<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep II Cp 1919/2011
ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.1919.2011

Evidenčna številka:VSL0061596
Datum odločbe:27.07.2011
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:zahtevek za razvezo ali spremembo pogodbe o preužitku - spremenjene okoliščine - pogodbeni namen

Jedro

Pogodbe, ki ne zadosti pogodbenemu namenu ne ene ne druge stranke, pač pa prinaša sama nesoglasja, katera rezultirajo v civilnih in kazenskih sodnih postopkih, ni mogoče vzdržati v veljavi.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba sodba spremeni tako, da se glasi:

„1. Pogodba o preužitku z dne 27. 06. 2007, sklenjena med M. P. kot preužitkarico in V. Z. in B. Je. kot prevzemnikoma, se razveže.

2. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15-tih dni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri nepremičninah parc. št. 40/4, parc. št. 40/5 in parc. 41/2, vpisanih v vl. št. 16 k.o. R., vknjižila lastninska pravica na ime tožeče stranke ... .“

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

III. Toženca sta dolžna tožnici povrniti 2.034,63 EUR stroškov postopka v roku 15-tih dni od prejema te odločbe, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti od dosojenih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe o preužitku, ki sta jo 27. 06. 2007 sklenili pravdni stranki, za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila tožnici za ponovno vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe o preužitku in za povrnitev pravdnih stroškov ter zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedalo odsvojitev in obremenitev nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe o preužitku. Posledično je odločilo, da je tožnica dolžna tožencema povrniti stroške postopka.

2. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjski sklep spremeni tako, da predlogu ugodi. Meni, da je izkazala prvo predpostavko za izdajo začasne odredbe – verjetnost obstoja terjatve, ker tožbeni zahtevek še ni pravnomočno zavrnjen. Počakati je potrebno odločitev drugostopenjskega sodišča. Podan je tudi drugi pogoj – nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena, ki pa ga prvostopenjsko sodišče sploh ni presojalo. Zato se sklepa tudi ne da preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Sodbo tožeča stranka napada iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da jo pritožbeno sodišče tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Zaradi nevzdržnosti odnosov med tožnico in tožencema je edina rešitev razveza preužitkarske pogodbe. Jasno je, da se pogodba ne bo izvajala, kot se tudi doslej ni, prinaša le spore. Smisel oziroma nagib pogodbe je popolnoma izničen, saj je na dlani, da zaupanja med pogodbeniki ni. Glede na zaslišanja prič ni moč zaključiti tako kot sodba, da tožencema ni kaj očitati. Dejansko sta se do sklenitve pogodbe obnašala povsem drugače kot po sklenitvi. Za tožnico sedaj skrbijo vsi drugi, samo toženca ne. To se je sprevrglo v veliko nezaupanje tožnice do tožencev in je razumljivo, da odklanja, da bi toženca hodila v hišo. Tudi obvez, ki bi jih lahko izvrševala (pribava kurjave, vožnje k zdravniku, urejanje okolice, obiskovanje in urejanje groba, ipd.) ne izvršujeta. Ob podpisu pogodbe sta vedela, da je tožnica stara čez 80 let in da ima svoje „muhe“, pa ju takrat to ni motilo. Niti kančka vztrajanja nista pokazala pri nudenju oskrbe tožnici, ki mora zato pri drugih iskati pomoč in jo plačati. Toženca torej ne izpolnjujeta pogodbenih obveznosti; drugačna dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je napačna. Pa tudi grdo in nespoštljivo se vedeta do tožnice, kar kaže kazenska zadeva zoper njiju zaradi suma storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti na njeno škodo. Ves čas ji grozita, da bo morala zapustiti domačijo. Tudi po izdaji izpodbijane sodbe nadaljujeta s teroriziranjem tožnice in njenega partnerja; pritožba opisuje kaj naj bi storila. Da se spori rešujejo s policijo, ki jo kliče enkrat eden drugič drugi, ter na sodišču, dokazuje, da ni več kavze pogodbe in je nujno potrebno, da se razveže. Podane so vse predpostavke spremenjenih okoliščin.

4. Na pritožbo zoper sodbo je tožena stranka odgovorila. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, komentira pritožbene trditve in pri tem poudarja, da se toženca dobro zavedata obveznosti do tožnice, želita jih izpolnjevati in v pretežni meri tudi jih, če jima to ni onemogočeno. Problemi so se začeli pojavljati po sklenitvi pogodbe od trenutka, ko se je pojavil v življenju tožnice A. K. Ni res, da bi se grdo in nespoštljivo obnašala do tožnice; njena kazenska ovadba je neresnična. Pač pa tožnica grozi njima, da bo zažgala hišo in jima povzročala stroške toliko časa, da ju bo uničila. Po prejemu izpodbijane sodbe je dala v vinogradu, ki je predmet pogodbe, odstraniti dve vrsti betonskih stebrov. Večkrat sta prosila za pomoč tudi CSD. Za škropljenje vinograda morata voziti vodo od doma, ker jima tožnica ne pusti, da bi uporabljala vodo v hiši in tudi uporabe gospodarskega poslopja jima ne dovoli. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

6. Tožeča stranka je tekom postopka na prvi stopnji tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe o preužitku, ki so jo sklenili tožnica kot preužitkarica in toženca kot prevzemnika (v nadaljevanju Pogodba), sicer temeljila na 2. odstavku 568. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki uzakonja možnost razveze pogodbe o preužitku, če ena stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti, ter na „šestič“ Pogodbe, ki predvideva njeno razvezo, če bi se toženca grdo in nespoštljivo obnašala do tožnice. Vendar pa je sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank le glede dejstev, ne pa glede pravne podlage spora (te niti nista dolžni navesti; 180. čl. ZPP). Pogodba o preužitku je vrsta pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pri kateri prehod preživljančevega – preužitkarjevega premoženja na prevzemnika ni odložen do preživljančeve smrti. Že pred uveljavitvijo OZ je bilo enotno stališče sodne prakse, da se tudi za razvezo pogodbe o preužitku smiselno uporabljajo pravila Zakona o dedovanju, ki je takrat urejal pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Zaradi podobnih značilnosti obeh pogodb je tudi po uveljavitvi OZ, kateri sicer ne ureja razveze ali spremembe pogodbe o preužitku zaradi spremenjenih razmer, primerna smiselna uporaba 562. člena, ki ureja razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi spremenjenih razmer, tudi pri presoji pogodbe o preužitku. V 1. odst. 562. člen OZ določa, da če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane njena izpolnitev znatno otežkočena, uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke njuno razmerje na novo ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da se je v obravnavanem primeru zgodilo prav to: po sklenitvi Pogodbe so se razmere tako spremenile, da je njena izpolnitev praktično nemogoča.

8. Tožnica toži na razvezo Pogodbe že drugič. Do spora med pogodbeniki je prišlo že tri dni po sklenitvi Pogodbe. Že od tedaj toženca izvršujeta le obveznost občasnega urejanja groba tožničinega moža. Ta dolžnost pa je le obrobnega pomena, saj je smisel pogodbe o preužitku zagotovitev dosmrtnega preživljanja upravičenca v zameno za premoženje. Spori so tako poglobljeni, da je že večkrat intervenirala policija. Kot posledica spora že poteka en kazenski postopek, grozijo pa še drugi. Priča J. O. je izpovedal, da ko prideta toženca k tožnici, je samo jok in stok ter vpitje (gl. 1. odst. na 10. strani izpodbijane sodbe). Zaradi okrnjenih medsebojnih odnosov toženka tožnico, če pride z njo v stik, snema. Tudi toženca zaradi nastalih razmer ne moreta izvrševati upravičenj na predmetu Pogodbe, saj do nepremičnin, katerih lastnika sta postala z njeno sklenitvijo, nimata dostopa (ključe od vrat ograje, stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja ima le tožnica, ki tožencema omogoča vstop).

9. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da tožencema ni moč očitati ničesar v zvezi z neizpolnjevanjem prevzetih obveznosti. Iz Pogodbe ne izhaja, da bi morala toženca osebno čistiti in oskrbovati prostore v hiši. Dogovorjeno je namreč, da sta dolžna urediti vse potrebno za to (gl. tretjič/b Pogodbe). Enako velja tudi glede zagotovitve kurjave ter zagotovitve zdravniške pomoči in prevozov v zdravstvene ustanove. Toženca bi morala pač na ustrezen način organizirati prevoze, tako da tožnice ne bi vozila onadva osebno. Smiselno enako velja za preskrbo s suhimi drvmi. Ali tožnica potem drva ustrezno hrani, pa ni njuna stvar. Zato to, da jima je tožnica rekla kje naj drva pustita, onadva pa mislita, da to ni ustrezen prostor, ni razlog za neizpolnitev pogodbene obveze. In prav ima tožnica, da bi ji denar za drva lahko dokumentirano izročila čeprav ni hotela podpisati potrdila (npr. s poštno nakaznico, pologom na račun,...). Pa tudi nego in pomoč v primeru bolezni in starostne onemoglosti ter skrb za čiščenje in oskrbovanje bivalnih prostorov v stanovanjski hiši se da organizirati drugače, ne le z osebnim nudenjem. Tako le obveze iz tretjič/d Pogodbe, da bosta preužitkarico redno obiskovala na domu, toženca ne moreta več izpolnjevati, ker jima tožnica tega ne dovoli. Ni spora o tem, da tožnica pomoč, za katero sta se zavezala toženca, potrebuje in da ji jo nudijo drugi. Zato bi morala toženca storiti vse razumno, da bi izpolnila s pogodbo prevzete obveznosti, ne pa od tožnice pričakovati, da ju bo k temu pozivala. Zaključki prvega sodišča v smeri, da bi morala ona od tožencev zahtevati povrnitev denarja za storitve, ki bi ji jih morala zagotoviti toženca, so materialnopravno zmotni. S tem, ko hodita k tožnici in ponujata v zaostrenih odnosih svojo osebno pomoč, ne izkazujeta primerne skrbnosti glede izvrševanja Pogodbe.

10. Zaradi zaostrenih odnosov med pogodbenimi strankami ni več mogoče doseči pogodbenega namena - zagotovitve mirne in varne starosti tožnice na eni strani, na drugi strani pa izvajanje lastniških upravičenj tožencev na nepremičninah (načrtovana gradnja). Pogodbe, ki ne zadosti pogodbenemu namenu ne ene ne druge stranke, pač pa prinaša sama nesoglasja, katera rezultirajo v civilnih in kazenskih sodnih postopkih, ni mogoče vzdržati v veljavi. Navedbe pravdnih strank v pritožbi in odgovoru na pritožbo potrjujejo, da ima spor med njimi že take razsežnosti, da ni mogoče pričakovati izboljšanja odnosov, kar je nujen pogoj, da bi bilo Pogodbo mogoče vzdržati v veljavi. V zaostrenih razmerah, ki vladajo med pravdnima strankama, bi lahko do ohranitve pogodbe prišlo le, če bi bila toženca pripravljena tožnici, katera jima ne zaupa več, nuditi prevzete obveznost po tretjih osebah. Tega pa ne zatrjujeta. Pritožbeno sodišče še pripominja, da trditev tožencev, da je A. K. razlog, da ju tožnica odklanja, ne vzdrži. Ni se pojavil šele po podpisu Pogodbe, saj je že prej stanoval v bližini tožnice. Glede na to, da je do spora med pravdnima strankama prišlo že praktično takoj po podpisu Pogodbe, tako da toženca tožnici že ves čas ne zagotavljata bistvenih obveznosti, nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe, pa so prešle v last tožencev, pa bi bilo ohranjanje take pogodbe tudi v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev.

11. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno in zadostno za pravilno uporabo materialnega prava ugotovilo dejansko stanje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka napačna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo ugodilo in na podlagi 5. točke 358. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 351. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo in ugodilo tožbenemu zahtevku.

O pritožbi zoper sklep:

12. Predlagana začasna odredba je regulacijska, namen teh pa je ureditev spornega pravnega razmerja do pravnomočne sodne odločbe. Bistvo regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja pred nevarnostjo uporabe sile ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja 2. odst. 272. čl. ZIZ). Z odločitvijo višjega sodišča, ki je pravnomočna, je tožnica pridobila pravni naslov za vpis svoje lastninske pravice na predmetnih nepremičninah. Zato zavarovanje njenega zahtevka s prepovedjo odtujitve in obremenitve predmetnih nepremičnin ni več potrebno. Glede na načelo zemljiškoknjižnega postopka o vrstnem redu vpisov v zemljiško knjigo, toženca ob ustreznem ukrepanju tožnice namreč z njimi praktično ne moreta več razpolagati. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je tako pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep zavrnilo (2. točka 365. čl. ZPP).

O stroških postopka:

13. Izrek o stroških postopka temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP. Glede na neuspeh v postopku o glavni stvari, morata toženca tožnici povrniti njene potrebne (155. čl. ZPP) pravdne stroške prvostopenjskega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP). Stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, pa višje sodišče ni priznalo. Pravdne stroške tožnice je odmerilo po specificiranem stroškovniku (priloga A14) in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožeči stranki je priznalo vse ostale priglašene stroške, razen za narok le enkrat 440 EUR, ne za vsak narok posebej. Skupaj to znese 1.438,11 EUR.

14. Ker je tožnica uspela s pritožbo zoper sodbo, sta ji toženca dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v zvezi s to pritožbo, in sicer vse v pritožbi priglašene stroške, ki znesejo 596,52 EUR. Stroškov pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdano začasno odredbo, pa ji toženca zaradi neuspeha s pritožbo nista dolžna povrniti.

15. Skupaj je sodišče tožnici tako prisodilo 2.034,63 EUR stroškov postopka. Skladno s 313. čl. ZPP je določilo 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. Če toženca v tem času svoje obveznosti ne bosta izpolnila, bosta prišla v zamudo in zato dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (299. in 378. čl. Obligacijskega zakonika).


Zveza:

OZ člen 562, 568.
ZIZ člen 272.
Datum zadnje spremembe:
10.01.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYxODY5