<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba in sklep Pdp 621/2016
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.621.2016

Evidenčna številka:VDS00001116
Datum odločbe:26.01.2017
Senat:Marko Hafner (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:regres za letni dopust - odpoved pravici

Jedro

ZDR-1 v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni koristil, vendar glede na ustaljeno sodno prakso, bi tožnica morala od delodajalca najprej pisno zahtevati izrabo letnega dopusta in šele v primeru, ko ji delodajalec tega ne bi omogočil, bi bila upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za letni dopust.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni od prejema sodbe obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 800,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, zmanjšano za 117,60 EUR in tožnici izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2010 dalje do plačila. V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas od 30. 6. 2010 do vključno 1. 7. 2010 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe tožnici plačati znesek 1.358,46 EUR stroškov prevoza na delo in z dela, in sicer za obdobje od januarja 2009 do decembra 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje do plačila. Zavrnilo je obrestni zahtevek za vsakega 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v znesku 2.093,66 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2013 dalje do dneva plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). Odločitev o stroških je sodišče pridržalo za končno sodbo (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper delno sodbo, in sicer v celotnem ugodilnem delu, to je v prvem odstavku točke I, prvem odstavku točke II in točki III izreka, zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da delno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevke tožnice v celoti zavrne oziroma podredno, da se delna sodba v izpodbijanih točkah razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu natakarice (pomoč v strežbi) v času od 1. 4. 2005 do 12. 1. 2013, ko ji je prenehala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, česar pa tožnica ni izpodbijala. Tožnica je zahtevala izplačilo regresa za letni dopust za leto 2010, plačilo stroškov prevoza na delo in z dela, odškodnino za neizkoriščeni letni dopust v letih 2008 do 2011 in odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu v znesku 5.006,63 EUR. Sodišče je izdalo delno sodbo o vseh zahtevkih, razen glede odškodnine v znesku 5.006,63 EUR, ker še ni zaključeno dokazovanje z izvedenci. Glede plačila regresa za letni dopust za leto 2010 je tožnica zanikala vse, da je tožena stranka plačala drva, trdila je, da je drva dobila v letu 2008. Sodišče se ni opredelilo do okoliščin, da je bilo izkazano, da je imela tožnica v spornem obdobju izvršbe oziroma blokade na prejemke iz delovnega razmerja pri toženi stranki oziroma na transakcijski račun. Ni smiselnega razloga, zakaj bi tožena stranka tožnici plačala drva, če ne bi bilo dogovora glede plačila regresa za letni dopust. V tem delu je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede stroškov prevoza na delo in z dela je tožena stranka priznala, da je bilo dogovorjeno plačilo po 5,00 EUR na uro, v tem znesku pa je bila zajeta plača z vsemi dodatki in prevoznimi stroški. Tožnica je tak dogovor zanikala, pri čemer sodišče ni upoštevalo, da je tožnica zaslišana kot priča v postopku posameznih preiskovalnih opravil v zadevi opr. št. I Kpd 43679/2014 pri Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah dne 19. 11. 2014 priznala, da je obstajal dogovor za 5,00 EUR na uro. Njen zakonski partner pa se je na zaslišanju dne 17. 10. 2014 na naslovnem sodišču izogibal odgovoru, kako to, da tožnica v šestih ali sedmih letih svojega dela pri toženi stranki, čeprav je po lastni evidenci in po priznanju toženca opravila več ur, kot so izkazovale plačilne liste, ni vložila nobene zahteve, prijave ali tožbe v zvezi z neplačanimi delovnimi urami. Tožnica je vložila v spis evidenco opravljenih ur, na izrecno vprašanje pooblaščenca tožene stranke pa je navedla, da je evidenca o opravljenih urah točna, razen tam, kjer piše, da je delala le 4 ure dnevno, kar sama ni vpisala, temveč A.A.. Tožnica je bila zainteresirana, da vsega plačila ne prejema na svoj TRR, zaradi blokade prejemkov. Tožena stranka sicer ne zanika, da je toženec sam odkrito priznal, da je kršil predpise, da je izpadel naivno, ko je računal, da se mu ni treba zavarovati pred maščevalnimi in pohlepnimi delojemalci, zaradi česar ni zahteval potrdila o izplačilu na roko.

Iz dokazne ocene naj bi izhajalo, da tožnica v spornem obdobju 2008 - 2011 ni izrabila niti enega dneva letnega dopusta. Takšno oceno je sodišče zgradilo celo na okoliščini, da je tožena stranka v plačilnih listah za avgust - december 2012 prikazala letni dopust. Tožnica naj bi v dneh, ko je v evidenci opravljenih ur pisala "LD" skušala zgolj planirati letni dopust, vendar ga ni koristila. Priča B.B. je izpovedala glede planiranja dopustov in pojasnila, da tožnica nikoli ni želela koristiti dopusta v trajanju dveh tednov v času šolskih počitnic, temveč ga je koristila septembra oziroma ob raznih drugih dogodkih po nekaj dni. Po razumevanju tožene stranke je za odškodninsko odgovornost delodajalca v zvezi z neizkoriščenim letnim dopustom treba izkazati, da je delavec dopust zahteval, delodajalec pa ga je brez upravičenega razloga odklonil. Tožnica je sama izpovedala, da nikoli ni vložila nobene zahteve za varstvo pravic v zvezi z domnevno neodobrenim dopustom. Tožena stranka ocenjuje, da bi ob pravilni oceni relevantnih dejanskih okoliščin in pravilni uporabi materialnega prava bilo potrebno zahtevek v tem delu zavrniti v celoti. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom iz sklepa ali če sklep sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Obrazložitev ni v nasprotju sama s seboj, niti ni v nasprotju z izrekom.

6. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust, najmanj v višini minimalne plače, pri čemer se mora regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je imela tožnica v letu 2010 pravico do letnega dopusta, pri čemer ji tožena stranka regresa za letni dopust za leto 2010 ni nakazala, je pa plačala akontacijo dohodnine v višini 117,60 EUR od bruto regresa v višini 735,00 EUR. Sodišče je zaslišalo priče glede izplačila regresa za letni dopust glede dogovora med strankama za plačilo drv tožnici, vendar je pri tem ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se pravdni stranki za to dejansko dogovorili, tožnica pa je tak dogovor tudi zanikala ves čas postopka. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnici plačala regres za letni dopust, je sodišče utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati regres za letni dopust, in sicer je pri tem pravilno upoštevalo plačilo dohodnine v znesku 117,60 EUR. Poudariti je tudi, da 136. člen ZDR v drugem odstavku določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, prav tako pa delavec ne more dati soglasja glede izplačila pred nastankom delodajalčeve terjatve.

7. Pritožba navaja, da je tožena stranka sama priznala, da se je s tožnico dogovorila za plačilo dela po 5,00 EUR na uro, pri čemer je bila zajeta plača z vsemi dodatki in prevoznimi stroški. Tako naj bi sodišče prve stopnje podalo zmotno dokazno oceno, pri čemer se pritožba sklicuje na zapisnik z glavne obravnave z dne 19. 11. 2014 v zadevi opr. št. I Kpd 43679/2014 pri Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče tožene stranke zavajajoče, saj je tožnica na zaslišanju zgolj povedala, da je bila njena ura vredna 5,00 EUR, pri čemer je navedla le, da se nadure in nočno delo ni posebej plačevalo, ni pa navedla, da bi bil v plačilo 5,00 EUR vključen tudi prevoz na delo. Med strankama ni bilo sporno, da tožnici pripada pravica do povračila stroškov prihoda na delo in z dela z osebnim vozilom v višini kilometrine, ki je v spornem obdobju znašala 0,18 EUR/km na razdalji 18 km v obe smeri. Glede na to, da tožena stranka ni predložila nikakršnega dokazila o morebitnem plačilu na roke, je sodišče tožnici utemeljeno priznalo prevoz stroškov na delo, kot to izhaja iz izreka. Delodajalec je namreč dolžan voditi evidenco skladno z določili Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006 - ZEPDSV), ki določa, da mora delodajalec voditi evidenco o stroških dela in izrabi delovnega časa.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor glede izplačila nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2008, 2009, 2010 in 2011. ZDR-1 v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni koristil, vendar glede na ustaljeno sodno prakso, bi tožnica morala od delodajalca najprej pisno zahtevati izrabo letnega dopusta in šele v primeru, ko ji delodajalec tega ne bi omogočil, bi bila upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za letni dopust (opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011, opr. št. VIII Ips 300/2010 z dne 19. 2. 2012, opr. št. VIII Ips 22/2016 z dne 7. 6. 2016, opr. št. Pdp 83/2016 z dne 1. 9. 2016). Sodišče prve stopnje se med drugim sklicuje na stališče sodne prakse v zadevah Schulc-Hoff (C350/06) in Stinger (C520-06) ter sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, vendar po oceni pritožbenega sodišča nepravilno. Iz zadev Schulc-Hoff (C350/06) in Stinger (C520-06) namreč izhaja, da denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust delavcu pripada, če le-ta ne more izvršiti pravice do letnega dopusta (konkretno zaradi bolniškega staleža). Torej bi morale obstajati za ves čas objektivne okoliščine, ki bi izrabo preprečevale, prav tako pa bi tožnica morala za dopuste tudi dejansko zaprositi. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust (in to za več let), v naši zakonodaji ni pravne podlage, takšne razlage pa tudi ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidenega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Ob navedenem pa se pritožbeno sodišče tudi strinja s stališčem pritožbe, da je neprepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica v lastnih evidencah pri dneh, ko je napisala "LD" skušala zgolj planirati letni dopust, vendar ga ni koristila. Iz evidence, ki jo je vodila tožnica jasno izhaja, da so za določene dni napisane opombe "LD" in npr. 08 ali 09 ipd., kar predstavlja verjetno letni dopust za prejšnje leto, saj se prisotnost tožnice ugotavlja na posamezno leto na primer za januar 09, prav tako na primer za mesec februar 2010 je označeno več dni z "LD 09", v mesecu juliju pa z besedo piše od 13. 7. do 25. 7. letni dopust in tudi "LD". V kolikor je tožnica vpisovala tudi bolniški stalež in opravljene ure na delu in celo čas kdaj je delala (na primer od 7.00 - 15.00 ali od 15.00 - 23.00), kar izhaja iz evidence prisotnosti, bi bilo logično, da je vpisovala tudi LD - letni dopust. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče navedeno razčistiti in ugotoviti, kaj nedvomno pomenijo navedene kratice in pri tem tožnico tudi natančno zaslišati, ali je v vseh letih kdaj pisno zahtevala izrabo letnega dopusta in to pri svoji odločitvi upoštevati.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo glede nadomestila razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo glede izplačila regresa za letni dopust in prevozov na delo pa je zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 131.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 166.
Datum zadnje spremembe:
31.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NjU0