<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 287/2012
ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.287.2012

Evidenčna številka:VDS0009006
Datum odločbe:18.04.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog - dokazno breme - odpovedni rok - odškodnina za čas odpovednega roka - prispevki

Jedro

Tožena stranka je v sodnem postopku dokazala upad poslovanja zaradi izgube dveh pogodbenih parterjev ter zvišanja stroškov poslovanja. Gre za utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tako da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Denarno povračilo namesto odpovednega roka, za katero sta se dogovorila tožnik in tožena stranka, predstavlja prejemek iz delovnega razmerja, od katerega se plačujejo prispevki za socialna zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izdana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je izdala tožena stranka tožniku, nezakonita (I/1. točka izreka) ter zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačati mesečno plačo v višini ... EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska plače dalje do plačila, kot tudi ostale prejemke, ki bi jih tožnik prejel, v kolikor mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega prejemka dalje do plačila (I/2. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna od zneskov iz prejšnje točke tožbenega zahtevka odvesti davke in prispevke organom in institucijam določenim z zakonom (I/3. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku ... EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 4. 2011 dalje do plačila (I/4. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v slabši ekonomski situaciji, kot leto pred tem. Podatek sodišča o tem, da naj bi skupni stroški tožene stranke v letu 2011 predstavljali 102,98 % tistih iz leta 2010, prihodki pa zgolj 80,04 % prihodkov iz leta 2010 je napačen oziroma zavajajoč. Tožnik poudarja, da je bil bilančni dobiček pri toženi stranki, ki bi se ga eventuelno lahko vzel kot enega od meril za obstoj poslovnega razloga, že v letu 2010 nižji kot v letu 2009. Tožena stranka izkazuje soliden dobiček, ki pa je glede na krizne čase manjši kot je bil poprej. Manjši dobiček, zaradi katerega pa tožena stranka še vedno normalno posluje, pa vendarle ne more biti tudi opravičilo za odpuščanje oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejanski razlog za odpoved tožniku je drugačen. Tožnik si je direktorja upal opozoriti na stvari v zvezi s pridobivanjem podatkov, ki jih je tožena stranka potrebovala pri svojem poslovanju. To se je zgodilo že v letu 2009. Tožnik je tudi izpovedal, da je bil družbenik v podjetju A. pred zaposlitvijo pri toženi stranki, oziroma, da je prej omenjeno podjetje, že pet let, torej precej let preden se je zaposlil pri toženi stranki v „mirovanju“ oziroma sploh ne ustvarja nobenega prometa. Sodišče je spregledalo pričanje poslovne sekretarke A.A., ki je zaslišana izpovedala, da ji je znano, da so s tožnikom tekli tudi pogovori, da bi sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izdelani kriteriji so bili po prepričanju tožnika zgolj kulisa zato, da se mu je odpovedala pogodba o zaposlitvi. Tožnik poudarja, da je samohranilec s petimi otroci, dobil pa je najmanj točk, manj celo od zaposlenih, ki sploh še nimajo otrok. Tožnik je predlagal zaslišanje prič v zvezi z delom študentov, vendar sodišče navedenega ni izvedlo. Tožnik tudi navaja, da je sodišče napačno interpretiralo 94. člen ZDR, omenjeno določilo govori o izplačilu odškodnine namesto odpovednega roka, tako, da bi morala tožniku tožena stranka izplačati še dodatno znesek 884,00 EUR. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik presoja uspešnost poslovanja preko bilančnega dobička, kar pa je popolnoma zgrešeno in ta podatek ne more biti relevanten. Upad poslovanja se kaže v prihodkih iz poslovanja, druga kategorija, pomembna za ugotavljanje uspešnosti poslovanja pa so stroški. Ne glede na to, je pri toženi stranki prišlo do upada poslovanja zaradi izgube dveh pogodbenih partnerjev – B. in C.. Tožnik ni z ničemer izkazal, da bi bila odpoved podana zaradi direktorjeve zamere. Glede določitve kriterijev tožena stranka navaja, da so bili povzeti iz kolektivnih pogodb, pri čemer je pri kriteriju socialnega stanja tožena stranka določila le -10 točk za primer, da je delavec družbenik v kakšni družbi. Kolektivne pogodbe navadno določajo bistveno višji odbitek, celo do -100 točk. Navedeno je razumljivo, saj delavec, ki je družbenik v družbi (tudi če ta ne posluje), nedvomno v bistvenem boljšem položaju v smislu pridobitne zmožnosti, kot nekdo, ki to ni. Tožnik je dosegel najmanjše število točk v primerjavi z ostalimi delavci, zaposlenimi na tem delovnem mestu, bil je tudi najmanj uspešen. Navedeno pa seveda ne pomeni, da je bil podan odpovedni razlog nesposobnosti, pač pa poslovni razlog. V zvezi z odškodnino tožena stranka navaja, da novela ZDR-1 ureja plačilo drugače kot ZDR, in navedeni prejemek ne predstavlja povračila škode, ampak gre za prejemek iz delovnega razmerja (ki je načeloma enak prejemku, ki bi ga delavec prejel v času odpovednega roka, če bi delal). Glede obračuna akontacije dohodnine in socialnih prispevkov od povračila namesto odpovednega roka sta tako zakon kot sodna praksa jasna. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z zaslišanjem tožnika, direktorja tožene stranke A.B. in B.B. ter A.A. ter po vpogledu v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izdana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter plačilo zneska 884,00 EUR iz naslova denarnega povračila namesto odpovednega roka. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2010 na delovnem mestu vodja projektov, pri čemer ga je tožena stranka dne 11. 3. 2011 pisno obvestila, da mu namerava podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter mu je nato v nadaljevanju podala dne 30. 3. 2011 tudi redno odpoved iz poslovnih razlogov. Razlog je bil ekonomski položaj tožene stranke in dejstvo, da je potrebno zaradi ohranitve tožene stranke na trgu nujno reorganizirati in racionalizirati poslovanje družbe, pri čemer mora tožena stranka znižati stroške poslovanja. Tožena stranka je ukinila razvoj PISO – EN projekta in projekta CB, kar je predstavljalo glavni zadolžitvi tožnika, posledično pa ni bilo več potrebe po opravljanju navedenega dela. Kot je ugotovilo sodišče je tožena stranka tožnikove preostale naloge in zadolžitve razporedila na ostale zaposlene delavce.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 88. členu ureja razloge za redno odpoved iz poslovnega razloga in sicer je to prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, kot to določa drugi odstavek 88. člena ZDR, pri čemer pa mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke glede stroškov poslovanja, pri čemer letna bilanca niti ni bistvena, prav tako ni mogoče upoštevati pritožbene navedbe o solidnem bilančnem dobičku. Bilančni dobiček pri ugotavljanju obstoja poslovnega razloga ne more biti edini relevanten. Kot pravilno navaja tožena stranka v pritožbi je bilančni dobiček sestavljen iz dobička tekočega leta ter dobička preteklih let, pri čemer je bilančni dobiček ena izmed kategorij, ki se lahko nameni za izplačilo družbenikom in se seveda ob dejanskem izplačilu družbenikom tudi zmanjša. Seveda pa je vsaka gospodarska družba ustanovljena zato, da ustvari čim večji dobiček iz svojega poslovanja, kar lahko doseže z večjo prodajo svojih izdelkov in storitev na trgu ali z zmanjševanjem stroškov, kamor med ostalim spadajo tudi stroški plač zaposlenih. Dejansko se upad poslovanja kaže le v prihodkih ob upoštevanju nastalih stroškov. Kot je ugotovilo sodišče, je tožena stranka pa je v postopku dokazala upad poslovanja med drugim zaradi izgube dveh pogodbenih parterjev in sicer B. in C. ter zvišanje stroškov poslovanja. S tem je tožena stranka izkazala utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi po določilih 2. odstavka 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da so poslovne odločitve v avtonomni pristojnosti delodajalca (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 395/2006) in vanje sodišče ne more posegati, saj bi s tem pričelo opravljati vlogo poslovodenja gospodarske družbe. Obseg same sodne kontrole tako ne posega v presojo dejanskih, ekonomskih in drugih okoliščin, v katerih je prišlo do prenehanja potreb po delu delavca. Prav tako ni v pristojnosti sodne kontrole presoja smiselnosti, potrebnosti, racionalnosti in drugih elementov poslovnih odločitev delodajalca, ki so privedle do odpovedi. Pravica vsakega gospodarskega subjekta je namreč, da organizira delo tako, da so stroški proizvodnje čim manjši oziroma tako, da se nepotrebnim stroškom izogne. Delodajalcu ni treba opravičevati sprememb o načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 209/2007).

Neutemeljen in nedokazan je tudi pritožbeni ugovor tožnika, da naj bi bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga, ker se je tožnik upal opozoriti na stvari v zvezi s pridobivanjem podatkov, ter da je bil stalno deležen šikaniranja. Navedeno tožnik ni z ničemer dokazal. Tožena stranka je celo, da bi se izognila subjektivni oceni, čeprav to ni bila dolžna storiti, saj je šlo za individualno odpoved objektivizirala svojo odločitev glede konkretne odpovedi iz poslovnega razloga na delovnem mestu vodja projekta tako, da je sprejela kriterije in ocenila vse delavce na primerljivih delovnih mestih, pri tem pa je tožnik dobil najmanjše število točk. Kot je ugotovilo sodišče je tožena stranka pri tem upoštevala kriterije uspešnosti glede na povprečno uspešnost zaposlenega v zadnjih treh mesecih, obseg delovnih nalog glede na število nalog, ki jih je zaposleni opravljal v zadnjem letu, interoperatibilnost glede na število funkcionalnih znanj zaposlenega, izobrazbo, glede na stopnjo formalne izobrazbe, delovno dobo in socialno stanje glede na število nepreskrbljenih otrok, ter ali obstaja možnost opravljanja druge dejavnosti – kmetijstvo, obrt, lastništvo oziroma družabništvo v zasebnem ali mešanem podjetju. Dejstvo, ki ga tožnik navaja v pritožbi in sicer, da je samohranilec s petimi nepreskrbljenimi otroci je tožena stranka upoštevala in mu za ta kriterij priznala točke, pri tem pa je upoštevala tudi kriterij če obstaja možnost opravljanja druge dejavnosti (v konkretnem primeru družabništvo v zasebnem podjetju), ki ga je tožena stranka za tožnika ocenila z -10 točkami, saj je la-ta edini družbenik v družbi A. d.o.o.. Sodišče ne more presojati ustreznosti navedenega kriterija, pri čemer pa navaja, da je delavec, ki je družbenih v družbi (tudi če ta ne posluje) v boljšem položaju v smislu pridobitvene zmožnosti kot nekdo, ki to ni. Ob navedenem pa je še poudariti, da tožena stranka sicer sploh ni bila dolžna sprejeti kakršnihkoli kriterijev, saj ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, ko sicer ZDR določa sprejem programa (99. člen ZDR) in uporabo kriterijev (100. člen ZDR). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče zaslišati predlagane priče, ki bi lahko izpovedale o delu študentov in o tem, da po tožniku niso zaposlili nikogar. V postopku je bilo izkazano, da je tožena stranka ukinila razvoj dveh projektov, na katerih je sicer delal tožnik, ob tem pa je ostale tožnikove naloge razporedila med ostale zaposlene, tako da tudi dejstvo, da je občasno zaposlovala tudi študente pomeni zgolj to, da si je tožena stranka le prizadevala zmanjšati stroške svojega poslovanja.

Tožnik neutemeljeno navaja, da mora tožena stranka tožniku plačati še 884,00 EUR iz razloga, ker mu ni plačala celotno odškodnino po določilih 94. člena ZDR. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 94. člen ZDR ureja denarno povračilo namesto odpovednega roka, pri čemer določa, da delavec in delodajalec se lahko dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka. Torej gre za denarno povračilo ne pa za odškodnino, kot to zmotno ocenjuje tožnik. ZDR je res v 94. členu določal, da se delavec in delodajalec lahko dogovorita za odškodnino namesto odpovednega roka, novela ZDR-A pa določa, da se delavec in delodajalec lahko dogovorita o denarnem povračilu namesto odpovednega roka. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta stranki dne 30. 3. 2011 sklenili dogovor, da se tožniku na podlagi 94. člena ZDR izplača povračilo namesto odpovednega roka v višini štirikratnika bruto plače, ki jo je sicer tožnik prejel za mesec februar 2011, torej ... EUR bruto. Tožena stranka je tožniku znesek nakazala, pri čemer pa je od zneska morala obračunati davke in prispevke. Zakon o prispevkih za socialno varstvo (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami, ZPSV) v 3. členu določa, da se prispevki obračunavajo in plačujejo tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Kot je navedlo sodišče prve stopnje je bilo sicer z ustavno odločbo št. U-I-214/2009 res spoznan za neskladen z ustavo, zato je Ustavno sodišče državnemu zboru naložilo odpravo neskladja, do takrat pa se prispevki od odpravnin pri odpovedih iz razloga nesposobnosti ne obračunavajo. Tako se prispevki zagotovo obračunavajo od ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, kamor nesporno spada tudi denarno povračilo namesto odpovednega roka (ne odškodnina), tako je morala tožena stranka navedeni vtoževani znesek plačati.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 94. ZPSV člen 3.
Datum zadnje spremembe:
17.09.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2OTc4