilo tudi do tožnikovih navedb, da je delo preko polnega delovnega časa opravljal v nesorazmernem delu in bi mu šlo vsaj iz tega naslova dodatno plačilo. Tako izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Ob ugotovitvah, da je imel tožnik v spornem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za spremljajoča dela varnostnika v zunanji službi, to je v veleposlaništvu tožene stranke v R., je sodišče pravilno ugotovilo, da so glede plače in plačila za delo v podaljšanem delovnem času zanj veljale določbe ZZZ-1. Le-ta je v 54. členu za delavce na spremljajočih delih v zunanji službi glede dela preko polnega delovnega časa določal smiselno uporabo določil 47. člena tega zakona, ki je urejal delo preko polnega delovnega časa diplomatov. Med drugim je bilo v tretjem odstavku tega člena določeno, da se v zunanji službi delo preko polnega delovnega časa upošteva pri določitvi plače.

9. Po ugotovitvah sodišča je bila tožnikova plača v spornem času posebej določena v višjem znesku na podlagi določb Uredbe, izdane na podlagi ZZZ oziroma ZZZ-1 in je bila tožniku takšna plača tudi izplačevana.

10. Glede na navedeno pravno ureditev sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za dodatno plačilo opravljenega dela v podaljšanem delovnem času. Gre za specifično ureditev dela delavcev v zunanji službi in specifično ureditev plačila za delo, ki jo pogojujejo specifične zahteve dela v diplomatskih predstavništvih oziroma v zunanji službi Ministrstva za zunanje zadeve. Zato se tožnik glede plačila za delo ne more uspešno sklicevati na neenakopravno obravnavanje, tudi če je delo v podaljšanem delovnem času opravljal v večjem obsegu, kot nekateri drugi delavci in tudi če je v posamičnih obdobjih morebiti presegal zakonske omejitve nadurnega dela (1). V takih primerih bi se lahko izpostavljalo le vprašanje odgovornosti tožene stranke za spoštovanje določb o delovnem času, ob navedeni pravni ureditvi pa na samo plačilo nadurnega dela take kršitve tožene stranke ne bi vplivale.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Na podlagi določb prvega odstavka 155. člena ZPP tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Smiselno enaka stališča je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi VIII Ips 7/2010 z dne 6. 9. 2011.

Datum zadnje spremembe:

29.10.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep VIII Ips 111/2012
• Sklep VIII DoR 156/2011
• VDSS sodba Pdp 436/2012