<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2555/2011
ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.2555.2011

Evidenčna številka:VSL0061704
Datum odločbe:09.05.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju - neizpolnjevanje obveznosti

Jedro

Neutemeljena je zahteva za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, če je ustreznejša prilagoditev pogodbe spremenjenim razmeram, in da pogodbenik, ki drugemu onemogoča ali neutemeljeno odklanja izpolnjevanje obveznosti, ne more zahtevati razveze pogodbe, razen v določenih okoliščinah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo darilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju in oskrbi, ki so jo 9. 12. 1992 sklenili pokojni I.Š. in tožnica kot preživljanca in toženka kot preživljalka, katere predmet so nepremičnine, vpisane v vl. št. x in k.o. x., v delu, ki sta jo sklenili pravdni stranki.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugotovitev izpodbijane sodbe, da se je tožnica v letu 2006 odločila, da bo odtlej zanjo skrbela M. K. in ne toženka, je neprepričljiva in nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Ni sporno, da je do maja 2006 s tožnico prebival toženkin sin, do avgusta 2006, ko se je k tožnici priselila hči M., pa je prebivala sama. V tem obdobju toženka zanjo ni poskrbela v skladu s pogodbo. Pritožnica je sladkorna in srčna bolnica in starostno onemogla. Toženkinega sklicevanja, da je skušala tožnici zagotoviti pomoč prek tretje osebe in da je tožnica to odklonila, ni mogoče šteti za izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Tožnica je odklonila le ponudbo za spremembo dogovorjenih obveznosti, ne pa samega izvrševanja pogodbe. Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti prek tretjega v pogodbi ni bilo predvideno. Razlogi na tožničini strani bi bili podani le, če bi ji tožnica preprečila izpolnjevanje obveznosti, tega pa izvedeni dokazni postopek ni pokazal. Tega ni potrdila nobena od prič niti tožnica. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotovljen je bil le en konflikt, pa še do tega ni prišlo med pravdnima strankama, ampak med drugimi. Toženki ni nihče preprečeval izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, ampak nasprotno, toženka ni izkazala konkretnih prizadevanj, da bi pričela z njimi. Toženka kljub temu, da je trdila, da je mati živela v majhnem temačnem prostoru in je bila ogrožena, ni storila ničesar, da bi bilo zanjo ustrezno poskrbljeno. Da toženka ni dokazala, da bi ji sestra onemogočila izvrševanje pogodbenih obveznosti, izhaja tudi iz izpovedbe M. P., ki je povedala, da to ne drži in da je tožnica toženko že pred letom 2006 prosila, naj pride domov, pa ni prišla. Tožnica je povedala, da je za pomoč na vrtu in za pospravljanje najemala druge ljudi. Skrb toženkinega sina ni upoštevna, ker je bilo v pogodbi dogovorjeno, da bo to izvrševala toženka. Ocena o pristranskosti prič D. K. in J. Š. ni obrazložena. Sodba se tudi ni opredelila do izpovedbe M. K.. Neobrazloženo je stališče o verodostojnosti izpovedb Ž. J. in M. J., čeprav so med njunima izpovedbama nasprotja – prva je povedala, da je za tožnico vsak dan hodila v trgovino, drugi pa je povedal, da je šla kdaj pa kdaj. Poleg tega sta povedala, da ju je za pomoč prosila tožnica in ne toženka, ki je trdila, da je za pomoč prosila sosede. Sodba se ni opredelila do izpovedb M. P., A. Š. in A. K., ki so povedali, da je bilo stanovanje do prihoda M. K. v avgustu 2008 "obupno". Ne da bi navedlo razloge, pa je sodišče veliko mero verodostojnosti poklonilo toženkinemu sinu. V izpovedbi ni nikoli omenil prič J., kar kaže na njuno neverodostojnost, poleg tega pa iz njegove izpovedbe ne izhaja pretirana skrb za staro mamo, ampak je opravljal zgolj občasna vrtna dela. Do leta 2006 so torej za tožnico skrbeli sosedje in prijatelji, ki jih je angažirala tožnica, in seveda domači, tj. D. K., A. Š. in J. Š.. Toženka tudi ni izpolnjevala svoje obveznosti v smislu dajanja finančne pomoči. Navedba sodišča o tožničinem odgovoru na vprašanje, ali je s svojimi prihodki zmogla čez mesec, je vzeta iz konteksta. Tožnica opozarja, da so za odločitev o zahtevku pomembne ne le razmere ob vložitvi tožbe, ampak do konca glavne obravnave. Toženka bi lahko vzdržala pogodbo v veljavi tako, da bi zahtevala novo ureditev razmerij med strankama ali spremembo tožničine pravice v dosmrtno denarno rento, pa tega ni storila. Tožnica meni, da pravilna uporaba materialnega prava na ugotovljene dejanske okoliščine narekuje spremembo izpodbijane sodbe, tako da se zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitki procesnih kršitev niso utemeljeni. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, razlogi, s katerimi tožnica utemeljuje to kršitev, pa bi lahko predstavljali le razlog zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bo nanje odgovorjeno v nadaljevanju. Tudi pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do izpovedb nekaterih prič in da ni obrazložilo ocene o verodostojnosti izpovedb nekaterih drugih prič, so bolj kot ne navrženi in prepleteni z očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Nekatere pritožbene trditve so namreč povsem brez podlage v sodbi (to na primer velja za trditve o izostanku ocene izpovedbe M. K.), glede drugih pa ni navedla, da bi bila izpovedba določene priče (ali njen del) sploh lahko pomembna za presojo o obstoju zatrjevanih razlogov za razvezo pogodbe. Zadostuje odgovor, da tožnica z njimi ni uspela vzbuditi dvoma, da v sodbi ne bi bile povzete in dokazno ovrednotene vse tiste izpovedbe, ki so pomembne za odločitev v zadevi.

6. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotni uporabi materialnega prava ter o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Odločitev o zahtevku temelji na določbi tretjega odstavka 120. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po katerem lahko vsaka stranka pogodbe o dosmrtnem preživljanju zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Izpodbijana sodba pravilno upošteva tudi uveljavljeno stališče sodne prakse, da je neutemeljena zahteva za razvezo tovrstne pogodbe, če je ustreznejša prilagoditev pogodbe spremenjenim razmeram, in da pogodbenik, ki drugemu onemogoča ali neutemeljeno odklanja izpolnjevanje obveznosti, ne more zahtevati razveze pogodbe, razen v določenih okoliščinah.(1)

7. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta v letu 1992 sklenili darilo pogodbo in pogodbo o dosmrtnem preživljanju in oskrbi, s katero se je toženka zavezala "skrbeti za starša, ju oskrbovati in preživljati na njunem domu ..., za primer bolezni in za primer onemoglosti ter tudi poskrbeti za finančna sredstva za primer, da za preživljanje ne bosta imela zadosti svojih sredstev. V to pomoč in oskrbo spada tudi zdravniška pomoč, pomoč v zdravilih kot tudi hrana, ki bo primerna zdravstvenemu stanju obeh darovalcev. Nadalje spada v to oskrbo tudi pranje perila in čiščenje stanovanjskih prostorov v času bolezni in onemoglosti." Tožnica je zatrjevala, da izpolnjevanje obveznosti do maja 2006 ni bilo potrebno, da pa toženka svojih obveznosti ni nikoli izpolnjevala, da je bolna in dobesedno privezana na posteljo, da toženka odtlej ne najde ne časa ne volje, da bi jo obiskala in vprašala po potrebah in da je zato prisiljena prositi za pomoč drugo hčerko, ki ji nudi celodnevno oskrbo in pomoč pri vseh opravilih.

8. Stališče izpodbijane sodbe, da so razlogi za neizpolnjevanje pogodbe na tožničini strani in da zato zahtevek za razvezo pogodbe ni utemeljen, temelji na naslednjih ključnih ugotovitvah:

- da je toženka ob sklenitvi pogodbe živela s svojo družino na drugem naslovu kot tožnica in da s pogodbo ni bilo dogovorjeno skupno življenje,

- da je toženka kasneje nekaj časa živela na tožničinem naslovu in se leta 1998 odselila, toženkin sin pa je živel skupaj s tožnico do maja 2006,

- da ji je toženka tedaj skušala zagotoviti pomoč na domu z dogovorom z drugo žensko, pa je tožnica to odklonila, in da jo je hotela vzeti k sebi, pa tudi tega ni želela,

- da je tožnici za njen 80. rojstni dan, tj. v avgustu 2006, prišla pomagat hči M., ki odtlej z možem živi skupaj s tožnico,

- da je tožnica toženki v avgustu 2006 povedala, da ne rabi več njene pomoči, ker je k njej prišla hči M., ki ji bo pomagala, ker ji toženka zaradi službe ne more,

- da se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo konec leta 2006, dotlej pa je bila sposobna skrbeti sama zase ter ni potrebovala pomoči in oskrbe pri dnevnih opravilih in osebni higieni,

- da tožnica s toženko ni v sporu, sprli pa sta se toženka in M. K.,

- da je bila po tem sporu na hiši, kjer živi tožnica, zamenjana ključavnica, da toženki niso bili izročeni ključi in da je bila njena oprema odnešena v garažo.

9. Navedene ugotovitve tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep, da tožnica ni dokazala zatrjevanega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti oziroma da bi toženka povzročila okoliščine, zaradi katerih tožnica noče več sprejemati njene pomoči oziroma skrbi za preživljanje.

10. Pritožba kljub številnosti očitkov ne vzbuja dvoma niti v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja niti v pravilnost materialnopravnega stališča izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe niso osredotočene na izpodbijanje ugotovitev, na katerih temelji stališče o nedokazanosti zatrjevanega razveznega razloga, ampak navajajo le posamezne dele izpovedb strank in prič, ki naj bi utemeljevale splošen odklonilen odnos toženke do prevzetih pogodbenih obveznosti. Glede na to, da ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bila tožnica kljub svoji starosti do konca leta 2006 sposobna poskrbeti zase ter da se je že pred tem odločila za sobivanje z drugo hčerjo in zavrnila toženkino pomoč, temelji na tožničini izpovedbi, je bilo podrobno opredeljevanje do vsebine izpovedb posameznih prič odveč. Sodba se je celovito opredelila do te izpovedbe, pritožbeno sodišče pa se strinja tudi s stališčem, da je prav temu dokazu treba dati odločilno težo. Izpovedbe posameznih tožničinih otrok in sosedov o tem, kakšno pomoč so bodisi oni, bodisi toženka nudili tožnici pred letom 2006, ne morejo imeti odločilne teže že zato, ker gre le za enega od indicev, ki bi šele v povezavi z drugimi lahko utemeljeval trditev o neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti potem, ko so te sploh nastale. Drugih indicev, ki bi mogle izpodbiti pravilnost nasprotne ugotovitve v izpodbijani sodbi, pa pritožba ni ponudila.

11. Da toženka tožnici ni nudila dogovorjene finančne pomoči, tožnica v tožbi ni zatrjevala. Ni navedla, da njeni dohodki niso zadoščali za preživljanje in da je toženka za to vedela, pa ni prispevala. Pritožbeni očitek, da je tožničina izpovedba o tem, ali je shajala s svojimi prihodki, iztrgana iz konteksta, je že zato nepomembna. Poleg tega pritožba niti ne pove, kakšen bi bil lahko njen pomen za domnevno neizpolnjevanje te obveznosti.

12. Tudi pritožbena navedba, da bi sodba morala upoštevati razmere ob koncu glavne obravnave in ne ob vložitvi tožbe, je nedorečena. Iz sodbe namreč ne izhaja, da bi bilo za odločitev v zadevi odločilno stanje ob vložitvi tožbe, pritožba pa ne navede, kako se je stanje med postopkom spremenilo in kako bi lahko ta sprememba vplivala na drugačno odločitev v zadevi.

13. Nazadnje je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da je bila toženka tista, ki bi morala v novonastalih razmerah predlagati spremembo ureditve razmerij med strankama, in da je tožbeni zahtevek zaradi opustitve takega predloga utemeljen. Sledeč ugotovitvam izpodbijane sodbe se je tožnica odločila za pomoč druge hčere in odklonila toženkino pomoč, še preden je nastala toženkina obveznost po stalnejši pomoči in oskrbi zaradi bolezni ali onemoglosti. V takih okoliščinah ne more iti v breme toženke, če tožnici ni ponudila izpolnjevanja obveznosti na drug način (pri čemer tožnica niti ne pove, kakšen bi bil zanjo sprejemljiv način).

14. Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, toženkin odgovor pa ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi, sami krijeta vsaka svoje stroške, nastale z njuno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- - -- - - (1) Tako npr. sodbe VS RS II Ips 487/2001 z dne 17. 4. 2002, II Ips 592/2005 z dne 1. 12. 2005, II Ips 403/2009 z dne 5. 5. 2011, II Ips 1047/2008 z dne 26. 5. 2011, ki upoštevajo pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 27. 6. 1990 (Poročilo o sodni praksi VS RS, št. 1/90).


Zveza:

ZD člen 120, 120/3.
Datum zadnje spremembe:
11.07.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0ODQ2