VDSS sodba Pdp 1212/2009

Jedro

Tožeča stranka je zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ker se ni vrnila na delo k toženi stranki, upravičena do odškodnine oziroma finančne kompenzacije, kot jo predvideva 1. odst. 118. čl. ZDR. Ta odškodnina ne predstavlja odškodnine zaradi izgube zaposlitve oziroma odškodnine za premoženjsko škodo za čas od prenehanja delovnega razmerja do sodbe sodišča, ampak predstavlja odškodnino za bodoče ocenjeno škodo. Pri odmeri je zato potrebno uporabiti kriterije, kot so čas zaposlitve delavca pri delodajalcu, pri katerem je delovno razmerje nezakonito prenehalo, možnost nove zaposlitve delavca, njegova starost, socialni položaj in vrsta ter stopnja njegove izobrazbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožeči stranki izplača 3.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2009 dalje do plačila ter ji povrne stroške postopka v znesku 364,00 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka 1 izreka), zavrnilo pa je obrestni del tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.000,00 EUR za čas od 26. 5. 2008 do 19. 10. 2009 (točka 2 izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne v celoti, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev predvsem na izpovedbo tožnice, ki pa za svoje navedbe, da je zaradi izgube službe pri toženi stranki psihično zlomljena in je zato za delo iz zdravstvenih razlogov nesposobna, ni ponudila dokazov. Zaradi tega ni bila dokazana njena trditev, da ji pogodba o zaposlitvi, sklenjena po letu 2008 pri T. d.d. ni bila podaljšana, ker ni bila zdravstveno sposobna za delo. Tožnica ni predložila pogodbe o zaposlitvi oziroma zdravniškega spričevala, iz katerega bi bilo razvidno, da zaradi psihičnega stanja, ki je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni sposobna opravljati dela. Okoliščina, da se tožnica zdravi pri psihiatrinji od oktobra 2008 dalje, pa samo po sebi še ne predstavlja dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti obstoj vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki naj bi tožnici zaradi tega nastala. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnica dejansko trpela psihične bolečine, njihovo intenzivnost in trajanje ter morebitno zdravljenje. Sicer pa tožnica dokazov v tej smeri sploh ni predlagala, zato jih sodišče ni moglo izvajati. Odločitev sodišča prve stopnje glede dosojene odškodnine nima ne dejanske ne pravne podlage, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, v sodbi ni nasprotja med razlogi niti nasprotja med izrekom in razlogi sodbe, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na izplačilo odškodnine po 1. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) utemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožnica upravičena do odškodnine v višini 3.000,00 EUR, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

Pritožbeno sodišče je že v svoji sodbi in sklepu z dne 3. 9. 2009 opr. št. Pdp 61/2009 pojasnilo, da pomeni odškodnina po 1. odstavku 118. člena ZDR neke vrste nadomestilo za reintegracijo delavca, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana. Delavec, ki je neutemeljeno izgubil zaposlitev, je zaradi tega upravičen do finančne kompenzacije, kot jo predvideva 1. odstavek 118. člena ZDR. Pri tem pa ne gre za morebitno odškodnino zaradi izgube zaposlitve ali za kakšno drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo. Zaradi tega pri odločanju o višini te odškodnine ni mogoče neposredno uporabiti vseh inštitutov obligacijskega prava. Pri odločanju o višini odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR je torej potrebno uporabiti kriterije, kot so primeroma čas zaposlitve delavca pri delodajalcu, pri katerem mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, možnost nove zaposlitve, delavčeva starost, socialni položaj, stopnja in vrsta njegove izobrazbe.

Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2009 (list. št. 55 in 56 spisa) natančneje opredelila svoj zahtevek na izplačilo odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR. Predlagala je tudi dokaze (zaslišanje tožnice), zato ni utemeljena pritožbena navedba, da tožeča stranka ni ponudila ustreznih dokazov. Glede na to, da tožena stranka v zvezi z odločanjem o višini odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni predlagala nobenega dokaza, je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev predvsem na izpoved tožnice, v kateri je podrobno opisala tako svoje zdravstveno stanje, družinske razmere, prizadevanje Zavoda za zaposlovanje glede njene zaposlitve in razloge, zaradi katerih je izgubila zaposlitev v T. d.d., v času ko ji je pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine upoštevalo, da se tožnica od oktobra 2008 dalje zdravi zaradi psihičnih težav kot posledice izgube zaposlitve in da se njeno zdravstveno stanje do sedaj še ni izboljšalo. Slabe so njene možnosti za prekvalifikacijo, zato bo tudi v bodoče odvisna le od socialne pomoči, ne glede na to, da je še razmeroma mlada. Svoje družine nima, živi pri starših. Glede na navedene okoliščine je sodišče ocenilo, da je tožnica upravičena do odškodnine v višini 3.000,00 EUR, kar predstavlja nekaj manj kot šest njenih plač. Pri toženi stranki je namreč prejemala plačo v znesku 527,87 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša z opisanimi razlogi in utemeljitvijo sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine, ki pripada tožnici po 1. odstavku 118. člena ZDR.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 442/2008
• VDSS sodba Pdp 425/2010
• VDSS sodba Pdp 1075/2010