VDSS sodba Pdp 1146/2011

Jedro

Delna invalidska pokojnina je po svoji naravi samostojna dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jo delavcu izplačuje zavod, in ne protidajatev za opravljeno delo. Ne šteje se za sestavni del plače in zaradi tega tudi ne v osnovo za odmero odpravnine, ki gre delavcu ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da obstaja njena terjatev do tožene stranke iz naslova odpravnine kot glavnice v znesku 2.222,54 EUR, iz naslova kapitaliziranih obresti do začetka stečaja v znesku 673,03 EUR in iz naslova pravdnih stroškov od začetka stečajnega postopka v znesku 632,04 EUR, z nadaljnjimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja, to je od 2. 10. 2009 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 275,61 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, pri tem pa ni navedlo in obrazložilo nosilnih argumentov za svojo odločitev. Poudarja, da je pri razlagi zakonskih določil in tako tudi določil ZDR-02, potrebno predpise uporabljati in razlagati glede na veljavni pravni red določenega področja v celoti in ni dopustno posamičnih norm trgati iz celotnega sistema pravnega reda in jih razlagati le gramatikalno. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up 63/03, kjer je zapisano tudi, da je „delovno pravo nastalo z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilno obligacijsko pravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank“. Tako je po stališču pritožbe v tej zadevi delovnopravnim normam potrebno priložiti še norme socialnega prava, jih interpretirati na ustavno dopusten način in jih uporabiti v skladu z njihovim namenom in smislom. Ob tem tožnica opozarja, da njene pravice iz naslova invalidnosti izvirajo iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992. Takrat je veljal ZDR 90, po katerem se je to nadomestilo štelo kot del plače, ki ga tožnica ni mogla sama ustvariti iz objektivnih razlogov, ker je bila invalid. Vse terjatve iz naslova spremembe delovnega mesta zaradi invalidnosti delavca so se poravnale ob prenehanju delovnega razmerja delavca invalida v odvisnosti od pravnega temelja za prenehanje. Tako tožnici v času priznanega statusa invalida ni pripadala delna odpravnina ali sorazmeren del odpravnine, pripadala ji je le pravica do dela pod spremenjenimi pogoji in nadomestilo plače. Po stališču pritožbe tudi zaradi tega sedaj veljavnega 66. člena ZDR ni dopustno razlagati in uporabiti drugače, kot da se delavce, ki delajo krajši delovni čas izenači z ostalimi delavci in se jim prizna pravica do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, enako kot delavcem, ki delajo poln delovni čas. Smisel te določbe je zagotoviti po višini enako neodtujljivo pravico, katere namen je zagotoviti socialno in ekonomsko pomoč delavcu invalidu ob prehodu v brezposelnost in to v višini kot pripada ostalim delavcem, ki delajo poln delovni čas. Tudi zaradi tega ni dopustno prezreti namena zakonodajalca in je potrebno prvi odstavek 109. člena ZDR razumeti tako, da se pri invalidih II. in III. kategorije dejansko prejeta plača preračuna na poln delovni čas in se znesek za izračun osnove tako podvoji. Glede na navedeno tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugotovi obstoj upniške terjatve v celoti, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je le-ta neutemeljena in jo je potrebno zavrniti. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo končani vzročni postopek, ki se je vodil pod opr. št. Pd 206/2007, kjer je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in odločitev potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 227/2009. Bistveno je, da je invalidska pokojnina po svoji naravi samostojna dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ni protidajatev za opravljeno delo, zaradi česar ni sestavni del plače in posledično tudi ne osnova za odmero odpravnine iz 1. odstavka 109. člena ZDR. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Izpodbijana sodba je bila izdana po izvedenem vzorčnem postopku po 40. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) oziroma po (enakih) določbah 279.b člena ZPP (po uveljavitvi novele ZPP-D, Zakon o spremembah in dopolnitvah ZPP, Ur. l. RS, št. 45/2008). V obravnavanem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 203/2007 dne 13. 5. 2008 prekinilo postopek zaradi izvedbe vzorčnega postopka v zadevah Pd 198/2007 in Pd 206/2007. V zadevah povezanih z vzorčno zadevo, o kateri se odloča po vzorčnem postopku, prekinitev postopka skladno z določbo 40. člena ZDSS-1 traja do pravnomočnosti odločbe izdane v vzorčnem postopku. V obravnavani zadevi se je postopek nadaljeval po pravnomočni odločitvi v vzorčni zadevi Pd 206/2007 v zvezi s Pdp 526/2008 s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 227/2009 z dne 2. 11. 2009. Skladno z določbo 4. in 5. odstavka 40. člena ZDSS-1 po pravnomočnosti odločbe izdane v vzorčnem postopku, sodišče o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. Stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Enaka je vsebina določb 4. in 5. odstavka 279.b člena ZPP, ki velja od uveljavitve novele ZPP iz leta 2008, to je od 1. 8. 2008 dalje, ko je 40. člen ZDSS-1 po določbi 131. člena ZPP-D prenehal veljati.

Glede na določbo 1. odstavka 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presojalo le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, pri čemer je upoštevalo omejitve iz 5. odstavka 279.b člena ZPP in sicer, da tožeča stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na dejanske in pravne ugotovitve in stališča, zavzeta v pravnomočni sodbi izdani v vzorčnem postopku, ki so povzeti tudi v razlogih izpodbijane sodbe in sicer, da je delna invalidska pokojnina po svoji naravi samostojna dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jo delavcu izplačuje zavod in ne protidajatev za opravljeno delo oziroma nadomestilo plače, ki jo delavcu izplačuje delodajalec, zato se ne šteje za sestavni del plače in posledično tudi ne v osnovo za odmero odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadaljnji). Iz tega razloga na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejanske in pravne ugotovitve ter stališča, ki so zavzeta v pravnomočni sodbi izdani v vzorčnem postopku, ne odgovarja. Prav tako ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na 66. člen ZDR, saj tožnica kot invalidka III. kategorije invalidnosti ni delala krajši delovni čas, ampak ji je bila priznana pravica do dela na drugem ustreznem delu in ustrezno nadomestilo na podlagi odločbe ZPIZ.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je v času, ko je tožnica pridobila pravice iz naslova invalidnosti, veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadalj.), po katerem naj bi se to nadomestilo štelo kot del plače, ki ga tožnica ni mogla sama ustvariti iz razloga, ker je bila invalid, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki ga je v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91) v svoj pravni red prevzela Republika Slovenija, v prvem odstavku 48. člena določal, da ima delavec invalid pravico do razporeditve na delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost, pravico do prekvalifikacije ali dokvalifikacije, pravico do razporeditve na delovno mesto, za katero je usposobljen ter pravico do ustreznega denarnega nadomestila v zvezi z uveljavljanjem teh pravic v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Niti ZTPDR in tudi ne ZDR-90 nista med osebni dohodek oziroma plačo delavca vštevala nadomestila, ki ga je delavec prejel zaradi spremenjene dela zmožnosti, po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

29.02.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 3/2011
• VDSS sodba Pdp 540/2011
• VDSS sodba Pdp 1150/2011