<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II DoR 342/2011
ECLI:SI:VSRS:2011:II.DOR.342.2011

Evidenčna številka:VS0015157
Datum odločbe:05.10.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1440/2011
Področje:ZAVAROVALNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - obstoj zavarovalnega primera - zadostnost trditvene - fingirana prometna nesreča - odškodnina za sopotnika

Jedro

Revizija je bila dopuščena o vprašanju obstoja zavarovalnega primera in ne)zadostnosti trditvene podlage toženke v zvezi z ugovorom fingirane prometne nesreče.

Izrek

Revizija se dopusti:

v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti stališča sodišča druge stopnje o vprašanju obstoja zavarovalnega primera v tej zadevi kot pogoja za nastanek toženkine obveznosti plačila odškodnine iz naslova zavarovanja;

v smeri preizkusa (ne)zadostnosti trditvene podlage toženke v zvezi z ugovorom fingirane prometne nesreče, kadar odškodnino uveljavlja sopotnik v vozilu njenega zavarovanca.

Obrazložitev

1. Tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela 22. 9. 2004, ko je bila kot sopotnica poškodovana v prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 2.845,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

2. Zoper to sodbo je toženka na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem izpostavlja pravno vprašanje, ali je v konkretni zadevi prišlo do zavarovalnega primera, ki je pogoj za nastanek njene obveznosti za plačilo odškodnine iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Meni, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, pri čemer obstaja nevarnost, da se bo nadaljnja sodna praksa izoblikovala na podlagi te njegove nepravilne odločitve. Poudarja, da je v obravnavani zadevi zatrjevala in dokaz(ov)ala, da se nesreča ni zgodila na način, ki ga prikazujejo njeni domnevni udeleženci. Iz obeh izvedenskih mnenj, pridobljenih v tem postopku, izhaja, da se poškodbe na obeh v nesreči udeleženih vozilih ne ujemajo z njenim zatrjevanim potekom. Toženka je torej dokazala, da večina poškodb na vozilih ni nastala v nezgodi z dne 22. 9. 2004 ter da se oplazenje ni zgodilo ob zatrjevanih hitrostih. Izvedenec Č. je ocenil, da gre v konkretnem primeru za očitno fingirano nezgodo. Oba izvedenca sicer res dopuščata možnost blažjega kontakta med obema voziloma, vendar nikakor ne v takšni intenziteti, kot so zatrjevali vsi udeleženci prometne nesreče in kakor izhaja iz fotografij poškodovanih vozil. Toženka je zatrjevala, da je policijski zapisnik neresničen in da so v njem navedena dejstva nepravilna, kar je v postopku z mnenji izvedencev cestnoprometne stroke tudi dokazala. Zgolj možnost manjšega kontakta med vozili ne dokazuje obstoja škodnega dogodka in s tem zavarovalnega primera. Razlaga sodišča druge stopnje, da glede na dejstvo, da je bila tožnica sopotnica in tako v odnosu do voznikov tretja oseba, sploh ni pomembno, kako se je prometna nesreča zgodila oziroma ali se je resnično zgodila tako, kot zatrjuje ona in drugi udeleženci, je življenjsko nelogična in pravno napačna. Pravno povsem zgrešeni sta tudi stališči, da toženka zoper sopotnike sploh nima ugovora fingiranosti nesreče in da bi morala dokazati vnaprejšnji dogovor med sopotnikom in vozniki za takšno nesrečo. Takšna zahteva, ki toženki nalaga dokazno breme glede dejstev, ki so praktično nedokazljiva, je pravno nesprejemljiva. Namen določila četrtega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni zaščita sopotnikov v primeru, ko toženec ugovarja, da je bila nesreča prirejena. V teh primerih mora tožnik dokazati, da je do nezgode prišlo na način, ki ga zatrjuje, oziroma da mu je škoda sploh nastala v zatrjevanem škodnem dogodku ter da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Obstoj škodnega dogodka v zatrjevanih okoliščinah in posledično škode je ena izmed predpostavk odškodninske obveznosti, ki jo mora dokazati tožnica; enako velja za vzročno zvezo. Višje sodišče v Ljubljani je večkrat zavzelo stališče, da mora tožnik v primeru toženčevega ugovora zatrjevanemu načinu nastanka prometne nezgode dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo točno na takšen način, kot ga je zatrjeval, pri čemer ni pomembno, ali je bil tožnik voznik ali sopotnik v vozilu (primerjaj odločbe II Cp 3362/2008 z dne 15. 10. 2008, II Cp 2311/2007 z dne 25. 7. 2007, II Cp 1239/2009 z dne 26. 8. 2009, II Cp 2420/2007 z dne 3. 10. 2007, II Cp 2571/2008 z dne 5. 11. 2008, II Cp 240/2009 z dne 20. 5. 2009, II Cp 1060/2009 z dne 1. 7. 2009 in II Cp 2368/2008 z dne 15. 10. 2008). Toženka v primerih fingiranih nesreč nima nobene druge možnosti, kakor da ugovarja zatrjevanemu nastanku nezgode, katerega mora tožnik nato dokazati. Ob stališču pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi je toženka enostavno onemogočena uveljavljati ugovor prirejene prometne nesreče, in sicer tako pri voznikih kot tudi pri sopotnikih. Res je, da ima zavarovalnica zoper zavarovanca regresni zahtevek, če ta škodo povzroči namenoma, vendar tega ni moč razumeti v smislu absolutnega odrekanja možnosti ugovora nameščene prometne nesreče v primerih, ko so oškodovanci sopotniki voznika, ki je sodeloval pri prirejanju nezgode. Logično je, da so tudi sopotniki udeleženi pri prirejanju nezgode. Sodišče je povsem spregledalo, da je tožnica v okviru svoje trditvene podlage poudarila, da v konkretni nezgodi trčenje ni bilo minimalno. Vsi udeleženci nezgode so izpovedali, da je bil trk močan in da so vse poškodbe na vozilih nastale v tej nesreči. Tudi tožnica je izvedenki medicinske stroke povedala, da je do prometne nesreče prišlo pri hitrosti 50 km/h. Sodišče mora resničnost tožničinih navedb presojati z vidika, ali je do prometne nesreče prišlo na način, ki ga zatrjujejo udeleženci. Obstoj zavarovalnega primera v zatrjevanih okoliščinah je pogoj za nastanek obveznosti toženke; zavarovalni primer pa je lahko le negotov in od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek. Dokazno breme o tem je na tožnici, saj je ona tista, ki uveljavlja povračilo škode; dokazati mora, da je do te prišlo na zatrjevan način. V konkretnem primeru tožnica ni dokazala niti samega škodnega dogodka, poleg tega pa glede na ugotovljeno dejansko stanje zatrjevani škodni dogodek ni nastal kot negotov in od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek. Iz tega razloga tudi ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo.

3. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

4. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnih vprašanj, opredeljenih v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).


Zveza:

OZ člen 154, 154/4, 922, 922/1.
ZPP člen 7, 7/1, 212, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
Datum zadnje spremembe:
06.06.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQzNzc1
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*