<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 130/95
ECLI:SI:VSRS:1997:VIII.IPS.130.95

Evidenčna številka:VS30329
Datum odločbe:28.01.1997
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - prenehanje potreb po delavcih - sporazum o prenehanju delovnega razmerja

Jedro

Pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja lahko delavec in delodajalec skleneta ves čas trajanja delovnega razmerja, torej tudi takrat, ko je delavec na čakanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da mu je na podlagi sklepa tožene stranke z dne 26.4.1991, prenehalo delovno razmerje zato, ker je njegovo delo postalo trajno nepotrebno. Ugotovilo je, da je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma med tožnikom in toženo stranko, ki je bil sklenjen v času, ko je bil tožnik od 1.11.1990 dalje na čakanju. S sklepom o prenehanju delovnega razmerja je tožnik soglašal.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izjave, da želi, da mu delovno razmerje preneha sporazumno, ni pa prenehalo na podlagi sklepa, da je postalo njegovo delo trajno nepotrebno.

Tožnik je zoper pravnomočno drugostopno odločbo na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94) vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pretežni del revizijskih navedb se nanaša na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (napačna razlaga izpovedb prič, ocena listinskih dokazov, dopolnitev dokaznega postopka). V reviziji je navedel, da je na razgovoru pri B.P. podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja. V času, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, je bil sindikalni poverjenik. Potrdilo o tem je izročil direktorju tožene stranke. Tožena stranka je želela prekiniti tožnikovo sindikalno dejavnost, zato ga je uvrstila med delavce, katerih delo trajno ni bilo potrebno. Tožnik je predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je vložil revizijo po prvem odstavku 73. člena ZDSS, zato je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka navedenega člena izpodbijano odločbo preizkusilo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka tožnik ni uveljavljal in ga tudi ni utemeljil. Revizijsko sodišče zato zaradi vsebine tretjega odstavka 73. člena ZDSS v tem delu izpodbijane odločbe ni preizkusilo.

Po določbi tretjega odstavka 384. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato navedb v reviziji, ki se nanašajo na oceno izpovedb prič in listinskih dokazov na sodišču druge stopnje in na potrebo po izvedbi dodatnih dokazov, ni bilo dovoljeno upoštevati, ker mora revizijsko sodišče na podlagi navedene določne ZPP upoštevati dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči.

Tudi materialno pravo v izpodbijani odločbi ni bilo napačno oziroma zmotno uporabljeno. Izvedeni dokazi nedvomno potrjujejo ugotovitve nižjih sodišč, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi pisnega sporazuma, ne pa zato, ker je njegovo delo postalo trajno nepotrebno. Pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja lahko delavec in delodajalec skleneta ves čas trajanja delovnega razmerja, torej tudi takrat, ko je delavec, katerega delo ni potrebno, na čakanju. V pisnem sporazumu o prenehanju delovnega razmerja je bil sklenjen tudi dogovor o odpravnini in o plačilu plače za pet mesecev leta 1991, kar med drugim kaže, da sta z njim stranki v celoti uredili razmerja, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja. Pravilna je torej utemeljitev v izpodbijani odločbi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi 33. do 36. člena takrat veljavnega zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št.

14/90, 5/91), torej kot delavcu, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, temveč na podlagi 2. točke prvega odstavka 100. člena navedenega zakona.

Tožnik v reviziji navaja, da je bil sindikalni poverjenik in da se ga je tožena stranka zato želela znebiti. Navajal je torej dejstva, ki jih pred nižjima sodiščema ni uveljavljal. Nova dejstva je v reviziji na podlagi 387. člena ZPP dovoljeno uveljavljati le, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih je dovoljeno vložiti revizijo. Takšnih kršitev revident ne zatrjuje, zato navedene novote revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).


Zveza:

ZDR (1990) člen 33, 34, 35, 36, 100/1, 100/1-2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzg2Mg==