Sodba VIII Ips 214/2011

Jedro

Revizijsko sodišče je že večkrat odločilo, da je v tretjem odstavku 90. člena ZDR v primeru sprejema ponudbe za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas obseg sodnega varstva omejen na izpodbijanje utemeljenosti odpovednega razloga in nova pogodba o zaposlitvi ni sklenjena z razveznim pogojem, saj njeno prenehanje ni odvisno od negotovega dejstva - morebitne ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da tudi morebitna kasnejša ugotovitev o neutemeljenosti odpovednega razloga ne pomeni, da je odpadla podlaga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in da bi bila zaradi tega pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Delavec, ki je sprejel ponudbo delodajalca in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delu, ima na podlagi ugotovitve sodišča o neutemeljenosti odpovednega razloga, le odškodninske zahtevke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas in je imel nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor sektorja za trženje za čas mandata od 1. 6. 2005 do 31. 5. 2009. Tožena stranka ga je z dopisom z dne 19. 5. 2009 obvestila, da se izteče obdobje, za katerega je bila pogodba sklenjena in mu 21. 5. 2009 posredovala ponudbo za sklenitev nove individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec uprave, ki jo je tožnik 5. 6. 2009 podpisal.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktor sektorja za trženje, za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec uprave ter ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja sektorja za trženje sklenjena za nedoločen čas. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za poziv nazaj na navedeno delovno mesto ter denarne zahtevke. Zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga zaradi katerega je tožena stranka razvezala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja sektorja za trženje ter za plačilo odškodnine v višini razlike v plači. Zavrglo pa je tožbo v delu primarnega tožbenega zahtevka za razveljavitev ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni šlo za pogodbo o zaposlitvi za določen čas, temveč je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, le delovno mesto je bilo vezano na mandat. Zato ne pride v poštev določba 54. člena ZDR o transformaciji delovnega razmerja. Tudi v skladu z obveznostjo iz tretjega odstavka 2. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je bila tožniku ponujena druga pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisal. Razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009 bi bila mogoča le zaradi eventualne napake volje po določilih OZ, kar pa tožnik ni trdil. Prav tako ne pride v poštev uporaba določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR, saj je tožnikova pogodba prenehala veljati zaradi izteka mandata in ne iz razlogov po tretjem odstavku 88. člena ZDR.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku ter glede stroškov postopka in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem, to je glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas in da zato ni nikakršne podlage za transformacijo delovnega razmerja po 54. členu ZDR. Materialno pravno pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ima delodajalec z delavcem, s katerim je vzpostavljeno delovno razmerje za nedoločen čas, možnost sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas trajanja mandata. Poleg tega potek mandata sam po sebi ni razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaključek, da tožniku pogodba ni bila odpovedana, pa je tudi v nasprotju z listinami v spisu. Iz listine tožene stranke z dne 21. 5. 2009 izhaja, da je bila tožniku pogodba odpovedana, ponudbo nove pogodbe pa je sprejel. S tem je res prenehala veljati prejšnja pogodba, tožnik pa je obdržal pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga po tretjem odstavku 90. člena ZDR.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev postopka. Navaja, da tretji odstavek 90. člena ZDR ne vsebuje zakonske podlage za zožitev pravnega varstva, to je ne izvzema možnosti uveljavljanja odprave posledic zaradi ugotovitve neutemeljenega odpovednega razloga oziroma nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Delavec nima možnosti uveljavljanja pravice do reintegracije na delovno mesto po nezakonito odpovedani pogodbi. Tožnik je izrecno podal svoje zadržke (pogoje) za veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi, zahteval njeno razveljavitev ter reintegracijo, zato ni prav nobene ovire za oživitev neutemeljeno odpovedane pogodbe in nadaljevanje dela po njej. Sodišče ni upoštevalo določbe četrtega odstavka 39. člena OZ, da je pogodba nična, če ni podlage ali je ta nedopustna. Nova pogodba temelji na odpovedi stare, ta temelj pa odpade, če je odpoved stare pogodbe kot nezakonita razveljavljena. Tožnik je sprejel ponujeno pogodbo o zaposlitvi pod določenim pogojem, ki je bi s strani tožene stranke s podpisom pogodbe akceptiran. Tožena stranka ni imela utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi zato, ker delovnega mesta direktorja sektorja za trženje ni ukinila in je takoj podala razpis zanj. Sodišči naj bi tudi napačno uporabilo materialno pravo, ker nista upoštevali sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1364/2006 na katero se je tožnik skliceval in ker se do teh navedb nista opredelili, sta bistveno kršili postopek. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo postopek tudi zato, ker je štelo, da se tožnik ni pritožil zoper sklep sodišča prve stopnje, saj je zahteval ugoditev celotnemu primarnemu zahtevku.

6. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

9. Neutemeljene so tožnikove navedbe o tem, da se sodišči nista opredelili do njegovih navedb v zvezi z judikatom Pdp 1364/2005 z dne 20. 10. 2006. Po vsebini sta se do njega opredelili s pravilnim stališčem glede obsega sodnega varstva po tretjem odstavku 90. člena ZDR. Revizijsko sodišče je navedeno sodbo presojalo v zadevi VIII Ips 125/2007 z dne 23. 9. 2008 in jo razveljavilo sicer iz drugih razlogov. Ob tem pa je izrecno opozorilo tudi na drugačno sodno prakso z navedbo večjega števila revizijskih odločitev.

10. Tožnik se je izrecno pritožil le zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato je sodišče druge stopnje pravilno presojalo le izpodbijano sodbo, saj za presojo sklepa v pritožbi ni bilo navedenega nobenega pritožbenega razloga.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Materialnopravna presoja sodišča druge stopnje (drugače kot sodišča prve stopnje) temelji na dokaznem zaključku, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana. Taki presoji tožnik, ki je edini vložil revizijo, ne nasprotuje, zato se revizijsko sodišče niti ne more spuščati v presojo pravilnosti take odločitve. Kolikor pa gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožnik podpisal, se tudi revizijske navedbe nanašajo le na nestrinjanje tožnika s presojo, da ima delavec v takem primeru na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZDR le omejeno sodno varstvo.

14. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je glede navedenega pravnega vprašanja enotna in jasna. Izhaja že iz večjega števila sodnih odločb, sprejetih pred vložitvijo tožbe v tej zadevi, navedenih v citirani odločbi (sklepu) VIII Ips 125/2007 z dne 23. 9. 2008, pa tudi več kasnejših. Enako odločitev v zadevi VIII Ips 466/2007 (sodba z dne 11. 5. 2009) je obravnavalo tudi Ustavno sodišče (odločba Up-882/09 z dne 14. 9. 2011) in ustavno pritožbo zavrnilo. To pomeni, da je odločitev sodišča pravilna in v skladu z enotno sodno prakso in revizijske navedbe ne dajejo podlage za to, da bi sodišče odločilo drugače ali da bi spreminjalo sodno prakso.

15. Glede na to, da po sodni praksi Vrhovnega sodišča že zakon daje podlago za omejeno sodno presojo v primerih, kot je obravnavani, ni utemeljeno sklicevanje na pogoj, pod katerim naj bi podpisal novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik ni mogel z opozorilom toženi stranki, da podpis nove pogodbe o zaposlitvi „nima prav nobenega prejudica na ugotavljanje nezakonitosti prenehanja moje individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005“ izključiti zakonske omejitve sodnega varstva le na ugotavljanje utemeljenosti odpovednega razloga. Ali je bil „odpovedni razlog“ utemeljen ali ne (na kar se izključno nanašajo revizijske navedbe v prvem odstavku točke c) revizije) pa bo sodišče prve stopnje šele odločalo v ponovljenem postopku.

16. Revizijsko sodišče je že večkrat odločilo (tako na primer že v sodbi VIII Ips 422/2006 z dne 13. 3. 2007), da je v tretjem odstavku 90. člena ZDR v primeru sprejema ponudbe za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas obseg sodnega varstva omejen na izpodbijanje utemeljenosti odpovednega razloga in nova pogodba o zaposlitvi ni sklenjena z razveznim pogojem, saj njeno prenehanje ni odvisno od negotovega dejstva - morebitne ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da tudi morebitna kasnejša ugotovitev o neutemeljenosti odpovednega razloga ne pomeni, da je odpadla podlaga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in da bi bila zaradi tega pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Delavec, ki je sprejel ponudbo delodajalca in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delu, ima na podlagi ugotovitve sodišča o neutemeljenosti odpovednega razloga, le odškodninske zahtevke.

17. Po določbi 94. člena OZ je pogodba izpodbojna, če so bile pri sklenitvi pogodbe napake glede volje strank (kot tudi, če bi bilo v zakonu tako določeno). Po določbah OZ (členi od 45 do 50) so napake volje grožnja, bistvena zmota ali prevara. Pogodba, ki je sklenjena brez napak volje, je veljavna in zavezuje pogodbeni stranki. Če stranki napak volje ne uveljavljata je očitno, da štejeta, da jih ni bilo. Ugotovitvi sodišča druge stopnje in razlogom izpodbijane sodbe, da tožnik ne izpodbija nove pogodbe o zaposlitvi zaradi napak volje, zaradi česar je bil zahtevek za razveljavitev nove pogodbe utemeljeno zavrnjen, pa tožnik v reviziji ne ugovarja.

18. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

Datum zadnje spremembe:

01.08.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 27/2012
• Sodba VIII Ips 27/2013
• Sodba VIII Ips 144/2012