<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep Cst 22/2012
ECLI:SI:VSLJ:2012:CST.22.2012

Evidenčna številka:VSL0072355
Datum odločbe:16.02.2012
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - razlogi za ugovor - namen ugovornega postopka - verjetnost uspešnosti finančnega prestrukturiranja - pravni standard - zaveza o konverziji terjatev v lastniški delež dolžnika - posebna pravila o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki - poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja

Jedro

Skladno z določilom prvega odstavka 146. člena ZFPPIPP mora pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij pregledati le NFR; že posebna pravila o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki iz 199.a člena ZFPPIPP pa te zahteve ne vsebujejo. Toliko manj to velja za izjave upnikov, ki so bile predložene po preteku roka iz drugega odstavka 176. člena ZFPPIPP in ne predstavljajo dela s NFP.

Ponudba je v postopku prisilne poravnave odvisna tudi od družbenikov insolventnega dolžnika, pri čemer bodoči novi družbeniki, ki to lahko postanejo med postopkom prisilne poravnave po 199.a členu ZFPPIPP, nimajo več možnosti za spremembe ali dopolnitve NFP, ki bi podjetju olajšala likvidnosti položaj in ji zagotovila, da po končanem postopku prisilne poravnave postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Pritožbeni očitek, da je s tem, ko je upoštevalo omenjene tri izjave po preteku rokov za spremembo NFR, sodišče prve stopnje kršilo postopkovna pravila, saj se ne bi smelo sklicevati na subsidiarno rabo ZPP, je neutemeljen.

Ocena več kot 50 % stopnje verjetnosti je pravni standard, pri zapolnjevanju katerega sodišče ni vezano na nobena dokazna pravila, pa tudi na oceno izvedenca ne, pač pa na načelo proste dokazne ocene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

I.

Odločitev sodišča prve stopnje

1. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje hkrati odločilo o ugovoru in o potrditvi prisilne poravnave in izdalo sledeči sklep:

„1. Ugovor upnika T. d.d. proti vodenju postopka prisilne poravnave se zavrne.

2. Potrdi se prisilna poravnava z naslednjo vsebino:

- delež plačila terjatev upnikov: 44 odstotkov

- rok za plačilo terjatev upnikov: 9 let od pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave

- terjatve se ne obrestujejo.

3. O terjatvah, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, se odloči tako, kot je navedeno v seznamu terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave z dne 25. 11. 2011, ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

4. Dolžnik mora terjatve iz 2. točke tega izreka plačati upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v 2. točki izreka tega sklepa.“

2. V obrazložitvi tega sklepa so najprej podani razlogi za potrditev prisilne poravnave. Med drugim je pojasnjeno,

- da je vsota ponderiranih zneskov terjatev upnikov, ki so glasovali za sprejetje prisilne poravnave, enaka znesku 104.543.402,16 EUR,

- da je osnova za izračun deleža glasovalnih pravic iz tretjega odstavka 201. člena ZFPPIPP (vsota ponderiranih zneskov vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov) enaka znesku 138.537.237,95 EUR in

- da je vsota ponderiranih zneskov terjatev upnikov, ki so glasovali za sprejetje prisilne poravnave, enaka 75,46 % osnove iz tretjega odstavka 201. člena ZFPPIPP.

Ugotovljeno je, da je vsota vseh ponderiranih zneskov terjatev upnikov, ki so glasovali za sprejetje prisilne poravnave, večja od 6/10 zneska osnove iz tretjega odstavka 201. člena ZFPPIPP in pojasnjeno, da je prisilna poravnava zato sprejeta.

3. V nadaljevanju obrazložitve pa se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z ugovorom upnika T. d.d. dne 13. 04. 2011 (objavljenim 14. 04. 2011, redna št. 272), ki ga je vložil proti vodenju postopka prisilne poravnave iz razlogov po 3. in 4. točki 172. člena ZFPPIPP. Presodilo je, da nobeden od ugovorov ni utemeljen.

II.

Pritožbe

4. Proti temu sklepu so bile vložene štiri pritožbe. Dve od teh (redna št. 515 in 518) sta vložila upnika E. d.o.o. in V. in ju tudi umaknila (redni št. 535 in 527), pritožbo Z. d.d. pa je sodišče prve stopnje zavrglo (redna št. 532). Tako je ostala predmet odločanja le še pritožba upnika T. d.d. (redna št. 516). Ta je bila dne 13. 12. 2011 pravočasno vložena in istega dne na spletnih straneh AJPES-a tudi objavljena.

5. Pritožnik izpodbija prvostopni sklep v celoti „iz vseh pritožbenih razlogov“ ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da nad dolžnikom začne stečajni postopek oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v „novo sojenje“.

6. V odgovoru na pritožbo, vloženem dne 13. 01. 2011 (redna št. 541), dolžnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

III.

K odločitvi o pritožbi upnika T. d.d., na splošno

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Ker je bil odgovor na pritožbo vložen po preteku 15 dni iz prvega odstavka 344. člena ZPP, šteto od preteka 8 dni od objave, torej od 21. 12. 2011 (četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP) ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

IV.

Relevantna pravna podlaga in odločilna pravna dejstva

9. Namen postopka prisilne poravnave je v tem, kar je večkrat v obrazložitvi svojega sklepa poudarilo tudi sodišče prve stopnje, da se dolžniku, ki je postal insolventen, omogoči finančno prestrukturiranje, na podlagi katerega postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben in v tem, da se upnikom zagotovijo ugodnejši pogoji poplačila in njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek (136. člen ZFPPIPP).

10. Ugovorni postopek pa je (kot izhaja iz določil 172. člena do 179. člena ZFPPIPP) postopek, ki se odvija znotraj postopka prisilne poravnave. Gre za institut, namenjen varovanju koristi upnikov pred ekonomskimi učinki izglasovane prisilne poravnave, ki se kažejo bodisi v zmanjšanju bodisi v odložitvi plačila njihovih terjatev. Na voljo je upnikom (1) takrat, kadar lahko dolžnik brez bojazni za svoj ekonomski obstoj na trgu izpolni vse svoje obveznosti, (2) takrat, kadar ni upanja, da dolžnik postane kratkoročno in dolgoročno sposoben poravnati svoje obveznosti ali (3) takrat, ko bi bil učinek stečajnega postopka za poplačilo upnikov ugodnejši od poplačila v prisilni poravnavi (172. člen ZFPPIPP). Smisel in namen ugovornega postopka je, da se postopek prisilne poravnave ustavi (praviloma) še predno pride do glasovanja o sprejetju prisilne poravnave, kadar je očitno, da namen prisilne poravnave ne bo dosežen (tretji odstavek 179. člena ZFPPIPP).

11. Posebnost predmetnega postopka prisilne poravnave je v tem, da so se trije upniki po tistem, ko je bila prisilna poravnava že izglasovana, zavezali, da bodo po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave del svojih terjatev konvertirali v lastniški kapital dolžnika. Gre za situacijo, ki je (gledano s časovnega vidika) ZFPPIPP ne ureja. Sodišče prve stopnje pa je zavezo teh treh upnikov štelo kot odločilno okoliščino za presojo, da je stopnja verjetnosti za uspeh prisilne poravnave večja od 50 % in ugovor upnika na tej točki zavrnilo.

V.

Predmet pritožbenega izpodbijanja z vidika odločitve sodišča prve stopnje o ugovoru

12. Kot je pravilno pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je bil ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave vložen iz razloga po 2. točki in iz razloga po 4. točki 172. člena ZFPPIPP. Upnik je na eni strani zatrjeval, da je stopnja verjetnosti, da bo izvedba finančnega načrta prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, nižja od 50 % (3. točka 172. člena ZFPPIPP), na drugi strani pa, da je stopnja verjetnosti, da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave, ki jo predlaga dolžnik, zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila in njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, nižja od 50 % (4. točka 172. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je presodilo, da nobeden od odgovorov ni utemeljen. V pritožbi pa upnik ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje, da je ugovor iz 4. točke 172. člena ZFPPIPP neutemeljen, pač pa izpodbija le tisti del presoje sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev prvega ugovora, torej na upnikovo trditev, da je stopnja verjetnosti, da bo finančno prestrukturiranje pripeljalo do kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti dolžnika, nižja od 50 %. Predmet pritožbenega preizkušanja je torej le še to vprašanje.

VI.

Odgovori pritožbenega sodišča na posamezne pritožbene očitke proti sklepu o zavrnitvi ugovora

13. Ni nujno, da so prav vsi ukrepi prisilne poravnave predvideni v NFR, kot zmotno meni pritožnik. V izpodbijanem sklepu je pravilno opozorjeno na določilo 199.a člena ZFPPIPP in pojasnjeno, da je bilo to določilo v zakon vneseno šele s spremembami ZFPPIPP iz Ur. l. RS, št. 52/2010 in da je z njim zakonodajalec upniškemu odboru omogočil, da sam sprejme sklep o povečanju kapitala z novimi denarnimi vložki ter da odloči tudi o zmanjšanju osnovnega kapitala zaradi pokrivanja izgube. Pravilno je tudi pojasnjeno, da upniški odbor lahko navedeno odločitev sprejme, tudi če insolventni dolžnik v NFR takega ukrepa finančnega prestrukturiranja ne predvidi in celo če mu družbeniki insolventnega dolžnika nasprotujejo.

14. Svojo presojo, da ugovorni razlog iz 3. točke 172. člena ZFPPIPP ni podan, je sodišče prve stopnje, kot rečeno, utemeljilo na izjavah treh upnikov in sicer Gr. d.o.o., Ga. d.o.o. in L. d.o.o. z dne 22. 09. 2011. Te izjave se nahajajo na rednih št. 489 do 491 (v nadaljevanju: izjave 489 do 491). Dva od teh upnikov in sicer Gr. d.o.o. in L. d.o.o. sta na podlagi sklepa upniškega odbora, sprejetega dne 19. 04. 2011 v obliki notarskega zapisa „o zmanjšanju osnovnega kapitala na poenostavljen način za namen pokrivanja izgube in sočasnega povečanja osnovnega kapitala družbe (redna št. 277) (sprejetega na podlagi določila 2. točke drugega odstavka 199.a člena ZFPPIPP) postala (z dnem pravnomočnosti izpodbijanega sklepa) družbenika dolžnika. Vsi trije pa so pripravljeni del svojih terjatev konvertirati v lastniške deleže.

15. Z zgornjima dvema točkama je odgovorjeno na pritožbeni očitek, (1) da omenjene izjave niso bile predmet dolžnikovega NFR in (2) da konverzije terjatev dolžnik v postopku finančnega prestrukturiranja ni predvidel.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nepravilnosti postopanja po 199.a členu ZFPPIPP pritožnik prvostopnemu sodišču ne očita, pritožbeno sodišče pa kakšne kršitve pri tem tudi ne zazna. Ugotavlja le, da je neizpodbijano odločilno pravno dejstvo, da bosta samo upnika Gr. d.o.o. in L. d.o.o. po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave in izvedenem povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki ter zmanjšanju osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube na podlagi sklepa upniškega odbora z dne 19. 04. 2011 imela 98,91 % delež kapitala v dolžniku. Zato bosta lahko konverzijo na sklepu skupščine brez težav izglasovala (tretji odstavek na 11. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa). Če je temu tako, se najprej odpira vprašanje, ali so izjave teh upnikov preklicljive, kot poudarja pritožnik. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi se v primeru preklica omenjenih izjav, če se jim dokaže kakršnokoli protipravno ravnanje, odškodninski odgovornosti ti upniki težko izognili že zato, ker je zavrnitev ugovora (in posledično potrditev izpodbijanega sklepa) oprta prav na njihove izjave. Pritožbeni pomislek o možnosti neobstoja teh terjatev pa po oceni pritožbenega sodišča že zaradi dokapitalizacije z novimi denarnimi vložki po 199.a členu ZFPPIPP ni utemeljen. Z vpisom novih denarnih vložkov (poročilo na redni št. 318) so upniki šele pridobili možnosti za izvedbo konverzije, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje.

17. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, (1) da omenjene izjave (489 do 491) niso bile ocenjene s strani pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij (v nadaljevanju POVP), (2) da so bile podane po preteku vseh rokov, (3) da niso bile opravljene projekcije poplačila upnikov ob upoštevanju teh treh izjav in (4) da v pisni obliki tudi izvedencu niso bile predložene.

18. Kar se tiče prvega očitka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora skladno z določilom prvega odstavka 146. člena ZFPPIPP POVP pregledati le NFR; že posebna pravila o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki iz 199.a člena ZFPPIPP pa te zahteve ne vsebujejo. Toliko manj to velja za omenjene izjave, ki so bile predložene po preteku roka iz drugega odstavka 176. člena ZFPPIPP in ne predstavljajo dela s NFP. Očitana postopkovna kršitev določil ZFPPIPP torej ni utemeljena.

19. V zvezi z drugim pritožbenim očitkom pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je ponudba v postopku prisilne poravnave odvisna tudi od družbenikov insolventnega dolžnika, pri čemer bodoči novi družbeniki, ki to lahko postanejo med postopkom prisilne poravnave po 199.a členu ZFPPIPP, nimajo več možnosti za spremembe ali dopolnitve NFP, ki bi podjetju olajšala likvidnosti položaj in ji zagotovila, da po končanem postopku prisilne poravnave postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo četrti odstavek 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Pritožbeni očitek, da je s tem, ko je upoštevalo omenjene tri izjave po preteku rokov za spremembo NFR, sodišče prve stopnje kršilo postopkovna pravila, saj se ne bi smelo sklicevati na subsidiarno rabo ZPP, je torej tudi neutemeljen.

20. Drži tretji pritožbeni očitek, da finančna projekcija poplačila upnikov ob predpostavki upoštevanja omenjenih treh izjav ni bila opravljena. Vendar je pritožnik v pritožbi sam navedel, da je izvedenec na zaslišanju 07. 07. 2011 (14. stran zapisnika o naroku) zavzel stališče, da te tri izjave bistveno spremenijo možnost poplačila, da pa se z njimi ni ukvarjal, ker jih NFP ne vsebuje. Dodal je še, kot navaja pritožnik, da so tveganja v tem primeru bistveno ugodnejša za navadne upnike, ki postanejo delno tudi delničarji. K temu pa pritožbeno sodišče še dodaja, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da je hkrati poudaril, da je možnost poplačila navadnih upnikov lahko večja kot 50 %. Na 36. strani zapisnika je izjavil, da „vztraja pri vseh ugotovitvah, zapisanih v izvedenskem mnenju in pri njegovih zaključkih“, kot poudarja pritožnik. Hkrati pa je dodal, da so projekcije, če bi prišlo do dokapitalizacije s strani resnih lastnikov z dolgoročno vizijo lahko popolnoma drugačne. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa poudarilo, da je projekcija izvedenca dr. D. D. vsled njegove očitne previdnosti še bistveno slabša od projekcije izvedenca, ki ga je angažiral upnik, D. M.. Izvedenec D. je kljub temu ocenil konverzijo terjatev omenjenih treh upnikov v lastniške deleže kot okoliščino, ki kaže na možnost več kot 50 % uspeha finančnega prestrukturiranja. Ker je bil tudi pri presoji hipotetičnega poplačila navadnih terjatev v stečajnem postopku bolj pesimističen od POVP, saj je predvidel 33,7 % poplačilo, POVP pa 34,1 %, pritožbeno sodišče že na podlagi tega ocenjuje, da presoja omenjenih izjav s strani POVP ne bi dala slabših rezultatov od presoje izvedenca D.. Opustitev izvedbe projekcije poplačila upnikov oziroma uspeha finančnega prestrukturiranja pa tudi ne pomeni nobene postopkovne kršitve.

21. Tudi če drži četrti pritožbeni očitek (povzet v 17. točki te obrazložitve), da izvedencu pisne izjave upnikov (489 do 491) niso bile predložene, to ne pomeni, da ni bil seznanjen z njihovo vsebino. Zato sprememba njegove poprejšnje pesimistične ocene finančnega prestrukturiranja v bolj optimistično po seznanitvi z omenjenimi izjavami, češ da „so projekcije v tem primeru lahko povsem drugačne“, prav nič ne izgubi na teži. Jasno je, da gre za oddaljeno prihodnost, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje, saj je obdobje poplačila odloženo na 9 let.

22. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je ocena več kot 50 % stopnje verjetnosti pravni standard, pri zapolnjevanju katerega ni vezano na nobena dokazna pravila, pa tudi na oceno izvedenca ne, pač pa na načelo proste dokazne ocene. Upoštevajoč izvedenčeva pojasnila, da niti študijam upnika (ki dokazujejo, da izid prisilne poravnave ne bo dal pozitivnih uspehov) niti študijam dolžnika (ki dokazujejo obratno) ni mogoče očitati kakih odločilnih pomanjkljivosti, je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na izvedenčevo mnenje poudarilo, da je dokazati mogoče oboje, a da vsako napovedovanje prihodnosti pomeni špekulacijo. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do projekcije prikaza izvida finančnega prestrukturiranja, ki ga v pritožbi ponuja pritožnik, saj se le-ta trudi dokazati, da izglasovana prisilna poravnava ne bo dala pozitivnih rezultatov. Ker je sledeč izvedencu možno dokazati tudi obratno, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, oprtem na izvedenskem mnenju, da prihodnosti ni mogoče napovedovati s takšno gotovostjo, da bi katero od nasprotujočih si trditev lahko zavrnili.

23. Sodišče prve stopnje je v tistem delu obrazložitve svojega sklepa, ko je pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlog za zaslišanje drugih oseb (direktorja dolžnika U. R.) zapisalo, da je odločitev sodišča tako ali tako odvisna od razlage številk in ekonomskih gibanj ter dejavnikov, o katerih lahko poda mnenje le strokovnjak. Takega strokovnjaka (izvedenca) je tekom postopka tudi zaslišalo. To pa ne pomeni, da je napovedovanje uspeha (sedaj že izglasovane prisilne poravnave), v kateri so plačila odložena na 9 let, pretežno odvisna od razlage številk, pač pa, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje, bolj od napovedi ekonomskih gibanj, ki jih lahko napovedo dobro izkušeni in usposobljeni strokovnjaki, ki upoštevajo trenutno zaznavna tržna in ekonomsko finančna gibanja ter špekulacije. Pri vsem tem pa tudi ni zanemarljiv optimizem upnikov, ki so še pred predložitvijo izjav (489 do 491) izglasovali prisilno poravnavo kar 75,46 %.

24. Izglasovana prisilna poravnava pred predložitvijo omenjenih izjav (489 do 491), ki bodo pričakovano imele za posledico razbremenitev dolžnika finančnih obveznosti do upnikov oziroma okrepitev njegovega finančnega stanja, je argument, ki kaže kvečjemu na možnost izglasovanja prisilne poravnave z višjim odstotkom in ne obratno. Toliko k pritožbenemu očitku, da so bile omenjene izjave dane po izglasovani PP.

25. V zvezi s pritožbenim izvajanjem, da so bile izjave (489 do 491) dane brez določene višine terjatve, ki bodo konvertirane, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. S tem, ko jih bodo konvertirali v višjem obsegu od 60 %, kar navaja tudi pritožnik, je višina teh terjatev določljiva. Ker je v vsaki izjavi naveden tudi znesek, ne more biti dvoma, na katero višino terjatev se izjava o konverziji nanaša. Kaj pomeni, da upniki svoje terjatve spreminjajo v podrejeno, je glede na napovedan odstotek konverzije terjatev tudi jasno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da upniki niso pojasnili, kaj pomeni, da svoje terjatve spreminjajo v podrejene.

26. Na pritožbeni očitek, da so bile izjave pogojne, pritožbeno sodišče odgovarja s sklicevanjem na določilo 4. točke prvega odstavka 195. člena ZFPPIP.

27. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz končnega seznama terjatev z dne 07. 05. 2011 (294), ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, izhaja, da ima L. pod zap. št. 32 ugotovljeno terjatev v višini 8.031.825,54 EUR, G. pa pod št. 34 v višini 65.541.190,54 EUR. Tudi če bi držalo, da sta 18. 05. 2011 L. d.o.o. in Gr. d.o.o. del svojih terjatev cedirala na X. d.o.o., je ta pritožbena navedba premalo konkretizirana za sklep, da svojih zavez iz izjav upnika ne bosta konvertirala v višini, kot izhaja iz izjav.

28. Drži prvostopna ugotovitev, da ZFPPIPP ne vsebuje napotil POVP, kako naj izračuna stopnjo verjetnosti iz 3. točke 172. člena ZFPPIPP. Tej presoji pritožnik s sklicevanjem na posamezne teoretike, ki ponujajo metodološke napotke za rešitev tega vprašanja, ne more izpodbiti. Sicer pa to vprašanje za odločitev o pritožbi glede na zgornje razloge niti ni več pomembno.

29. Po tretjem odstavku 219. člena ZFPPIPP lahko vsak upnik, za katerega učinkuje potrjena prisilna poravnava, od sodišča zahteva, da razveljavi potrjeno prisilno poravnavo, če je bila sprejeta na goljufiv način. Ker pritožnik ne navaja, da bi bila poravnava sprejeta na goljufiv način, se pritožbeno sodišče z očitkom, da mu je sodišče onemogočilo izpodbijanje prisilne poravnave iz tega razloga, ni ukvarjalo.

VII.

K odločitvi o pritožbi proti potrditvi prisilne poravnave

30.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba proti temu delu sklepa ni obrazložena. Zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus izpodbijanega sklepa. Ker ob tem ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, je pritožbo proti temu delu sklepa kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

VIII.

Zaključek

31. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).


Zveza:

ZFPPIPP člen 136, 146, 146/1, 172, 172-2, 172-3, 172-4, 176, 176/2, 195, 195/1, 195/1-4, 199a, 199a/2, 199a/2-2, 201, 201/3, 219, 219/3.
ZPP člen 286, 286/4.
Datum zadnje spremembe:
16.10.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3Mjk5