<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba in sklep VIII Ips 266/2011
ECLI:SI:VSRS:2012:VIII.IPS.266.2011

Evidenčna številka:VS3005520
Datum odločbe:01.10.2012
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 428/2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - sporazum o prenehanju delovnega razmerja - sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi - ničnost - izpodbojnost - napake volje - sindikalni zaupnik - varstvo sindikalnega zaupnika - delodajalec - prokurist - prenos pooblastila

Jedro

Grožnja z disciplinskim postopkom, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ali prigovarjanja oziroma nagovarjanja k odpovedi, ni razlog, ki bi pomenil nedopustno grožnjo (in bi bil z njo povzročen utemeljen strah), bistveno zmoto ali prevaro, ki bi lahko povzročila razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali sporazuma o prenehanju pogodbe.

Posebno varstvo pred odpovedjo ni predvideno v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom, saj varstvo sindikalnih zaupnikov in drugih oseb po 113. členu ZDR v primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki predpostavlja in zahteva soglasja obeh strank, sploh ni potrebno.

Prokurist je upravičen opravljati vsa pravna dejanja, ki spadajo s pravno sposobnost družbe (razen osvojitve in obremenitve nepremičnin, za kar mora biti posebej pooblaščen – 35. člen ZGD-1), torej je pooblaščen tudi za sklepanje sporazumov o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, obenem pa tudi zato, da za sklenitev oziroma podpis takšnega pisnega sporazuma pisno pooblasti nekoga drugega.

Izrek

Revizija zoper odločitev o odškodnini in stroških postopka se zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnice za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožnico in prvo toženo stranko z dne 22. 2. 2010, reintegracijo in reparacijo, ter da sta ji prva in druga toženka solidarno dolžna plačati 30.000 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnica v pisarni druge toženke dne 22. 2. 2010 prebrala in podpisala zapisnik o dogajanju dne 21. 2. 2010 (ob odhodu iz službe so takrat pri njej našli dva CD-ja) in nato podpisala tudi „sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi,“ ki vsebuje pouk o pravicah tožnice na zavodu za zaposlovanje. Če je sporazum prebrala površno, se po stališču sodišča ne more sklicevati na to, da ni bila seznanjena s pravicami. Tudi okoliščine ob podpisovanju tega sporazuma niso bile takšne, da bi lahko povzročile napake volje. Tožnica v podpis sporazuma ni bila prisiljena in bi podpis sporazuma lahko odklonila. Predstavitev izbire tožnici med kazensko ovadbo in izredno odpovedjo na eni strani ter sporazumom o prenehanju pogodbe ne predstavlja nedopustne grožnje in ni mogla povzročiti utemeljenega strahu. Ni šlo za bistveno zmoto. Kljub temu, da je bila kasneje zoper tožnico vložena tudi kazenska ovadba, ni šlo za prevaro. Druga toženka je imela pooblastilo za podpis sporazuma, in sicer ob upoštevanju vsebine nalog delovnega mesta vodja poslovalnice. Dne 22. 2. 2010 je od prokurista prve toženke dobila tudi naročilo, naj s tožnico sklene sporazum o razveljavitvi pogodbe. Prokurist je sporazum sopodpisal. Sodišče je nadalje presodilo, da tožnica kot sindikalna zaupnica ne uživa varstva pred odpovedjo po 113. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). V zvezi z odškodninskim zahtevkom zaradi posredne in neposredne diskriminacije, nadlegovanja na delovnem mestu, kršenja obveznosti pri varovanju delavčeve osebnosti in človekovega dostojanstva, je sodišče presodilo, da niso izkazane predpostavke za odškodninsko odgovornost. Morebitna grožnja s kazenskim pregonom ne predstavlja nedopustne grožnje, prvo tožena stranka tudi ni izvajala nezakonitega video nadzora, tožnice tudi ni neutemeljeno premestila iz oddelka parfumerija na oddelek multimedio, itd.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi prve in druge toženke delno ugodilo glede stroškov postopka, sicer pa pritožbo zavrnilo in v celoti zavrnilo pritožbo tožnice ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje je presodilo, da je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pravno veljaven. Prokurist prve toženke je za tak sporazum lahko pisno pooblastil drugo osebo, saj ZDR v 18. členu ne omejuje kroga teh oseb. Pooblastilo sicer ne izhaja iz Akta o sistemizaciji delovnih mest, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Druga toženka je od prokurista dobila naročilo, da naj s tožnico sklene sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in imela za to tudi pisno pooblastilo z dne 22. 2. 2010. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje glede presoje bistvene zmote tožnice pri podpisovanju sporazuma. Iz izvedenega dokaznega postopka „ne izhaja, da bi stranki ob sklenitvi sporazuma kakšno bodočo okoliščino glede na namen šteli za bistveno sestavino sklenjenega pravnega posla.“ Kasnejša ovadba s strani prve toženke je bila podana izključno zaradi zaščite druge toženke in odziv na predhodno vloženo ovadbo tožnice. Trditve o obstoju zmote v nagibu je tožnica prvič navajala v pritožbi, to pa je nedopustna pritožbena novota. Ob izostanku protipravnega ravnanja obeh toženk tudi ni bilo pravne podlage za njuno odškodninsko odgovornost v razmerju do tožnice.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da jo vlaga zoper sodbi sodišč druge in prve stopnje v celoti, tudi v stroškovnem delu. Sklicuje se na pravne podlage za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki jih je uveljavljala v postopku in pri tem izpodbija presojo sodišča druge stopnje, da naj bi nepravočasno uveljavljala zmoto v nagibu. Pravno pomembno dejstvo v zvezi s tem je navedla že pred prvim narokom za glavno obravnavo, oziroma je trditveni podlagi glede bistvene zmote zadostila že v pripravljalni vlogi. Nasprotno stališče sodišča pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja oziroma kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ob podpisu sporazuma je bila v bistveni zmoti, saj je obenem tudi verjela zavezi delodajalca, da ne bo kazensko ovadena (sporazum je podpisala v izogib takšni ovadbi), česar pa se prva toženka ni držala. Obljuba, da ne bo ovadena, je bistvena sestavina sporazuma, saj je bila v postopku odpovedi zaradi očitanega kaznivega dejanja tatvine. Podpis sporazuma ni bil le v korist tožnici, temveč tudi v interesu delodajalca, da se izogne zapletom s tvegano izredno odpovedjo. Prereka tudi obrazložitev sodišča druge stopnje, da je bila kasnejša ovadba s strani prve toženke le odziv na predhodno ovadbo tožnice, in sicer zaradi zaščite druge toženke, saj je sporazum zavezoval le tožnico in prvo toženko. Tožnica se ni zavezala delodajalcu, da zoper drugo toženko ne bo sprožila postopka ali vložila odškodninske tožbe. Če sta bila podpisnika sporazuma le tožnica in prva toženka ni jasno in obrazloženo, na kakšni podlagi je sodišče povzelo opravičilo prve toženke, da je ščitila drugo toženko in je zato ovadila tožnico. Tožnica z vložitvijo ovadbo ni kršila sporazuma, temveč ga je ravno obratno kršila prva toženka. Pravno gledano je dejstvo, da tožnica s strani prve toženk ne bo ovadena, razumeti kot bistven pogoj ali bistveno sestavino za sklenitev sporazuma. Dejstvo ovadbe tožnice je v popolnem nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter moralno sporno. Sodišče prve stopnje je navedlo, da sta obe toženki vložili ovadbo, kar ni res in predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo sporazum razveljaviti že na podlagi določb ZDR, saj ima delavec ob podpisu predloga pogodbe o zaposlitvi vsaj tri dni za to, da pogodbo prebere. Enako velja tudi v primeru spremembe ali razveljavitve pogodbe. Prva toženka tožnici ni omogočila posvetovanja, sicer pa bi ji delodajalec še pred podpisom moral omogočiti tudi seznanitev sindikata. Ravnanje toženke meji na prevaro. Tega sodišči nista preverili, in s tem zagrešili kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s pooblastilom za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi izraža nestrinjanje s stališči sodišča prve stopnje, ki tudi napačno povzema izpovedb prokurista, da vodja poslovalnice ni mogla podpisati pogodbe o zaposlitvi niti odpovedi te pogodbe. Sporazum je sicer podpisal tudi prokurist, vendar po več kot osmih mesecih, zaradi česar ne more imeti učinkov za nazaj. Tožnica je izpodbijala pravilnost pooblastila prokurista, o čemer sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Predlagala je postavitev izvedenca zaradi preverjanja verodostojnosti pooblastila prokurista, vendar je sodišče brez posebne obrazložitve ta dokaz zavrnilo, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer ni pojasnil, na kakšen način bi bilo pooblastilo sploh lahko preneseno na drugo toženko in bi lahko učinkovalo za tožnico. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ne dopušča prenosa prokure. Enako nepravilno je stališče drugostopenjskega sodišča, saj lahko prokurist pooblasti drugo osebo za podpis pogodbe le izjemoma na podlagi drugega odstavka 71. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prva toženka ni dokazala, da je imel prokurist pravico svoje pooblastilo prenesti na drugega niti ni dokazovala in zatrjevala okoliščine za prenos po drugem odstavku 71. člena OZ. Tožnica je vložila tožbo na razveljavitev sporazuma še pred obvestilom prokurista, da je sporazum sopodpisal. Zmoten je dejanski in materialni zaključek sodišča druge stopnje, da je imela druga toženka pooblastilo za podpis sporazumne odpovedi, saj pisnega pooblastila s strani direktorja prve toženke ni imela, ustno pooblastilo prokurista pa ni zakonito. Na koncu očita sodišču druge stopnje nasprotje med obrazložitvijo v 9. in 10. točki, saj v 9. točki navaja, da druga toženka ni imela pooblastila, v 10. točki pa, da je to pooblastilo imela.

5. V odgovoru na revizijo toženi stranki predlagata zavrnitev revizije. Med drugim navajata, da sta se stranki dogovorili za miren razhod in sta se tega ob podpisu sporazuma držali. To ne drži za tožnico, ki je naslednji dan zoper drugo toženko vložila kazensko ovadbo. Prav zato je prva toženka mora vložiti kazensko ovadbo zoper tožnico in s tem zavarovati drugo toženko kot vodjo svoje poslovalnice. Tožnica se ne more sklicevati na načelo vestnosti in poštenja in na to, da se je bistvena sestavina sporazuma izjalovila po krivdi obeh toženih strank. Sporazum o prenehanju pogodbe je bil podpisan s strani druge toženke kot vodje poslovalnice, ob izrecnem navodilu in ustnem ter pisnem pooblastilu prokurista prve toženke, za tem pa je sporazum sopodpisal še prokurist, ki ima veljavno pooblastilo. V primeru sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne velja določba drugega odstavka 15. člena ZDR, prav tako pa iz zakona tudi ne izhaja dolžnost, da bi morala prva toženka pred podpisom sporazuma s tožnico, kot sindikalno zaupnico, o tem obvestiti še sindikat.

6. Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnica v uvodu revizije izrecno navaja, da izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti, tudi v stroškovnem delu. Navedeno pomeni, da izpodbija tudi pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje glede odločitve o odškodnini, torej odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za odškodnino v znesku 30.000 EUR. Ker ta znesek ne doseže revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP, v povezavi s 1. točko 31. člena ZDSS-1), ne gre za primer iz petega odstavka 367. člena ZPP, in ker revizija v tem delu tudi ni bila dopuščena, jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo. Zavrglo je tudi revizijo zoper odločitev o stroških postopka, saj takšna odločitev ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi s 374. in 377. členom ZPP).

9. Ob obravnavanju preostalega dela revizije očitki bistvenih kršitev določb postopka niso utemeljeni. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče druge stopnje pravilno obrazložilo, da je trditev, da je obstajala zmota v nagibu, ker naj bi „tožnica svoj nagib določila kot pogoj za svoj konsenz“ (citat iz pritožbe), dejansko prvič navedla v pritožbi. Zato se je pritožbeno sodišče v zvezi s tem pravilno sklicevalo na določbo 337. člena ZPP. Enako kršitev tožnica v reviziji uveljavlja tudi v zvezi s tem, da sodišče ni postavilo izvedenca, ki bi preveril verodostojnost pooblastila prokurista, vendar se ta očitek nanaša zgolj na sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi tožnica zatrjevala, da je takšno ali drugačno kršitev v zvezi s tem zagrešilo tudi sodišče druge stopnje. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, prav tako ni mogoče upoštevati očitka bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da naj bi toženki vložili kazensko ovadbo zoper tožnico), saj se to nanaša na sodišče prve in ne druge stopnje. Enako velja za očitek iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z razumevanjem pooblastila), saj se spet nanaša na sodišče prve in ne druge stopnje. Nadalje tožnica v reviziji uveljavlja tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem, da je materialnopravno dejansko neutemeljen zaključek sodišča druge stopnje v 10. točki, da je imela druga toženka pooblastilo za podpis sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zakaj naj bi to predstavljalo tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnica v reviziji ne konkretizira. Prav zato revizijsko sodišče te kršitve ni moglo in smelo preizkusiti. Nadaljnji očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje se nanaša na medsebojno nasprotje v 9. in 10. točki obrazložitvi (češ, da drugo tožena stranka pooblastila ni imela oziroma, da je pooblastilo imela). Revizijsko sodišče ob preizkusu te kršitve ne ugotavlja nasprotja, saj je sodišče druge stopnje v 9. točki le pojasnilo, da druga toženka stranka na podlagi Akta o sistemizaciji delovnih mest ni imela pooblastila za sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi s tožnico, v 10. točki pa je sodišče druge stopnje izven tega okvira pojasnilo, da je druga toženk s strani prokurista prve toženke dobila naročilo, naj s tožnico sklene sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in da je bila za podpis tega sporazuma še posebej pisno pooblaščena s pooblastilom z dne 22. 2. 2010 (B3), sicer pa v nadaljevanju tudi, da je prokurist prvo tožene stranke sporazum še sopodpisal. Navedeno torej pomeni, da druga toženka ni imela pooblastila za podpis sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi že v internem aktu tožene stranke, temveč posebno pisno pooblastilo prokurista, kot pristojne osebe. V teh zaključkih sodišča druge stopnje ni nobenega protislovja. Neutemeljen je tudi očitek kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se nanaša na povsem drugačne primere, kot jih skuša prikazati tožnica – če sodišče svojo odločitev, torej ne odločitev nekoga drugega, ali sporazum med strankama, ki je predmet sodne presoje, opre na nedovoljena razpolaganja strank.

10. ZDR v 79. členu določa prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, pri čemer zahteva pisni sporazum, določa pa tudi, da mora tak sporazum vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Ker ZDR nima drugih določb o prenehanju pogodbe o zaposlitvi s sporazumom, se s tem v zvezi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (prvi odstavek 11. člena ZDR), torej tudi določbe po ničnosti in izpodbojnosti takšnega sporazuma.

11. Razveljavitev pogodbe (sporazuma) je glede na določbe 45., 46. in 49. člena OZ možna zaradi grožnje, bistvene zmote ali prevare. V zvezi s tem obstaja enotna in ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, po kateri grožnja z disciplinskim postopkom, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ali prigovarjanja oziroma nagovarjanja k odpovedi, ni razlog, ki bi pomenil nedopustno grožnjo (in bi bil z njo povzročen utemeljen strah), bistveno zmoto ali prevaro, ki bi lahko povzročila razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali sporazuma o prenehanju pogodbe (1). Tudi na podlagi dejanskih ugotovitev v obravnavanem primeru (revizijsko sodišče je sicer vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč - tretji odstavek 370. člena ZPP) ni razlogov za drugačno presojo.

12. Te presoje ne more spremeniti revizijsko zatrjevanje o tem, da naj bi tožnica podpisala sporazum prav zato, da se izogne kazenski ovadbi, kar pa je prva toženka prekršila, saj je zoper tožnico kasneje podala kazensko ovadbo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, je namreč po podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi prav tožnica na Policijski upravi K. prva podala kazensko ovadbo zoper drugo toženko (2), zaradi česar je kasneje tudi prva toženka stranka upravičeno (kot je pojasnilo sodišče druge stopnje), zaradi zaščite druge toženke, ovadila tudi tožnico za kaznivo dejanje tatvine (3). V nastali situaciji kazenske ovadbe prve toženke ni mogoče šteti za zlorabo oziroma prevaro tožnice, in zato razlog za razveljavitev oziroma celo ničnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tega ne morejo spremeniti niti revizijska pojasnila, da je tožnica najprej ovadila drugo toženko, sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa sta sklenili le tožnica in prva toženka, saj je pri podpisovanju sporazuma druga toženka ravnala v imenu prve toženke, eventualno nezakonita dejanja druge toženke pa bi lahko vplivala tudi na razmerja med tožnico in prvo toženko.

13. Po 113. členu ZDR, ki določa posebno varstvo pred odpovedjo tudi za imenovane ali voljene sindikalne zaupnike, gre za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot enem od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (75. člen ZDR). Posebno varstvo ni predvideno v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom, saj varstvo sindikalnih zaupnikov in drugih oseb po 113. členu ZDR v primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki predpostavlja in zahteva soglasja obeh strank, sploh ni potrebno. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnice za to, da bi bilo treba pred podpisom sporazuma obvestiti sindikat, katerega član je delavec. ZDR to določa le ob uvedbi postopka nameravane redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (84. člen ZDR). Neutemeljena je zahteva za to, da bi moral imeti delavec pred podpisom sporazuma še najmanj tri dnevni rok, saj je to določeno le za izročitev pisnega predloga pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 15. člena ZDR).

14. Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje za drugačno odločitev na podlagi izostanka ustreznega pooblastilnega razmerja za podpis sporazuma. V imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba (prvi odstavek 18. člena ZDR). V skladu z 32. členom ZGD-1 družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopniki), med te pa spadajo tudi prokuristi, saj družba le-tem lahko podeli prokuro po postopku, določenem v aktu o ustanovitvi (33. člen ZGD-1). Prokurist je upravičen opravljati vsa pravna dejanja, ki spadajo s pravno sposobnost družbe (razen osvojitve in obremenitve nepremičnin, za kar mora biti posebej pooblaščen – 35. člen ZGD-1), torej je pooblaščen tudi za sklepanje sporazumov o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, obenem pa tudi zato, da za sklenitev oziroma podpis takšnega pisnega sporazuma pisno pooblasti nekoga drugega. Med možnimi pooblaščenimi osebami ni nobenih omejitev, torej je prokurist lahko pisno pooblastilo podal tudi vodji poslovalnice - drugi toženki. Sklicevanje tožnice na 71. člen OZ (4) glede na že z zakonom določeno vsebino pooblastila prokurista ni utemeljeno.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP (v delu, v katerem revizije ni zavrglo) revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker odgovor na revizijo ni prinesel ničesar bistvenega (prvi odstavek 155. člena ZPP), sicer pa gre v glavnem le (še) za spor o prenehanju delovnega razmerja (v takšnem sporu delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice – peti odstavek 41. člena ZDSS-1), je revizijsko sodišče odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavke 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Glej npr. odločbe v zadevah VIII Ips 2/1997, VIII Ips 188/2001, VIII Ips 269/2003, VIII Ips 279/2006, VIII Ips 411/2007, itd.

Op. št. (2): Toženo stranko je s tem seznanil tožničin pooblaščenec (dopis z dne 25. 2. 2010 – priloga A6).

Op. št. (3): Iz odgovora prvo tožene stranke tožničinemu pooblaščencu z dne 25. 2. 2010 izhaja, da se je prvo toženka prav glede na takratno dogajanje odločila, da bo tožnico prijavila zaradi kaznivega dejanja tatvine.

Op. št. (4): Ta določa, da zastopnik ne more prenesti svojih pooblastil na drugega, razen če mu to dovoljuje zakon ali pogodba, izjemoma pa sme to storiti, če mu okoliščine onemogočajo opraviti posel osebno, interesi zastopanega pa terjajo, da se pravni posel nemudoma opravi.


Zveza:

OZ člen 45, 46, 49, 71.
ZDR člen 15, 18, 75, 79, 84, 113.
ZGD-1 člen 32, 33, 35.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4OTA0