<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba in sklep VIII Ips 234/2010
ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.234.2010

Evidenčna številka:VS3005080
Datum odločbe:21.11.2011
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 92/2010
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sodno varstvo - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije
Objava v zbirki VSRS:DZ 2011-2013

Jedro

Delavec lahko kadarkoli odpove pogodbo zaposlitvi (81. člen ZDR). Tej njegovi odločitvi delodajalec v nobenem primeru ne more nasprotovati in zoper njo tudi nima sodnega varstva.

Če delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi je na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR upravičen do odpravnine in odškodnine. Kolikor delodajalec meni, da razlogi, ki jih je delavec navajal kot razlog za svojo izredno odpoved, niso podani, lahko v morebitnem sporu na zahtevo delavca ugovarja, da odpravnine in odškodnine ni dolžan plačati.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači za mesec januar 2006 (točka 4. prvostopne sodbe), v ostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 9. 2. 2006 o redni odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnikom, razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 30. 1. 2006 o zavrženju izrednih odpovedi tožnikov ter ugotovilo, da je tožnikom delovno razmerje prenehalo 27. 1. 2006. Delno je ugodilo tožnikov za plačilo razlike v plači za mesec januar 2006, druge tožbene zahtevke pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da so tožniki po predhodnem pisnem opominu in obvestilu inšpektorja za delo, dne 27. 1. 2006 podali izredno odpoved pogodb o zaposlitvi, kar pomeni, da jim je tega dne prenehalo delovno razmerje. Za zavrženje take odpovedi delodajalec nima pravne podlage. Ker tožniki po 27. 1. 2006 niso bili več v delovnem razmerju pri toženi stranki, so tudi sklepi o redni odpovedi z dne 9. 2. 2006 nezakoniti in brezpredmetni. Tožena stranka je zoper tožnike uvedla tudi disciplinski postopek in v zvezi s tem postopkom izrekla tudi suspenz in posledično v mesecu januarju 2006 izplačala nižjo plačo. Ker za izrek suspenza v disciplinskem postopku ni zakonske podlage je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati pripadajočo razliko v plači. Zahtevke tožnikov za plačilo odpravnine in odškodnine iz drugega odstavka 112. člena ZDR je sodišče zavrnilo, ker niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji za izredno odpoved po prvem odstavku 112. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (razen deloma glede stroškov postopka) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo, s katero "sodbo izpodbija v celoti in uveljavlja vse revizijske razloge". Navaja, da sodišče druge stopnje ni odpravilo procesne in vsebinske pomanjkljivosti sodbe prvostopnega sodišča, ki niti v izreku niti v obrazložitvi sploh ni navedlo vsebine sklepov, ki se razveljavljajo. Posledično je izpodbijana sodba nerazumljiva in nesklepčna. Sklepi tožena stranke z dne 9. 2. 2006 in 30. 1. 2006 so sestavljeni iz več točk in urejajo različno materijo, tožbeni zahtevek tožečih strank pa se nanaša zgolj na datum prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje, brez da bi se izreklo o pritožbenih navedbah, potrjuje prvostopno sodbo, ki po eni strani pravilno ugotavlja, da vsebinskih razlogov za izredno odpoved tožečih strank ni bilo, hkrati priznava prenehanje delovnega razmerja z dnem 27. 1. 2006, kar bi bilo mogoče le, če bi obstajali vsebinski pogoji za izredno odpoved tožečih strank. Ker pogojev za izredno odpoved ni bilo je ta neveljavna oziroma neobstoječa, ni pa je mogoče šteti za redno odpoved. Zato so bili sklepi tožene stranke pravilni in bi jih sodišče moralo upoštevati. Spremenilo bi jih lahko zgolj tako, da bi izredne odpovedi tožečih strank štelo kot redne odpovedi s pripadajočimi odpovednimi roki.

4. Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Tožena stranka sicer navaja, da izpodbija pravnomočno sodbo v celoti, dejansko pa jo le v delu, kjer je sodišče tožbenim zahtevkom ugodilo (v zavrnilnem delu pravnega interesa niti nima). Pri tem v zvezi z odločitvijo o delni ugoditvi zahtevkom za plačilo razlike v plači za mesec januar 2006 nima nikakršne obrazložitve, vendar pa v tem delu revizija niti ni dovoljena, ker vrednost ne dosega revizijskega praga in jo je zato revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP). Zahtevki iz naslova razlike v plači za mesec januar so samostojni denarni zahtevki, ki imajo glede na odločitev sodišča drugo in samostojno pravno podlago kot ostali zahtevki.

7. Tožena stranka ne navede izrecno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja. Glede na revizijske navedbe pa lahko gre za zatrjevanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa je izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar ta kršitev ni podana. Sodišče je razveljavilo odločitve tožene stranke o zavrženju izrednih odpovedi tožnikov z vsemi posledicami, kot tudi sklepe o rednih odpovedih - prav tako z vsemi posledicami. Torej jih je razveljavilo v celoti in ni bilo potrebno njihove vsebine povzemati v izreku sodbe. Za tožeče stranke tudi ni bil sporen le datum prenehanja delovnega razmerja, temveč redne odpovedi tožene stranke. Datum prenehanja delovnega razmerja je le posledica ugotovitve sodišča, da je tožnikom delovno razmerje prenehalo na podlagi njihove izredne odpovedi in ne na podlagi redne odpovedi tožene stranke.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Delavec lahko kadarkoli odpove pogodbo zaposlitvi (81. člen ZDR). Tej njegovi odločitvi delodajalec v nobenem primeru ne more nasprotovati in zoper njo tudi nima sodnega varstva. Že zato so sklepi tožene stranke o "zavrženju izrednih odpovedi tožnikov" brez kakršnekoli pravne podlage in dejansko brezpredmetni. Tudi če jih sodišče ne bi razveljavilo, za tožnike ne morejo imeti nobenih pravnih posledic.

10. Odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje z vročitvijo drugi pogodbeni stranki, kar v primeru izredne odpovedi (drugače kot pri redni odpovedi) pomeni, da z dnem vročitve tudi že preneha delovno razmerje (87. člen ZDR). Če pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem ni več, neobstoječe pogodbe oziroma delovnega razmerja ni mogoče več ali ponovno odpovedovati. Ker tožniki 9. 2. 2006 niso bili več v delovnem razmerju pri toženi stranki, za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo pravne podlage, saj pravnega razmerja, ki naj bi ga tožena stranka z odpovedjo razdrla, ni bilo več. To seveda ne pomeni, da ena ali druga stranka nima več nobenih pravic ali obveznosti iz odpovedane pogodbe. Delavec lahko na primer še vedno zahteva izplačilo neizplačanih plač ali drugih prejemkov.

11. Drugo pa je vprašanje, ali so bili za odpoved izpolnjeni pogoji, torej ali je bila odpoved zakonita. Nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko pred sodiščem uveljavlja samo delavec (tretji odstavek 204. člena ZDSS-1), posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi delodajalca je praviloma reintegracija delavca, torej vzpostavitev neprekinjenega delovnega razmerja. Vendar le, če delavec to zahteva, v določenih primerih tudi proti njegovi volji sodišče kljub nezakoniti odpovedi razveže pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 118. člena ZDR).

12. Na drugi strani delodajalec ne more s samostojno tožbo izpodbijati odpovedi delavca - ne redne ne izredne. Pravilno navaja sodišče prve stopnje, da je podlaga za tako zakonsko ureditev v določbi 49. člena Ustave o svobodi dela. Pri redni odpovedi delavca lahko delodajalec zahteva, da delavec ostane na delu še v času odpovednega roka: v tem času med njima še obstaja pogodbeno (delovno) razmerje in kršitev obveznosti delavca ima lahko za posledico ne samo odškodninsko odgovornost delavca temveč tudi odpoved s strani delodajalca. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovednega roka ni, temveč pride do takojšnje prekinitve delovnega razmerja.

13. Če delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi je na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR upravičen do odpravnine in odškodnine. Kolikor delodajalec meni, da razlogi, ki jih je delavec navajal kot razlog za svojo izredno odpoved, niso podani, lahko v morebitnem sporu na zahtevo delavca ugovarja, da odpravnine in odškodnine ni dolžan plačati (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 136/2006). V takem sporu je dokazno breme da so bili podani razlogi za izredno odpoved, na strani delavca (drugi odstavek 82. člena ZDR). Če delavec tega ne bo uspel dokazati, s svojimi zahtevki na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR ne bo uspel.

14. Delodajalec ima možnost zoper (bivšega) delavca uveljavljati odškodninski zahtevek, če mu je zaradi delavčeve odpovedi, podane v nasprotju z določbami ZDR, nastala škoda (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 38/2007). Enako kot v primeru redne odpovedi, če delavec ne ostane na delu v času odpovednega roka. Nikakor pa ni mogoče v sodnem postopku spreminjati dane izredne odpovedi v redno. Sodišče presoja le zakonitost tiste in take odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je bila dana.

15. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).


Zveza:

ZDR člen 81, 82, 82/2, 87, 112, 112/2.
ZDSS-1 člen 204, 204/3.
URS člen 49.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyMzc1