VDSS sodba Pdp 442/2008

Jedro

Odškodnina po 118. čl. ZDR predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oz. pravično denarno odškodnino, glede katere kriterije za odmero oblikuje sodna praksa. Glede na to, so v konkretnem primeru uporabljeni kriteriji (psihično trpljenje tožnika po prenehanju delovnega razmerja, delovna doba pri toženi stranki, preživljanje družine, bolezen, možnosti za ponovno zaposlitev) ustrezni, prisojena odškodnina (4.000,00 EUR) pa je po višini primerna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, glaseč se na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 nezakonita in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje dne 31. 8. 2007 ni prenehalo, temveč da še vedno traja ter da se toženi stranki naloži, da tožniku v delovno knjižico vpiše delovno dobo za čas od 31. 8. 2007 do vrnitve na delo, mu za naveden čas obračuna plačo, kakor da bi delal ter mu po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska do plačila in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe dalje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Podrednemu zahtevku je ugodilo in ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 nezakonita (II./1. točka izreka) in da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 26. 10. 2006, razveže z dnem 12. 2. 2008 (II./2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku vpisati v delovno knjižico razliko do polnega delovnega časa za čas od vključno 1. 9. 2007 do 12. 2. 2008, v roku osem dni pod izvršbo (II./3. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku obračunati razlike plač, od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi v višini in z zapadlostjo, razvidnih iz izreka sodbe, vse v osmih dneh pod izvršbo (II./4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati iz naslova odškodnine znesek 4.000,00 EUR, v roku osem dni, po izdaji prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, vse v osmih dneh pod izvršbo (II./5. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka (III. točka izreka) in sklenilo, da se sprememba tožbe dovoli.

Zoper točko II/5 izreka sodbe se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu spremeni tako, da točko II/5 razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da tožnik uveljavlja odškodnino na podlagi 118. člena ZDR za „moralno škodo“, ki naj bi jo utrpel zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko so ga ljudje ogovarjali in je v zvezi s tem psihično trpel ter nima zaposlitve za polni delovni čas. Tožena stranka v zvezi s tem opozarja na določbo 1. odstavka 118. člena ZDR, po katerem se tudi odškodnina za škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotavlja po splošnih pravilih civilnega prava. Meni, da jasna določba zakona ne dopušča drugačne razlage, zato stališče sodišča, da gre za inštitut sui generis, nima opore v veljavni delovnopravni zakonodaji. Za zatrjevano škodo bi moral tožnik tako v tožbi zatrjevati vse elemente odškodninske odgovornosti: škodo, krivdno ravnanje tožene stranke in vzročno zvezo med škodo in takšnim ravnanjem. Trditvena podlaga tožbe je v tem delu pomanjkljiva in zatrjevana škoda je ostala nedokazana, zato prisojena odškodnina tožniku nima dejanske niti pravne podlage. Sodišče tudi ni ocenjevalo tožnikovega deleža krivde za to, da je postalo nadaljnje njegovo delo pri toženi stranki nemogoče. Pri tem se sodišče ne bi smelo omejevati samo na zadnji odpovedni razlog, ki je predmet te pravde, temveč bi moralo kritično ocenjevati nesprejemljivo obnašanje tožnika do ravnateljice tožene stranke in do sodelavcev, kot je v spisu izkazano v številnih predhodnih opozorilih in v odpovedi pogodbe z dne 29. 3. 2007, ki je bila predmet postopka pred istim sodiščem pod opr. št. Pd 38/2007. Prav tako bi moralo upoštevati, da je bil tožnik trikrat obsojen v kazenskih postopkih v zvezi s svojim delom pri toženi stranki, kar je vse razvidno iz dokumentacije spisa. S svojem neprilagojenim in nekritičnim odnosom do dela in sodelavcev je dosegel, da ga je kolektiv izločil, saj so zaradi pogostih stresnih in konfliktnih situacij trpeli tudi sodelavci. Ti bi morali biti upravičeni do odškodnine in ne tožnik. Če je sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi moralo ocenjevati le zadnji odpovedni razlog, pri presoji do odškodnine ni bilo vezano in bi moralo celovito presojati prispevek tožnika za to, da je postalo njegovo delo pri toženi stranki nemogoče. Sodišče bi tako prišlo do zaključka, da je za nevzdržnost odnosov in za morebitno škodo tožnika kriv tožnik sam in ne kdo drug ter ni podlage za kakršnokoli odškodnino. Ker sodišče ni ravnalo tako, je napačno uporabilo materialno določbo 1. odstavka 118. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okvirov pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa še navaja:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007, vendar je zavrnilo primarni zahtevek tožnika, ker je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka je namreč v vlogi z dne 17. 10. 2007 sodišču predlagala razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR, tožnik pa je navajal, da odnosi na šoli res niso normalni in da v takšnih razmerah ni mogoče delati, pričakuje pa, da se bo odnos ravnateljice do njega spremenil. V pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2007 je navajal, da je Bela krajina področje, kjer je zaposlen, majhna regija in se ljudje med seboj dobro poznajo. Učiteljski poklic je tako še bolj na očeh. Z neresničnimi navedbami je tožena stranka širila slab glas o njemu, zato je bil izpostavljen nenehnim vprašanjem v zvezi z očitanimi mu dejanji, kar je pri njem povzročilo veliko mero nelagodnosti in čutil je nenehni psihični pritisk. Iz teh razlogov tožnik tudi ni bil več prepričan, da želi nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki in je postavil podredni zahtevek, da sodišče ugotovi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nezakonita in da traja delovno razmerje do odločitve sodišča prve stopnje ter mu za ta čas prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu dosodi odškodnino iz naslova nematerialne škode v znesku 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je predlogu tožene stranke in podrednemu zahtevku tožnika ugodilo in pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) razvezalo z dnem odločitve (12. 2. 2008). Ugotovilo je, da je delo učitelja v šoli in poučevanje učencev specifično, potrebno je veliko medsebojnega zaupanja in dobrega sodelovanja v kolektivu, posebej med ravnateljem in učitelji. Ko so ti odnosi skrhani, to zagotovo vpliva na učence in vrnitev tožnika na delo bi lahko ogrozila vzgojno-izobraževalni proces. Tožnik pa se je tudi zaposlil s 1. 9. 2007 na drugi šoli, vendar je pogodbo sklenil za določen čas in manj kot polni delovni čas, in sicer do 31. 8. 2008. Tožnik je na podlagi 118. člena ZDR postavil zahtevek za plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR.

Glede odškodnine po 2. odstavku 118. člena ZDR v povezavi s 1. odstavkom tega člena, ki jo zakon sicer določa kot odškodnino po pravilih civilnega prava, je potrebno prvenstveno izhajati iz njene narave. Povezuje se z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožnika in ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej nadomestilo za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in z vzpostavitvijo delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje.

Zaradi (posebne) narave te odškodnine se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje. V prvi vrsti ta odškodnina predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, glede katere kriterije oblikuje sodna praksa. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik ostal brez službe, da so ga ljudje ogovarjali, da je psihično trpel, da je bil pri toženi stranki zaposlen sedem let, da težje preživlja družino, ker ima dva mladoletna otroka. Utemeljeno je tudi upoštevalo njegovo bojazen, da upa, da mu bo novi delodajalec podaljšal delovno razmerje, ki ga ima sedaj sklenjenega za določen čas in da nima več najboljših možnosti za zaposlitev za nedoločen čas in tudi ne za polni delovni čas, ker se število učencev zmanjšuje ter s tem tudi potrebe po zaposlitvi učiteljev. V zvezi z utemeljitvijo višine odškodnine je tako sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo bodočo škodo. Zaradi posebne narave te odškodnine, se pri odločanju o njej tudi ni mogoče neposredno opreti na uporabo vseh institutov obligacijskega prava, zato so neutemeljene pritožbene navedbe v tej smeri. Pri odškodnini po 118. členu ZDR gre namreč za finančno kompenzacijo za neutemeljeno izgubo zaposlitve. Tudi po določbi 10. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca sta možni namreč posledici nezakonite (neveljavne) odpovedi reintegracija ali izplačilo ustreznega nadomestila ali kakšen drug ustrezni prejemek.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še dodaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da predlagane dokaze strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter izvede le tiste, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.10.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1212/2009
• VDSS sodba Pdp 425/2010
• VDSS sodba Pdp 1075/2010