<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 530/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.530.2014

Evidenčna številka:VDS0012945
Datum odločbe:06.11.2014
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:letni dopust - odmera - uporaba predpisa - nov zakon - regres za letni dopust - sorazmerni del - sporazum - ničnost - odpoved pravici - prepoved povratne veljave pravnih aktov

Jedro

Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 13. 7. 2013, zato je upravičena do celotnega regresa za letni dopust, ker je pred uveljavitvijo ZDR-1, ki je pričel veljati 12. 4. 2013, pridobila pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2013 (tožnica je skladno s 161. členom ZDR pravico do celotnega dopusta za leto 2013 pridobila 1. 1. 2013, ker ji je že v letu 2012 pretekel čas nepretrganega delovnega razmerja šestih mesecev) in s tem tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust. Za odmero dopusta in regresa veljajo določbe ZDR, saj bi uporaba določbe 1. odstavka 161. člena ZDR-1 (po katerem ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve, krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve) za tožnico pomenila poseg v pridobljene pravice. Tak poseg pomeni kršitev 155. člena URS o prepovedi povratne veljave pravnih aktov.

Ni odločilno, da je tožnica podpisala sporazum, ki vsebuje določbo, da ji gre dopust za leto 2013 in s tem regres za letni dopust le po novem ZDR-1. Delavec se minimalnim pravicam, ki mu gredo po zakonu, ne more odpovedati, zato so določbe sporazuma, ki se nanašajo na letni dopust in regres za leto 2013, ki naj bi tožnici pripadal le v sorazmernem delu glede na trajanje zaposlitve v letu 2013, nične, saj nasprotujejo ustavi in prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena OZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„I. 1. V sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjenem med pravdnima strankama dne 23. 6. 2013, so nični: del zadnjega stavka od datuma 13. 7. 2013 dalje v II. točki, 2. stavek 1. odstavka III. točke in 2. odstavek III. točke.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.366,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

- zneska 261,52 EUR od 9. 8. 2013 dalje do plačila,

- zneska 1.104,68 EUR od 20. 8. 2013 dalje do plačila,

v 15 dneh pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopke v višini 234,19 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.“

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 159,09 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka paricijskega roka dalje do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti dela sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjenega med pravdnima strankama dne 23. 6. 2013, ki se nanaša na letni dopust in regres za leto 2013, in plačilo 1.366,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor specificirano v izreku, iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust in regresa za leto 2013. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev dela sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjenega med pravdnima strankama dne 23. 6. 2013, ki se nanaša na letni dopust in regres za leto 2013, in plačilo zneska 1.366,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor specificirano v izreku, iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust in regresa za leto 2013 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 63,60 EUR stroškov postopka v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper odločitev o primarnem zahtevku se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi. Ker sodišče skladno s 3. odstavkom 182. člena ZPP v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek, odloča o podredno postavljenem tožbenem zahtevku, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice štelo kot pritožbo zoper celotno sodbo.

Tožnica v pritožbi navaja, da ji je v začetku leta 2013 po 161. in 162. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) pripadal celotni letni dopust, ko ji je pretekel čas nepretrganega delovnega razmerja šestih mesecev in ji je delovno razmerje prenehalo po 1. juliju. Novi ZDR-1 je določil drugačna pravila glede pravice do dopusta za delavce, ki jim je med letom prenehalo delovno razmerje, a je začel veljati šele 12. 4. 2013. Tožnica je že pred tem pridobila pravico do izrabe celotnega letnega dopusta, zato novi ZDR-1 ne more iti v njeno škodo. Ravnanje tožene stranke je tožnico pripeljalo tudi v neenakopraven položaj z zaposlenimi, ki so v začetku leta 2013 pridobili pravico do celotnega letnega dopusta in so ga izrabili pred uveljavitvijo ZDR-1, pa čeprav niso bili zaposleni celo leto. Tožnici je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Tožena stranka je celo zatrjevala, da bi tožnica lahko izrabila celoten letni dopust od januarja do junija, če bi to zahtevala. Tožnici zato pripada vtoževani znesek odškodnine in regresa za letni dopust, ki po višini ni sporen.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sporazum z dne 23. 6. 2013 ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določila novega ZDR-1, po katerih je tožnici pripadal le sorazmerni del dopusta in regresa. Neutemeljene so pritožbene navedbe o neenakopravnem položaju različnih kategorij delavcev, saj delodajalec od delavcev lahko zahteva odškodnino zaradi preveč izrabljenega letnega dopusta. Tožena stranka nikoli ni priznala primarnega tožbenega zahtevka. Tožnica pa od januarja do junija 2013 ni izrazila volje za izrabo pripadajočega letnega dopusta za leto 2013.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Ugotovilo pa je, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo napačno odločitev.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu s primarnim zahtevkom zahteva ugotovitev, da je del sporazuma z dne 23. 6. 2013, ki se nanaša na letni dopust in regres za leto 2013, ničen, od tožene stranke pa zahteva plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust 2013 v višini 1.104,68 EUR ter razliko regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 264,52 EUR. Za odločitev v tem sporu je bistveno vprašanje, ali se za odmero letnega dopusta in regresa za letni dopust za leto 2013 uporablja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal do 11. 4. 2013, ali Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ki velja od 12. 4. 2013 dalje.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, na podlagi zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi od 1. 5. 2012 dalje. Dne 27. 5. 2013 je toženo stranko obvestila, da se bo s 13. 7. 2013 upokojila. Stranki sta dne 23. 6. 2013 podpisali sporazum (pripravljen s strani tožene stranke), v katerem je bilo navedeno, da tožnici delovno razmerje preneha s 13. 7. 2013, skladno z ZDR-1 pa ji pripada sorazmerni del letnega dopusta (19 dni) ter sorazmerni del regresa v znesku 296,70 EUR neto, zaradi česar se preveč izplačan regres poračuna pri izplačilu zadnje plače.

Sodišče prve stopnje je pri presoji, koliko dopusta in kolikšen regres za leto 2013 pripada tožnici, upoštevalo določbe novega ZDR-1, ker je štelo, da je odločilen datum prenehanja delovnega razmerja tožnici (13. 7. 2013). ZDR-1 je stopil v veljavo 12. 4. 2013, a v prehodnih določbah ni uredil primerov, ko delavcu preneha delovno razmerje po 1. 7. 2014, pravico do (celotnega) letnega dopusta pa je pridobil še po starem ZDR.

Po mnenju pritožbenega sodišča ni bistveno, da je bilo tožničino obvestilo o upokojitvi (oz. predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi), na podlagi katerega je bil nato sklenjen sporazum o prenehanju delovnega razmerja, podano po uveljavitvi ZDR-1, in da je tožnici tudi delovno razmerje prenehalo že po uveljavitvi ZDR-1. Tožnica je namreč pravico do (celotnega) letnega dopusta za leto 2013 pridobila še v času veljave ZDR. Skladno s 161. členom ZDR delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Tožnica je tako pravico do celotnega dopusta za leto 2013 pridobila 1. 1. 2013, ker ji je že v letu 2012 pretekel čas nepretrganega delovnega razmerja šestih mesecev. Z obvestilom o odmeri dopusta za leto 2013 z dne 25. 2. 2013 ji je bil na podlagi ZDR odmerjen dopust v trajanju 35 dni ter dne 25. 4. 2013 izplačan regres v znesku 783,66 EUR bruto (oz. 558,22 EUR neto). Za odmero dopusta in regresa veljajo določbe ZDR, saj bi uporaba določbe 1. odstavka 161. člena ZDR-1 (po katerem ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve) za tožnico pomenila poseg v pridobljene pravice. Tak poseg pa je kršitev 155. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS/I, št. 33/91 in naslednji) o prepovedi povratne veljave pravnih aktov, ki v drugem odstavku določa, da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

V konkretnem primeru tudi ni odločilno, da je tožnica podpisala sporazum, ki vsebuje določbo, da ji gre dopust za leto 2013 in s tem regres za letni dopust le po novem ZDR-1. Delavec se minimalnim pravicam, ki mu gredo po zakonu, ne more odpovedati, zato so določbe sporazuma, ki se nanašajo na letni dopust in regres za leto 2013, ki naj bi tožnici pripadal le v sorazmernem delu glede na trajanje zaposlitve v letu 2013, nične, saj nasprotujejo ustavi in prisilnim predpisom. Skladno s prvim odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001) je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Glede na vse navedeno je namreč potrebno ugotoviti, da je v sporazumu z dne 23. 6. 2013 ničen del zadnjega stavka v II. točki od datuma 13. 7. 2013 dalje, 2. stavek 1. odstavka III. točke in 2. odstavek III. točke. Ker je tožnica izrabila le 19 dni letnega dopusta za leto 2013, skladno z ZDR pa ji pripada celoten letni dopust za leto 2013 v trajanju 35 dni, ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za neizrabljen letni dopust v trajanju 16 dni. Iz plačilne liste za mesec julij 2013 je razvidna višina nadomestila za 10 dni dopusta (692,98 EUR), kar pomeni, da nadomestilo za en dan dopusta znaša 69,3 EUR. Za 16 dni neizrabljenega letnega dopusta tožnici zato pripada 1.108,80 EUR. Tožnica je iz tega naslova zahtevala znesek 1.104,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožena stranka pa višini zahtevka ni ugovarjala. Tožničinemu zahtevku iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust je zato potrebno ugoditi v celoti. Tožnici za leto 2013 pripada tudi celoten regres za leto 2013. Tožena stranka ji je zato dolžna plačati znesek regresa 261,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2013 dalje, saj je bil ta znesek tožnici nesporno (nezakonito) odtegnjen od plače za mesec julij 2013.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, v skladu z določbama tretjega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Tožnica je s svojim (primarnim) zahtevkom uspela v celoti, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti celotne stroške postopka na prvi stopnji. Tožnici v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe; ZODvT) pripada nagrada za postopek v priglašeni višini 89,70 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok v priglašeni višini 82,80 EUR (tar. št. 3102) in pavšalni znesek 20,00 EUR (tar. št. 6002) za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov, kar skupaj z 22 % DDV znaša 234,19 EUR. Tožena stranka je tožnici stroške postopka dolžna povrniti v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela v celoti, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo nagrado za pritožbo v višini 110,40 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 159,09 EUR, ki ji jih mora povrniti tožena stranka. Tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 161. OZ člen 86, 86/1. URS člen 155. ZDR-1 člen 161, 161/1.
Datum zadnje spremembe:
12.01.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczOTI0