<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 126/2016
ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.126.2016

Evidenčna številka:UL0013727
Datum odločbe:22.06.2016
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), Zdenka Štucin
Področje:UPRAVNI POSTOPEK
Institut:odobritev pravnega posla - odobritev pravnega posla s strani centra za socialno delo - prodaja nepremičnine

Jedro

CSD ima v skladu z določbo 111. člena ZZZDR z odločbo, izdano v upravnem postopku, pristojnost odločiti, ali soglaša s pravnim poslom, katerega rezultat je obremenitev premoženja otroka. Bistveno za odločitev o izdaji soglasja k pravnemu poslu je v vsakem konkretnem primeru izkazana otrokova korist. Pogodba o prodaji nepremičnine ni v korist otroka in posledično CSD tudi pravilno ni odobril predmetne prodajne pogodbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Center za socialno delo Kamnik (v nadaljevanju prvostopenjski organ) ni odobril prodajne pogodbe, sklenjene 19. 5. 2015 v obliki notarskega zapisa SV 418/15 med tožnico, kot prodajalko in kupcem, njenim sinom A.A., rojenim ... 1964, s stalnim bivališčem ..., ki ga zastopa skrbnica za posebni primer B.B. (točka 1 izreka). V tem postopku stroški postopka niso nastali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je 20. 5. 2015 notarka C.C. prvostopenjski organ zaprosila za odobritev citirane prodajne pogodbe. Iz dokumentacije upravnega spisa je bilo razvidno, da je A.A. invalidna oseba. Njegovim staršema so bile 8. 11. 1985 s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani 32/85 podaljšane roditeljske pravice. Po očetovi smrti pa je roditeljsko pravico za A.A. izvaja njegova mati, D.D. - tožnica. Zaradi navzkrižja interesov je na podlagi odločbe CSD Kamnik 1221-61/2014-MG z dne 20. 1. 2015 pri sklenitvi predmetne pogodbe A.A. zastopala skrbnica za poseben primer B.B.

2. Predmet obravnavane prodajne pogodbe je prodaja tožničinega solastniškega deleža do ene polovice parcele in stanovanjske hiše na naslovu ..., z ID znakom ..., s pripadajočo opremo sinu A.A. za 110.000,00 EUR. Skrbnica za poseben primer je v postopku navedla, da si A.A. želi ostati v domači hiši, na naslovu ... Finančna sredstva, ki jih je A. A. pridobil ob prodaji solastnega deleža nepremičnine v Ljubljani, so naložena na njegov bančni račun z omejenim razpolaganjem. Tožnica pa je v postopku navedla, da bi želela s kupnino, ki bi jo prejela od sina A.A., poplačati kredit, adaptirati centralno napeljavo v Kamniku, kupiti nov avto, poplačati svoj dolg sestri, obnoviti streho ter sinu zagotoviti terapijo na morju in izlete. S predmetno pogodbo A.A. kupuje polovico hiše, ki je obremenjena s hipoteko. Druga polovica hiše je v lasti njegovega brata E.E. Na tem delu hiše ima tožnica dogovorjen preužitek. Iz vsebine predmetne pogodbe pa ni razvidno, v čem naj bi bil nakup polovice hiše koristen za A.A. Po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) je bila celotna nepremičnina ocenjena na 88.286,00 EUR. Na podlagi predmetne pogodbe pa A.A. od tožnice kupuje polovični delež za 110.000,00 EUR. Po mnenju prvostopenjskega organa takšna pogodba ne bo zagotovila nadaljnjo bivanje in bodočo oskrbo A.A., ob dejstvu, da bo ostal brez prihrankov in brez dogovora glede nadaljnje skrbi za nepremičnino. A.A. bo tako sam odplačal vse materine finančne obveznosti, njegov brat E.E. pa pri dogovoru ni bil prisoten. Po povedanem obravnavana pogodba ne varuje interesov A.A. v ustrezni meri. Prvostopenjski organ se sklicuje na 187. člen in 191. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in meni, da v predmetni prodajni pogodbi niso ustrezno zastopane koristi A.A. Zato ni izdal soglasja za sklenitev predmetne prodajne pogodbe.

3. Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Kot podlago za odločitev je navedel določbe 109. člena, 110. člena in 111. člena ZZZDR. V postopku je prvostopenjski organ želel opraviti razgovor tudi z A.A., saj je skrbnica za poseben primer izjavila, da je A.A. sposoben razumeti postopek sklenitve prodajne pogodbe. Temu je pooblaščenec tožnice nasprotoval, ker je A.A. poslovno nesposobna oseba. Tožnica je v postopku navedla, da želi A.A. zagotoviti ustrezno varstvo in oskrbo v domačem okolju tudi v prihodnje. Dogovorjeno je bilo, da bo za A.A. po tožničini smrti skrbel njegov brat E.E. V predmetni zadevi pa je potrebno ugotoviti, ali je izkazana korist A.A. za sklenitev predmetne prodajne pogodbe. Iz upravnega spisa izhaja, da je razlog za sklenitev te pogodbe ta, da bi tožnica A.A. zagotovila nadaljnje bivanje v domačem okolju ter s sredstvi kupnine poplačati svoje obveznosti. Pritožbeni organ zavrne ugovore tožnice, da upravni organ ne bi smel presojati koristi A.A. glede na način tožničinega razpolaganja s kupnino. Glede zagotovitve nemotenega nadaljnjega bivanja A.A. na naslovu ..., pa predmetna prodajna pogodba ne vsebuje nobenih določil. S tem, ko bi A.A. postal lastnik ene polovice nepremičnine na tem naslovu pa to ne more zagotoviti, da bo tudi v prihodnje lahko nemoteno bival na tem naslovu. Takšnega zagotovila mu tudi ne daje izjava njegovega brata E.E. z dne 19. 10. 2015. Pritožbeni organ je zavrnil tudi ugovor, da je bila z izpodbijano odločbo tožnici kršena ustavna pravica do prostega razpolaganja s svojim premoženjem. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno zgolj, da se predmetna prodajna pogodba ne odobri, kar pa ne pomeni, da tožnica s svojo nepremičnino ne more prosto razpolagati. Iz tožničinih navedb tudi izhaja, da gre za staro stanovanjsko hišo, ki je bila obnovljena pred šestintridesetimi leti in da je potrebna adaptacije. A.A. pa je bil v postopku povabljen na razgovor na podlagi izjave in mnenja skrbnice za poseben primer, da je sposoben razumeti postopek sklenitve prodajne pogodbe. Res pa je, da bi verjetno takšen razgovor za A.A. pomenil določen psihični napor. Po mnenju pritožbenega organa je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

4. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so navedbe v izpodbijani odločbi v nasprotju same s seboj, nelogične in nekonsistentne. V predmetni zadevi odobritve predložene pogodbe bi moral prvostopenjski organ zgolj ugotavljati ali je s tem poslom izkazana korist A.A., česar pa ni storil. Ukvarjal se je s koristjo tožnice, kar pa je napačno. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe analiziral kako bo tožnica porabila kupnino po tej pogodbi, s čimer je prekoračil svoje pristojnosti, saj bi moral v konkretnem primeru ugotavljati korist otroka, A.A. Z izpodbijano odločbo je bilo poseženo tudi v tožničine ustavne pravice, da prosto razpolaga s svojim premoženjem, torej v njeno lastninsko pravico. Koristi tožnice pa ne bi smele biti predmet odločanja v konkretnem primeru. Do koristi A.A. se prvostopenjski organ ni opredelil oziroma je zgolj pavšalno zaključil, da odobritev pravnega posla ni v njegovo korist. Kot razlog je navedel, da obravnavana pogodba ne bo zagotovila nadaljnjega bivanja A.A. v predmetni nepremičnini in tudi ne bodoče oskrbe s strani tožnice.

5. Tožnici prvostopenjski organ očita, da ogroža materialno eksistenco in pravice svojega sina A.A., ki je oseba s posebnimi potrebami. A.A. je invalid. Tožnica že leta skrbi za njegovo zdravje, rehabilitacijo in psihično počutje. Pred devetimi leti je tožnica ovdovela, sin E.E. je ostal brez zaposlitve, zato je sklenila, da eno od dveh hiš proda, ker ju sama ne bo mogla vzdrževati. Zato je hišo v Ljubljani prodala tudi zaradi koristi sina A.A., ki je bil navajen bivanja v Kamniku. Hiša v Kamniku je bila last tožnice, hiša v Ljubljani pa last obeh sinov, ker se je na zapuščinski razpravi odpovedala svojemu deležu v korist obeh sinov. Prvostopenjski organ je leta 2014 odobril praktično identično prodajno pogodbo, sklenjeno med tožnico kot prodajalko ter kupcem A.A.. Ta pogodba se je razlikovala le v tem, da je bil skrbnik za poseben primer E.E. Glede obremenitve predmetne nepremičnine s hipoteko tožnica navaja, da bo s kupnino poplačala svoj dolg in izročila to nepremičnino A.A. bremen prosto. Zmotna pa je tudi ugotovitev glede zagotovitve nadaljnjega bivanja A.A. in njegove bodoče oskrbe s strani tožnice ali druge osebe. Tožnica se glede skrbništva za A.A. po njeni smrti dogovorila s sinom E.E. A.A. bo ostal v oskrbi doma in ne v zavodu. Navedeno izhaja tako iz izjave, kot tudi iz aneksa št. 2, v kateri je navedeno, da bo E.E. po tožničini smrti upošteval njeno željo, kot tudi željo brata ter bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da A.A. ostane doma, na naslovu ... A.A. lastništvo predmetne nepremičnine pa bi pripomoglo, da bo navedena želja tožnice tudi upoštevana. Zmotna je ugotovitev, da bo po plačilu predmetne kupnine A.A. ostal brez prihrankov. Te bo dejansko spremenil v nepremičnino in jih bo tako celo oplemenitil, saj je znano, da je investicija v nepremičnino najboljša in varna. Trenutno A.A. razpolaga z denarjem, ki je neobrestovan na pupilnem računu in z vsakim dnem izgublja vrednost. Napačna pa je tudi ugotovitev, da bo A.A. sam odplačal vse materine finančne obveznosti.

6. Prvostopenjski organ s pavšalnim navajanjem skuša zamegliti dejansko stanje. Predmet obravnave niso tožničine obveznosti, temveč koristi A.A. pri sklenitvi predmetnega pravnega posla. Glede finančne varnosti A.A. tožnica navaja, da bo imel A.A. v lastni več kot ene polovice hiše in da bo tudi prejemal oskrbo iz višje družinske pokojnine po tožničini smrti. Naložen denar v banki od preostanka kupnine pa bo garancija, da bosta sinova lahko vzdrževala hišo. Tožnica je sinu E.E. res podarila polovico hiše v Kamniku, vendar užitek na tem delu nepremičnine ne obremenjuje A.A., saj bo ta postal lastnik druge polovice hiše že za časa življenja tožnice. Po njeni smrti pa užitek na E.E. delu hiše ugasne. Glede višine kupnine navaja, da je vrednost, določena iz evidenc GURS, nerealna. Kupnina je utemeljena po cenitvi z dne 10. 7. 2014 in je tudi primerljiva s cenami ostalih nepremičnin v Republiki Sloveniji. Hiša je dobro vzdrževana. K hiši pripada tudi gozd v Kamniški Bistrici ter stilno in antikvariatno pohištvo, slike in ostali predmeti. A.A. ima z bratom dobre odnose. Oba sta vzgojena v homogeni družini. Ko bo A.A. postal lastnik polovice hiše, ga bo kot skrbnik ščitil njegov brat, nad njim pa bedel CSD. Prvostopenjski organ je povabil A.A. na razgovor, kljub temu, da mu je bila odvzeta poslovna sposobnost ter bi bil tak razgovor neverodostojen. Zanj bi to pomenilo velik psihični napor.

7. Pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe zgolj pavšalno navaja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, pri čemer pa za ta zaključek ne navede razlogov. Oba organa sta na nedovoljen način tožnici skušala onemogočiti razpolaganje z njeno lastnino. Pri odločanju o odobritvi predložene pogodbe pa je treba zgolj ugotoviti, ali je izkazana korist A.A., česar pa oba organa nista storila. Pritožbeni organ navaja, da se s tem poslom ne more zagotoviti, da bo tudi v prihodnje A.A. lahko nemoteno bival na naslovu ... Pri tem se sklicuje na 216. člen ZZZDR, kar pa je v nasprotju z obrazložitvijo prvostopenjske odločbe. Tako prva in druga stopnja pri obrazložitvi nista skladni. Glede navedb pritožbenega organa v zvezi z bivanjem in bodočo oskrbo A.A., tožnica opozarja na Zakon o ratifikaciji konvencije o pravicah invalidov in izbirnega protokola h konvenciji o pravicah invalidov, s katerimi so uzakonjene smernice EU glede pravic invalidov. Vsak invalid ima pravico živeti tam, kjer si sam želi, kar velja tudi za osebe z duševnimi motnjami. Navedeno tako ne more več biti stvar odločitve upravnega organa. Splošne evropske smernice narekujejo prehod od institucionalne obravnave k obravnavi v skupnosti ter vzpostavitev podpornih storitev v skupnosti. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in da v zadevi samo odloči tako, da odobri predmetno prodajno pogodbo. Podrejeno pa predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj tožnici prisodi tudi povračilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter se nanje sklicuje in jih v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito ni odobril obravnavane prodajne pogodbe, s katero bi tožnica svojemu sinu (A.A.), ki je oseba s posebnimi potrebami, prodala eno polovico nepremičnine, v kateri že sedaj oba bivata in sicer: parcele in stanovanjske hiše na naslovu ..., z ID znakom ..., s pripadajočo opremo, za 110.000,00 EUR. Drugo polovico te nepremičnine pa je tožnica že prenesla v last svojemu drugemu sinu E.E. (starejšemu bratu A.A.) in si na tem delu nepremičnine tudi izgovorila preužitek.

12. CSD ima v skladu z določbo 111. člena ZZZDR z odločbo, izdano v upravnem postopku, pristojnost odločiti ali soglaša s pravnim poslom, katerega rezultat je obremenitev premoženja otroka. Kadar socialno varstveni zavod pri izvrševanju javnih pooblastil odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov v skladu z določbo 86. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) postopa po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Premoženje otroka se lahko odsvoji ali obremeni samo zaradi preživljanja, vzgoje in izobrazbe otroka ali če to zahteva kaka druga otrokova korist (111. člen ZZZDR). Na podlagi prvega odstavka 5a. člena ZZZDR morajo starši, druge osebe, državni organi in nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. CSD je dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahteva vzgoja in varstvo otroka ali varstvo otrokovih premoženjskih in drugih pravnih koristi (119. člen ZDDDR). Bistveno za odločitev o izdaji soglasja k pravnemu poslu je v vsakem konkretnem primeru izkazana otrokova korist, kar je tožnica tudi pravilno navedla tako v pritožbi, kot tudi v tožbi.

13. Nima pa prav tožnica, ko navaja, da upravni organ v zadevi sploh ni presojal ali je predmetni posel sklenjen v otrokovo korist, marveč je zgolj presojal način porabe kupnine, ki bi jo tožnica prejela na podlagi predmetne pogodbe. Napačna je tudi navedba tožnice, da je prvostopenjski organ zgolj pavšalno zaključil ter v ničemer obrazložil, da odobritev obravnavanega pravnega posla ni v korist A.A. Po presoji sodišča iz obrazložitve obeh obravnavanih odločb jasno izhaja, da sta upravna organa presojala ali je poraba finančnih sredstev A.A., ki se nahajajo na pupilnem računu A.A., za nakup polovice nepremičnine v lasti tožnice, kjer že sedaj A.A. in tožnica stalno bivata, v otrokovo največjo otrokovo korist.

14. Oba upravna organa sta tudi navedla pravilne razloge za presojo predmetne prodajne pogodbe glede na otrokovo največjo korist. V danem primeru bi s to pogodbo A.A. pridobil lastnino ene polovice predmetne nepremičnine za kupnino 110.000,00 EUR, druga polovica te nepremičnine pa je v lasti E.E. in obremenjena s preužitkom tožnice, pri čemer je v času sklenitve predmetne pogodbe bila tudi celotna nepremičnina obremenjena s hipoteko. Iz vsebine te prodajne pogodbe ne izhajajo zagotovila, da bo tudi v prihodnje A.A. lahko nemoteno bival v tej nepremičnini. Tožnica pa tudi ni v ničemer izkazala, da je prodajna vrednost predmetne nepremičnine v takšni višini (110.000,00 EUR), ki ustreza največji koristi otroka. Vloga za odobritev predmetne pogodbe je bila namreč dana 29. 5. 2015, tržna vrednost iz cenitve predmetne nepremičnine, ki jo je tožnica predložila tožbi, pa je bila določena na dan 15. 6. 2014 in tako ne gre za vrednost predmetne nepremičnine v času sklenitve obravnavane pogodbe. Poleg navedenega pa je tudi vrednost v takšni višini vprašljiva s stališča največje otrokove koristi, glede na to, da iz uradnih podatkov GURS izhaja, da je bila je bila celotna nepremičnina ocenjena na 88.286,00 EUR, z obravnavano pogodbo pa tožnica prodaja ene polovice te nepremičnine svojemu sinu A.A. za 110.000,00 EUR. Zlasti je po presoji sodišča vprašljivo ali je takšno odstopanje v prodajni vrednosti res v korist otroka. Poleg navedenega s prehodom lastnine ½ predmetne nepremičnine na A.A., preide nanj tudi dolžnost tekočega in investicijskega vzdrževanja ene polovice te nepremičnine. Ta dolžnost pa je bila do sedaj zaveza tožnice. Po povedanem je po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da obravnavana pogodba ni v korist otroka (A.A.) in posledično tudi pravilno ni odobril predmetne prodajne pogodbe.

15. Po presoji sodišča je tudi neutemeljen tožničin ugovor, da sta si obrazložitvi prvostopenjskega in pritožbenega organa v nasprotju. Pritožbeni organ je v obrazložitvi svoje odločbe zgolj dopolnil obrazložitev prvostopenjskega organa v zvezi s presojo predmetnega posla v luči največje otrokove koristi. V obrazložitvi svoje odločbe pritožbeni organ navaja določbo 216. člena ZDDDR le v zvezi z izjavo A.A. brata E.E. z dne 19. 5. 2015. Tožnici je po mnenju sodišča pravilno pojasnil, da postopek postavitve skrbnika v skladu s citirano določbo ZDDDR lahko začne le CSD po uradni dolžnosti.

16. Prav tako se sodišče v celoti strinja z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil tožničin ugovor, da je prvostopenjski organ leta 2014 odobril identično prodajno pogodbo. Z izpodbijano odločbo pa tudi ni bilo poseženo v tožničine ustavne pravice, da prosto razpolaga s svojim premoženjem, torej v njeno lastninsko pravico. Prvostopenjski organ je zgolj odločil, da ne odobri predlagane prodajne pogodbe, iz razloga, ker ni v korist otroka.

17. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, kakor tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je prvostopenjski organ ugotovil v postopku, ampak se tožnica ne strinja s sklepanjem tega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

19. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 111, 187, 191
Datum zadnje spremembe:
14.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2NDc2