VDSS sodba Pdp 1130/2010

Jedro

Za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je dolžna tožena stranka obračunati in izplačati plačo, do katere bi bil tožnik po normalnem teku stvari upravičen, torej plačo, ki bi jo prejel, če bi pri toženi stranki delal. Ker je pred podajo nezakonite redne odpovedi iz krivdnega razloga tožnik ves čas prejemal stimulacijo, je do stimulacije upravičen tudi v okviru reparacijskega zahtevka.

Primerna odškodnina ob sodni razvezi znaša 4 mesečne plače tožnika, izplačane v zadnjih treh mesecih pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je tožnik star 44 let, po poklicu je strojni ključavničar, torej relativno lahko zaposljiv, po odpovedi se je v dveh mesecih ponovno zaposlil, živi sam, skrbeti pa mora za šolajočega se sina.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 4. točki izreka delno spremeni tako, da se odškodnina, ki jo je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zniža na znesek 3.253,52 EUR (od zneska 5.596,00 EUR), zahtevek za izplačilo odškodnine v znesku 2.342,48 EUR pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo neprekinjeno od 16. 1. 2005 do 20. 3. 2005, od 1. 8. 2006 do 30. 9. 2006 in od 1. 4. 2007 do 9. 11. 2007 in da se mu za navedeno obdobje priznajo vse pravice iz delovnega razmerja. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki plačilo posameznih mesečnih neto zneskov plač oziroma razlik v plači ter poračunov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh in pod izvršbo, kot to izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati razliko regresa za letni dopust za leto 2006 v znesku 27,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2006 do plačila, regres za letni dopust za leto 2007 v znesku 647,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2007 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 5.596,00 EUR, v 8 dneh in pod izvršbo. V 5. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in jih naložilo v plačilo toženi stranki v višini 2.410,66 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Zoper 2., 4. in 5. točko izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v izpodbijanem delu zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnik do dela plače iz naslova delovne uspešnosti ni bil upravičen, saj mu ta del plače ne gre avtomatično. Odvisen je od dejanske delovne uspešnosti delavca. Del plače za delovno uspešnost (stimulacija) je odvisen od odločitve delodajalca, da nagradi delavca za njegovo nadpovprečno uspešnost za delo, ki ga opravlja. Nikakor ni mogoče šteti, da gre delavcu predvidena delovna uspešnost po pogodbi o zaposlitvi v vsakem primeru, kot je to zmotno štelo sodišče v izpodbijani sodbi. Stimulacija je torej v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena kot možnost, ne pa kot pravica delavca. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku v času trajanja delovnega razmerja vedno priznana ista stimulacija. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnik pred septembrom 2004 prejemal 20 % stimulacijo, po 1. 9. 2004 pa 30 % stimulacijo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Logično nevzdržno je sklepanje sodišča prve stopnje, da bi tožnik dosegal enako delovno uspešnost v spornem obdobju, kot v mesecih pred odpovedjo. Ne more se šteti, da bi delavcu delovna uspešnost šla, če dejansko ni delal. Pri izračunu razlike v plači tako nikakor ni mogoče upoštevati tudi stimulacije. Sodišče je tožniku prisodilo tudi znesek 751,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2005 do plačila in znesek 792,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2006 do plačila, vendar pa ni pojasnilo, zakaj mu je zneska prisodilo. Zmotno je bila uporabljena tudi določba 118. člena ZDR. Sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo, ali je tožniku priznalo škodo na premoženjskem ali nepremoženjskem področju. Ker je med trajanjem tega postopka tožnik umrl, pravde v tem delu ni bilo mogoče nadaljevati, ker gre za osebno pravico ob predpostavki, da gre za nepremoženjsko škodo. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na novelo ZDR (ZDR-A), ki v času vložitve tožbe še ni veljala. Pri odločanju o tej odškodnini je sodišče prve stopnje povsem zgrešilo tudi izhodišča, ki jih je že opredelila sodna praksa (opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008, VIII Ips 548/2007, VIII Ips 196/2007).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi, ni storilo, prav tako ni storilo preostalih bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo (v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, poleg tega pa je postavil tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je o tem tožbenem zahtevku že odločalo, ga s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 1404/2004 z dne 16. 5. 2006 v celoti zavrnilo in sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno odločitev se je pritožil tožnik. Pritožbeno sodišče je njegovi pritožbi ugodilo, izpodbijano odločitev s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 960/2006 z dne 28. 3. 2007 delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2004 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, v preostalem delu (glede zavrnitve) reintegracijskega in reparacijskega zahtevka ter glede odločitve o stroških pa jo je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku je tožnik reparacijski del tožbenega zahtevka oblikoval po višini. Ker ni želel več nazaj na delo k toženi stranki, je v skladu s 118. členom ZDR predlagal izplačilo odškodnine v višini 9 povprečnih plač. Pojasnil je, da je bil v času nezaposlenosti močno socialno ogrožen, saj je živel in živi sam, poleg tega pa mora skrbeti še za sina, ki študira. Zatrjeval je, da je bil ogrožen študij sina in tudi njegovo preživetje. Tožnik je starejša oseba in težko zaposljiv. V to socialno bedo ga je pahnila tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem.

Glede na to, da je postala odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pravnomočna, je prvostopenjsko sodišče v tem individualnem delovnem sporu odločalo še o trajanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do 9. 11. 2007, upoštevaje obdobja, ko je imel tožnik v tem času sklenjeno delovno razmerje z drugimi delodajalci, o vtoževani plači oziroma razliki v plači za navedeno obdobje, o regresu za letni dopust za leto 2006 in 2007 ter o odškodnini po 118. členu ZDR. V zvezi z ugotavljanjem pravilnosti višine vtoževanih zneskov tožnika v spornem obdobju iz naslova plače oziroma razlike v plači ter regresa za letni dopust je sodišče prve stopnje postavilo dva izvedenca finančne stroke in sicer na predlog tožnika najprej stalno zapriseženega sodnega izvedenca za davčno in finančno stroko S.L., univ. dipl. oec., nato pa na predlog tožene stranke še sodno izvedenko za ekonomijo – finance B.A., univ. dipl. ekon.. Svojo odločitev v tem individualnem delovnem sporu je oprlo na izvedensko mnenje izvedenke finančne – ekonomske stroke B.A., ki je v skladu s sklepom opr. št. I Pd 1404/2004 z dne 6. 7. 2009 podala mnenje o tem, kolikšno plačo oziroma kolikšno razliko v plači bi tožnik prejel, če bi delal pri toženi stranki v obdobju od decembra 2004 do novembra 2007, kolikšno višino regresa za letni dopust bi tožnik prejel za sporno obdobje, pri čemer je izvedenka upoštevala tudi napotek sodišča prve stopnje o variantnem izračunu plač oziroma razlik v plači za sporno obdobje ob upoštevanju povprečne delovne uspešnosti. To izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje vročilo pooblaščencema obeh strank, ki sta nanj podala tudi pripombe. Tožnik je sicer predlagal dopolnitev mnenja z upoštevanjem izračuna zakonskih zamudnih obresti (ta predlog je kasneje umaknil), tožena stranka pa se ni strinjala z mnenjem v delu, kjer je izvedenka pri izračunu plače oziroma razlike v plači upoštevala stimulacijo. Tožena stranka je menila, da tožnik do plače oziroma razlike v plači, ob upoštevanju stimulacije, ni upravičen, pri čemer bi se morala kot osnova za izračun te plače upoštevati le osnovna plača, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, zato je predlagala dopolnitev tega mnenja. Sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo, temveč je o tožbenem zahtevku tožnika odločilo, na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja sodne izvedenke B.A..

Pri svoji odločitvi je utemeljeno upoštevalo izvedensko mnenje v delu, kjer je sodna izvedenka izračunala pripadajoče plače oziroma razlike v plači za tožnika ob upoštevanju stimulacije. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko 30. 1. 2004 (A3), izhaja, da pripada tožniku za uspešno delo do 20 % stimulacije na osnovno bruto osnovo (8. člen pogodbe o zaposlitvi). K tej pogodbi o zaposlitvi sta tožnik in tožena stranka sklenila tudi aneks dne 31. 8. 2004 (A33), iz katerega izhaja, da se tožniku stimulacija za uspešno opravljeno delo poveča do 30 % na osnovno bruto osnovo, pri čemer se mu od 1. 9. 2004 določi tudi nova bruto plača v višini 163.680,00 SIT za obračunski mesec 176 ur. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku pred podajo nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga obračunavala in izplačevala stimulacijo (plačilne liste za tožnika za obdobje od septembra 2004 do novembra 2004), pri čemer je sodna izvedenka tudi ugotovila, da je bila tožniku stimulacija za uspešnost dela obračunavana vsak mesec v letu 2004 (razen za december 2004), je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da bi tožniku, ob normalnem teku stvari, tožena stranka izplačevala stimulacijo tudi v obdobju, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Tožena stranka namreč v spis ni predložila nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da tožniku ne bi pripadala stimulacija za delovno uspešnost v vtoževanem obdobju v primeru, če mu ne bi bila podana nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke nadalje izhaja, da je tožena stranka preostalim delavcem (Ž.M., G.M.) stimulacijo (kljub temu, da je bila za ta dva delavca dogovorjena v drugačnem odstotku od tožnikove) izplačevala (kar izhaja tudi iz plačilnih list za Ž.M., ki so vložene v spis pod prilogo C; - priloge izvedenca – izpiski – bremenitev in plačilne liste). Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje povsem pravilno oprlo na izračun sodne izvedenke v delu, kjer je pri ugotavljanju višine pripadajoče razlike v plači oziroma plače tožniku upoštevala tudi tožnikovo stimulacijo. Če delovno razmerje delavcu preneha nezakonito, mu je dolžan delodajalec vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. V okviru tega mu je dolžan za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati plačo, do katere bi bil delavec po normalnem teku stvari upravičen, torej plačo, ki bi jo prejel, če bi pri toženi stranki delal. V povezavi z zgoraj navedenim so zato neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik do dela plače iz naslova stimulacije ni upravičen, ker dejansko ni delal. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo del plače oziroma razlike v plači iz naslova stimulacije avtomatično, le zato, ker je bil ta del plače predviden v njegovi pogodbi o zaposlitvi (oziroma aneksu k tej pogodbi). Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, do kakšne plače bi bil tožnik upravičen, če mu delovno razmerje pri toženi stranki ne bi nezakonito prenehalo. Glede na dejstvo, da je tožnik v letu 2004 prejemal stimulacijo, da sta v letu 2005 stimulacijo prejemala tudi tožnikova sodelavca in ker tožena stranka dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da tožnik, v vtoževanem obdobju, do stimulacije ne bi bil upravičen, ni predložila, je sodišče prve stopnje tožniku povsem utemeljeno prisodilo plačo oziroma razliko v plači tudi ob upoštevanju stimulacije, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksu k tej pogodbi. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da naj bi bila izpodbijana sodba nezakonita zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožniku v času trajanja delovnega razmerja vedno priznana ista stimulacija. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares zapisalo, da je tožniku tožena stranka stimulacijo vsak mesec obračunavala v enakem odstotku (30 %), pri čemer pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje to trditev zapisalo upoštevaje aneks k pogodbi o zaposlitvi (A9), iz katerega izhaja, da je bil tožnik upravičen do stimulacije v višini 30 %. Ker je bil ta aneks sklenjen šele 31. 8. 2004, je potrebno zaključiti, da je sodišče to stimulacijo ugotavljalo za obdobje po sklenitvi tega aneksa. Tožena stranka se v pritožbi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o tem, da tožniku prisodi razlike v plači oziroma plačo ob upoštevanju stimulacije, neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 271/2008 z dne 9. 3. 2010. Kot je bilo že ugotovljeno, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da pripada tožniku del plače iz naslova delovne uspešnosti avtomatično, temveč glede na vse že zgoraj ugotovljene okoliščine. Izpodbijana sodba sicer nima konkretne obrazložitve v zvezi s prisojenima zneskoma v višini 751,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2005 do plačila oziroma 792,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2006 do plačila, na kar pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi. Kljub temu pa ob upoštevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo vtoževano plačo oziroma razliko v plači ob izrecnem sklicevanju na izračun izvedenke finančne stroke, iz katerega jasno izhaja (list. št. 191 – izvedensko mnenje, stran 8), da bi tožnik pri toženi stranki prejel tudi poračun za leto 2005 v znesku 751,12 EUR, poračun za leto 2006 pa v znesku 792,85 EUR, po oceni pritožbenega sodišča, v tem delu, izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s prisojo omenjenih zneskov.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je delno utemeljena pritožba tožene stranke, ki se nanaša na sicer skromno obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino, ki jo je tožnik uveljavljal po 118. členu ZDR. Odškodnina po 118. členu ZDR pravzaprav predstavlja odmeno, do katere je delavec upravičen kot nadomestilo za reintegracijo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če delodajalec delavcu poda nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, ima delavec do delodajalca reintegracijski zahtevek. Namesto vrnitve na delo k delodajalcu lahko delavec predlaga plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, ob ugotovitvi trajanja delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Ta odškodnina je odškodnina za bodočo ocenjeno škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nezakonite izgube zaposlitve. Gre za odškodnino, ki je posebne narave in to ni odškodnina za izgubo zaslužka oziroma drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti je ni mogoče obravnavati v povezavi z odpravnino, do katere bi bil delavec upravičen po 109. členu ZDR, na kar sicer povsem utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi. Odškodnina po 118. členu ZDR (tudi glede na kriterije, po katerih se odmerja) ne predstavlja odškodnine, ki ne bi bila podedljive narave. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja na izoblikovano sodno prakso, iz katere izhajajo kriteriji za odmero odškodnine po 118. členu ZDR, ki jih je sicer primeroma navedlo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 948/2007 z dne 19. 10. 2009. V citirani odločbi je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da je potrebno pri odmeri te odškodnine upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegovo starost, delovno dobo, poklic, druge osebne okoliščine, prejem denarnega nadomestila in podobno. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, ki se je nanašal na plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, glede na zgoraj omenjene kriterije in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo to odškodnino v previsokem znesku. Glede na dejstva, ki izhajajo iz dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo v zvezi z tem delom tožbenega zahtevka, je razvidno, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine v višini protivrednosti štirih njegovih povprečnih bruto plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je po trditvah tožnika znašala 813,38 EUR. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil namreč tožnik star 44 let, po poklicu je bil strojni ključavničar s končano kovinarsko šolo (A8). To pomeni, da je bil z ozirom na končano šolo in pridobljeni poklic relativno lahko zaposljiv, kar izhaja tudi iz dejstva, da je bil po nezakoniti redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kratek čas brez zaposlitve (dva meseca in pet dni). Iz spisovnih podatkov (A8) namreč izhaja, da se je tožnik za obdobje, od 21. 3. 2005 do 30. 11. 2005, zaposlil pri drugem delodajalcu, od 1. 12. 2005 do 31. 7. 2006 je bil zaposlen pri novem delodajalcu in od 1. 10. 2006 do 31. 3. 2007 pri zadnjem delodajalcu. Iz tožnikove delovne knjižice je nadalje razvidno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tri leta, poleg tega pa je iz podatkov spisa razbrati, da je živel sam in je moral skrbeti za šolajočega se sina. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina, kot nadomestilo za tožnikovo reintegracijo pri toženi stranki, odškodnina v višini 3.253,52 EUR (štiri njegove mesečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi).

Ker je bila pritožba tožene stranke delno utemeljena le v zvezi z delom odločitve sodišča prve stopnje o odškodnini po 118. členu ZDR (ta odškodnina je bila tožniku odmerjena v previsokem znesku), ji je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo in prisojeno odškodnino ustrezno znižalo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP), medtem, ko je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj glede tega dela niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 5. točki 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) in 165. členu ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške postopka kljub temu, da je s pritožbo delno uspela. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.05.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1261/2010
• VDSS sodba Pdp 442/2008
• VDSS sodba Pdp 1212/2009