<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba U 996/95
ECLI:SI:VSRS:1997:U.996.95

Evidenčna številka:VS12577
Datum odločbe:21.05.1997
Področje:DRŽAVLJANSTVO - UPRAVNI SPOR
Institut:pridobitev - državljan druge republike - mladoletna oseba

Jedro

Ker je bila oseba v času, ko bi moral upravni organ odločiti o državljanstvu, še mladoletna, in ker so njeni starši pridobili slovensko državljanstvo, bi moral organ, čeprav je o stvari odločal že v času njene polnoletnosti, upoštevati dejansko stanje pred nastopom njene polnoletnosti in odločiti v skladu z določbo 4. odst. 40. čl. ZDRS, torej po določbi 14. čl. ZDRS. Ker tožena stranka pri izdaji odločbe ni upoštevala pravnega mnenja sodišča, je to o stvari samo meritorno odločilo.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 9.5.1995. 2. A.N. se sprejme v državljanstvo Republike Slovenije.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker je ta v času odločanja o vlogi že dopolnil 18 let in dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Sovenije s sodbo odpravilo odločbo tožene stranke izdano dne 21.1.1993 o zavrnitvi tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo, ker naj bi bile z njo kršene določbe 8. in 1. odstavka 56. člena Ustave Republike Slovenije, določbe 3., 8. in 9. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah in določba 1.odstavka 218. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V ponovnem postopku je tožena stranka ugotovila, da tožnik že od leta 1991 dejansko ne živi v Republiki Sloveniji ampak pri sorodnikih v Srbiji. Res je bil prosilec ob vložitvi vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije še mladoleten in bi moral organ v skladu s 1. odstavkom 218. člena ZUP izdati odločbo o državljanstvu najpozneje v roku 60 dni po sprejemu vloge, kar ugotavlja v sodbi vrhovno sodišče, vendar, ker je tožena stranka zaradi obsega zadev, ki jih je reševala v letih 1991 in 1992, navedeni rok prekoračila, je imel tožnik možnost vložiti tožbo po 26. členu Zakona o upravnih sporih (ZUS), česar pa ni izkoristil. Ker je tožena stranka o državljanstvu tožnika odločala, ko je ta že dopolnil 18 let, je njegov sprejem presojala v skladu s 1. odstavkom 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) in ne tudi v skladu s 14. členom istega zakona, ki ureja pridobitev državljanstva za mladoletne osebe. Sklicevanje sodišča na določbe Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah je zato v tem primeru irelevantno. Sporno je tudi sklicevanje sodišča na načelo enotnosti družine. Prosilec se je leta 1991, ko je s starši odpotoval v tujino k svojim sorodnikom, prostovoljno odločil, da bo ostal tam. Ker tožena stranka meni, da ni kršila določb predpisov, na katere se sklicuje vrhovno sodišče, je odločila kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke in meni, da je ta s svojo odločitvijo ponovno kršila določila ustave in konvencije, na kar jo je opozorilo že vrhovno sodišče v sodbi z dne 29.6.1994 in pri tem posebej poudarilo, da se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da je bil tožnik ob izdaji odločbe z dne 21.1.1993 že polnoleten. Tožnik se prav zato, ker ni dobil državljanstva, ni mogel vrniti, čeprav je prej ves čas živel v Sloveniji, se tu šolal in tu živijo tudi njegovi starši, bratje in sestre. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja, da je izpodbijana odločba zakonita, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V upravnih sporih izdane sodbe so obvezne za vse stranke, ki so bile v sporu udeležene, torej tudi za upravni organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt (4. člen ZUS). Pri izdaji novega upravnega akta v izvršitvi sodbe, s katero je bil prejšnji upravni akt kot nezakonit odpravljen, je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča in na njegove pripombe, ki se tičejo postopka (62. člen ZUS). Če izda pristojni organ potem, ko je upravni akt odpravljen, nov upravi akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi pripombami, ki se tičejo postopka, in vloži tožnik novo tožbo, odpravi sodišče izpodbijani akt in praviloma s sodbo samo odloči o stvari. Takšna sodba povsem nadomešča akt pristojnega organa (63. člen ZUS).

Pri pravni presoji odločbe, izdane v izvršitvi sodbe, je sodišče ugotovilo, da izpodbijana odločba ni v skladu z navedeno sodbo. Pri odločanju o stvari tožena stranka ni upoštevala pravnega mnenja sodišča, da je potrebno v tem primeru, pri odločanju o pridobitvi slovenskega državljanstva za tožnika, upoštevati 4. odstavek 40. člena ZDRS, ki določa, da pridobi otrok do dopolnjenega 18. leta starosti, državljanstvo Republike Slovenije pod pogoji iz 14. člena tega zakona. Sodišče je svoje stališče v navedeni sodbi oprlo na dejstvo, da so vlogo za pridobitev državljanstva po navedeni zakonski določbi, za tedaj še mladoletnega tožnika, vložili njegovi starši dne 19.11.1991, da je bil organ dolžan odločbo izdati v roku dveh mesecev (218. člen ZUP), da je tožnik dne 10.2.1992 (že po preteku dveh mesecev po vložitvi vloge) postal polnoleten in da so tožnikovi starši pridobili državljanstvo Republike Slovenije. Torej v času, ko bi po zakonu morala tožena stranka izdati odločbo, je bil tožnik še mladoleten in ker so tožnikovi starši pridobili slovensko državljanstvo, bi morala tožena stranka pri odločanju o tožnikovem državljanstvu, kljub temu, da je o tem odločala že v času tožnikove polnoletnosti, upoštevati dejansko stanje pred nastopom tožnikove polnoletnosti in odločiti v skladu z določbo 4. odstavka 40. člena ZDRS, kar pomeni, po določbi 14. člena istega zakona. Ker tožena stranka pri izdaji nove odločbe pravnega mnenja sodišča ni upoštevala, je sodišče, glede na nesporna dejstva, da je bil tožnik v obdobju, ko je bila tožena stranka v okviru 218. člena ZUP dolžna izdati odločbo, še mladoleten in da so tožnikovi starši pridobili državljanstvo Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena ZDRS, z upoštevanjem 8. in 56. člena ustave, in še posebej določbe 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah po kateri morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ki jih vodijo bodisi upravni organi ali sodišča, presodilo, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 40. člena v povezavi s 14. členom ZDRS. Zato je o stvari samo meritorno odločilo, kot to izhaja iz izreka sodbe. Glede na to, da ta sodba nadomešča odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije o sprejemu v državljanstvo, bo tožnik v skladu s 15. členom ZDRS postal državljan Republike Slovenije z dnem, ko mu bo vročena ta sodba.

V skladu z navedenim je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo po 2. odstavku 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) in o stvari samo odločilo na podlagi 63. člena ZUS. ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).


Zveza:

ZDRS člen 14, 40, 40/4. ZUS (1977) člen 63.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNTQ2NA==