<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 673/2019
ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.673.2019

Evidenčna številka:VDS00030340
Datum odločbe:21.11.2019
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:regres za letni dopust - poravnava - odpoved pravici - pobot izplačila plače - sporazum - plačilo zapadle terjatve

Jedro

Med strankama ni bilo sporno, da so vse terjatve (razen regresa za letni dopust za leto 2018), ki so bile predmet tožnikove tožbe, do sklenitve sporazuma že zapadle.

Tudi v sklepu VIII Ips 191/2018 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je poravnavanje dopustno le v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP (ta določa, da sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom), čeprav je glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav verjetno bolj relevantna določba 3. člena OZ, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 295,01 EUR za čas od 2. 7. 2018 do 5. 10. 2018, zavrnilo pa je zahtevek iz naslova nadur (v višini zneskov in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot navedeno v izreku sodbe), regresa za letni dopust za leto 2014 in 2018, glede vračila odbitkov od plače ter odvoda davkov in prispevkov. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti 1.208,72 EUR stroškov postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sklenjena pogodba o poravnavi medsebojnih terjatev ni podlaga za zavrnitev večine njegovega zahtevka. Sodišče bi moralo slediti njegovim navedbam, da se z navedenim sporazumom ni mogel odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, da je torej sporazum ničen. Sodišče je napačno tolmačilo sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2018, ki je tudi predmet presoje na Ustavnem sodišču RS, tako da navedena odločitev Vrhovnega sodišča še zdaleč ni dokončna. Vsa dosedanja praksa je upoštevala odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja. Vrhovno sodišče je vneslo zmedo v ustaljeno sodno prakso, kršilo je načelo enakega varstva pravic. Tožnik je zahteval plačilo nadur. Količina nadur in višina iz tega naslova še ni bila sodno ugotovljena. Vložil je tožbo, da se ugotovi, koliko nadur je bilo opravljenih in koliko plačila mu pripada. Kako bi se lahko odpovedal nečemu, kar še ni bilo ugotovljeno. Nemogoče je odpovedati se nečemu, česar še ne poznaš. Tako kot se ni mogoče odpovedati še neuvedenemu dedovanju. Vztraja, da je potrebno glede nezakonitih odbitkov od plače upoštevati 136. člen ZDR-1, saj ni dal nobenega soglasja za pobot. Sporazum ne more sanirati predhodnih nezakonitosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih kršitev postopka in je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je zavrnitev zahtevka iz naslova nadur, vračila odtegnjenih zneskov in regresov za letni dopust (razen glede regresa za letni dopust za leto 2018, kar je vezalo na dejstvo izpolnitve) oprlo na t.i. Sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2015. V tem sporazumu sta se stranki dogovorili, da se pogodba o zaposlitvi razveljavi z 31. 5. 2018, ter da soglašata, da so med njima poravnane vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja, razen izplačila plače za zadnji mesec. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnikovim navedbam, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, da je vsebina sporazuma nična oziroma neupoštevna, češ da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja.

6. Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 (v zadevi, ki je bila prav tako iz naslova nadur, v njej pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da nižji sodišči nista pravilno upoštevali sporazuma med strankama o tem, da so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane) pojasnilo, da takšno stališče ni v celoti pravilno. Poudarilo je, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove. Pritožba le pavšalno trdi, da naj bi bila zoper to odločitev vrhovnega stališča vložena ustavna pritožba, pa tudi če bi bila, to za predmetno odločitev pritožbenega sodišča ne bi bilo odločilno. Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo navedeno novejše stališče glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav. Ob tem se je ustrezno sklicevalo tudi na določbo o poravnavi iz 1050. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi določa smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava.

7. Vse vtoževane terjatve, razen že omenjenega regresa za letni dopust za leto 2018, so zapadle do sklenitve sporazuma. Glede na jasno vsebino sporazuma, ki ga tožnik tudi ni izpodbijal, v pritožbi nerelevantno vztraja, da ob sklepanju sporazuma ni bilo posebej govora o nadurah, regresih za letni dopust in odbitkih.

8. Niso relevantne tožnikove navedbe, da se ni mogel veljavno odpovedati terjatvam, ki ob sklepanju sporazuma še niso bile ''sodno ugotovljene'', da takrat še ni vedel, za koliko nadur gre in koliko znašajo. Ključno je vprašanje zapadlosti. Med strankama ni bilo sporno, da so vse terjatve (razen regresa za letni dopust za leto 2018), ki so bile predmet tožnikove tožbe, do sklenitve sporazuma že zapadle. To je jasno razvidno tudi iz zahtevka in v njem opredeljenih datumov zapadlosti oziroma zamud, ki jih je tožnik npr. glede nadur določil kontinuirano vsakomesečno od 18. 9. 2013 do 18. 4. 2018.

9. Tožnik v pritožbi navaja načeloma pravilno stališče, da sporazum, kot je predmetni, ne bi smel sanirati predhodnih nezakonitosti. Na to tožnik opozarja v zvezi z zavrnjenim zahtevkom za povračilo odtegnjenih zneskov. Sklicuje se na 136. člen ZDR-1, po katerem lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, so neveljavna (prvi odstavek). Delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila (drugi odstavek). Delavec ne more dati soglasja iz prejšnjega odstavka pred nastankom delodajalčeve terjatve (tretji odstavek).

10. Tudi v sklepu VIII Ips 191/2018 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je poravnavanje dopustno le v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP (ta določa, da sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom), čeprav je glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav verjetno bolj relevantna določba 3. člena OZ, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

11. Tožnik se je s podpisom sporazuma odpovedal svoji že nastali terjatvi iz naslova povračila odtegnjenih zneskov oziroma je (v skladu z zakonsko predvideno možnostjo) soglašal, da se lahko ta njegova terjatev pobota s terjatvami toženke do njega, kar pomeni, da ni šlo za nedopustno razpolaganje. Tudi v tem delu je torej sporazum relevantna podlaga za zavrnitev zahtevka.

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 3, 3/3.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 1050.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 13, 136, 136/1, 136/2.
Datum zadnje spremembe:
21.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0ODcy