<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 290/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.290.2011

Evidenčna številka:VDS0007475
Datum odločbe:01.07.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plačilo za delo - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - dokazno breme - regres za letni dopust - nasprotna tožba - odškodninska odgovornost delavca - elementi odškodninskega delikta - stroški postopka - ZOdvT

Jedro

Četudi delavec opravi delo preko polnega delovnega časa, pa to delo ni izjemno, nujno oziroma nepričakovano, je delavec upravičen do ustreznega plačila, saj je namen 143. člena ZDR, ki določa pogoje, v katerih je dopustno odrediti nadurno delo, omejiti pravico delodajalca, da delavcu nalaga delo preko polnega delovnega časa.

Stranka ni upravičena do povračila potnih stroškov, ki ji nastanejo zaradi prihoda k svojemu pooblaščencu, saj ti stroški ne štejejo za potrebne stroške postopka.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (I/3 točke izreka) delno spremeni tako, da se ti zvišajo od zneska 666,18 EUR na znesek 769,54 EUR.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v znesku 8,40 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I/1 točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009 v zneskih, kot izhajajo iz točke I/1 izreka te sodbe, od teh zneskov odvesti pripadajočo akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer zakonske zamudne obresti od neto regresa za leto 2005 in 2006 tečejo od 28. 12. 2006 do plačila, zakonske zamudne obresti od preostalih prisojenih regresov pa od 2. julija za vsako vtoževano leto dalje do plačila. V preostalem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika za poplačilo preostalih vtoževanih zakonskih zamudnih obresti zavrnilo. Zoper zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka tožnik pritožbe ni vložil. V I/2 točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati nadure za leto 2005, 2006, 2007 in 2008, kot to izhaja iz izreka točke I/2 izpodbijane sodbe, od prisojenih bruto zneskov odvesti pripadajoče dajatve, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. tekočega leta za preteklo leto, dalje do plačila. Pri tem je del tožbenega zahtevka za izplačilo nadur za leto 2005 v znesku 63,84 EUR in za leto 2006 v znesku 7,65 EUR, vse z obrestmi, zavrnilo. Tožnik se tudi zoper navedeni zavrnilni del ni pritožil. V I/3 točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 666,18 EUR, v 8 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V I/4 točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, na podlagi katerega naj bi ji bil dolžan toženec plačati 10.725,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve nasprotne tožbe do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Poleg tega je odločilo, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 1.047,07 EUR, v 8 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da mu prisodi še ostale pravdne stroške v skupni višini 1.043,52 EUR, kot tudi pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati tudi potne stroške pooblaščenca za pristop na dva naroka na relaciji Ljubljana – Novo mesto – Ljubljana, kar znaša 2-krat 51,68 EUR. Sedež odvetniške pisarne se nahaja na območju Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, spor pa se je vodil pred Zunanjim oddelkom navedenega sodišča v Novem mestu, zato so bili izpolnjeni pogoji za povrnitev potnih stroškov pooblaščenca. Sodišče prve stopnje pa bi moralo tožniku priznati tudi potne stroške, ki jih je imel s prihodom k svojemu pooblaščencu, prav tako pa je tožnik upravičen do nagrade za zastopanje na vsakem naroku. Skupaj bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati torej še za 1.043,52 EUR pravdnih stroškov.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi ter zoper odločitev o pravdnih stroških se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi in tožniku naloži tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožniku plačala regres za letni dopust za leto 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009, vendar za to nima dokazov. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo višino zneskov regresa, ki jih določa Kolektivna pogodba za dejavnost gradbeništva Slovenije, kot tudi določbe OZ glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje pa si povsem napačno razlaga termin „nadure“, saj se nadurno delo opravlja le v izjemnih primerih. V primeru tožnika sploh ni šlo za opravljanje nadurnega dela, temveč za neenakomerno razporejen delovni čas. Tožena stranka kot manjši delodajalec ni bila dolžna imeti kolektivne pogodbe ali splošnega akta. Tožnikovo delo ni bilo tako nujno, nepričakovano in izjemno, da bi ga lahko uvrstili med dela, ki se lahko izvajajo preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje tudi ne ponudi odgovora, katero delovno opravilo naj bi tožnik opravljal v rednem delovnem času in katero v nadurnem delovnem času. Vse to bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, namesto da je upoštevalo tožnikov dnevnik o opravljenih urah. Če bi bila tožnikova evidenca prava, bi bila podpisana tudi s strani tožene stranke. Ni jasno, zakaj je sodišče verjelo tožniku in ne dokazom tožene stranke o delovnih urah, ki jih je tožnik opravil z gradbenim strojem. Ni jasno niti, zakaj sodišče ni sledilo navedbam tožene stranke, da je tožnik za kontrolo stroja in opreme, za vzdrževanje in čiščenje ter za izvedbo manjših popravil porabil morda 5 do 10 minut dnevno. Iz podatkov, ki jih je predložila tožena stranka, izhaja, da je tožnik v letu 2006 opravil 120 delovnih ur manj od redne delovne obveznosti, v letu 2007 688 delovnih ur manj in v letu 2008 751 delovnih ur manj, sodišče prve stopnje pa je povsem nekritično sledilo tožnikovi evidenci. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi ugotoviti, zakaj je prišlo do razlik v evidencah tožene stranke in tožnika, tudi s postavitvijo sodnega izvedenca po uradni dolžnosti in s plačilom predujma s strani tožene stranke. Delo, ki ga je tožnik opravljal pri toženi stranki in ki ni bilo povezano z delom z bagrom, nima nobene zveze z delovnim razmerjem. Šlo je za oseben odnos med pravdnima strankama. Če je tožnik poleg dela z bagrom za C. opravljal tudi delo za druge naročnike, je to počel brez vednosti tožene stranke in proti njeni volji, za kar je odškodninsko odgovoren. Ker tožnik nadur ni delal, ni upravičen do dodatka za takšno delo. Ker ni spoštoval določb pogodbe o zaposlitvi glede odpovednega roka, je toženi stranki odgovoren za nastalo škodo, ki jo je tožena stranka tudi dokazala in vtoževala od tožnika z nasprotno tožbo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje njenemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugoditi. Glede na navedeno je tudi odločitev o stroških postopka napačna.

Tožnik je podal tudi odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev dela izpodbijane sodbe, ki ga tožena stranka s pritožbo napada.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (tožnik se zoper zavrnilni del njegovega tožbenega zahtevka ni pritožil) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (stranki pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka nista uveljavljali), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno glede odločitve o pravdnih stroških, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku).

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tožbi vtoževal obračun ter izplačilo regresa za letni dopust za leta 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov regresa za letni dopust za navedeno obdobje in za izplačilo jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe, zahteval pa je tudi povrnitev pravdnih stroškov. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožnikove navedbe in predlagala zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka, z nasprotno tožbo pa je od tožnika zahtevala povrnitev škode zaradi izpada dohodka v višini 10.725,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve nasprotne tožbe do plačila, obenem pa je zahtevala tudi povrnitev pravdnih stroškov. Tožnik je s prvo pripravljalno vlogo z dne 24. 2. 2010 umaknil tožbo v zvezi z vtoževano jubilejno nagrado, razširil pa je tožbeni zahtevek še za plačilo nadur v letih 2005, 2006, 2007 in 2008, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov teh nadur, ki jih je zahteval od 19. januarja tekočega leta za preteklo leto dalje, do plačila.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo tožnika, pričo N.P. ter izvedlo dokaze z listinami v spisu (priloge A1-A13; B1-B8) in na podlagi tako izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika delno utemeljen, mu v tem delu ugodilo (tako kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe) in da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi neutemeljen v celoti, zato ga je v celoti zavrnilo. Posledično uspehu strank v tem individualnem delovnem sporu je odločilo tudi o njunih priglašenih pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je nameravalo v dokaznem postopku zaslišati tudi toženo stranko, vendar pa se ta vabilu na zaslišanje za dan 18. 1. 2011 ni odzvala in ni opravičila svojega izostanka (pooblaščenka tožene stranke sodišču ni znala pojasniti, zakaj tožena stranka na narok ni pristopila). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse preostale dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka in vse odločilne dokaze, ki jih je predlagal tožnik ter na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka povsem pravilno delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku (razen delno glede zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih neto zneskov regresa za letni dopust za leto 2005 in 2006 oziroma delno glede vtoževanih nadur za leto 2005 in 2006 z obrestmi), prav tako pa je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe (ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka iz tožbe in iz nasprotne tožbe) in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje, prav tako pa nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter ugotovilo vsa pravna odločilna dejstva, prav tako je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, zaradi česar pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe tožene stranke, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti njene pritožbe.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o tožnikovih vtoževanih regresih za letni dopust za leto 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku te regrese, do katerih je bil upravičen na podlagi 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in v višini, določeni s Kolektivno pogodbo gradbenih dejavnosti (panožna kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 1/2005 in nadalj.), izplačala, zato je sodišče prve stopnje temu delu tožnikovega tožbenega zahtevka utemeljeno ugodilo, upoštevaje tudi ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti za obdobje pred 18. 12. 2006 (člen 347/1 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

Z ozirom na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo tudi del vtoževanih zneskov iz naslova nadurnega dela, ki ga je tožnik pri toženi stranki opravil v obdobju od leta 2005 do leta 2008. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da pri delu tožnika ni šlo za opravljanje nadur, temveč za neenakomerno razporeditev delovnega časa. Tožena stranka namreč ustreznih dokazov, ki bi potrjevali, da je bil tožnikov delovni čas neenakomerno razporejen, ni predložila. 147. člen ZDR opredeljuje razporeditev in začasno prerazporeditev delovnega časa, kar mora biti določeno s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka sprejela odločitev in pisno obveščala tožnika bodisi o letni razporeditvi delovnega časa, bodisi o začasni prerazporeditvi delovnega časa, niti da bi bil delovni čas pri toženi stranki neenakomerno razporejen. Tožena stranka je sicer v zvezi s tem vložila v spis strojna poročila (B3), za katera pa je bilo ugotovljeno, da izkazujejo zgolj efektivno delo tožnika z gradbenim strojem (obratovalne ure) in da ne pomenijo tožnikovega delovnega časa (v okviru katerega je spadala tudi kontrola stroja in opreme, vzdrževanje in čiščenje, izvedba manjših popravil, pa tudi odmor za malico). Neenakomerna razporeditev delovnega časa pa ne izhaja niti iz plačilnih list, ki jih je v spis vložila tožena stranka in ki se nanašajo na tožnika. Tožena stranka je bila dolžna voditi tudi evidenco o izrabi delovnega časa, na kar pravilno opozarja sodišče prve stopnje (18. člen Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti; ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006 oziroma 11. in 12. člen Zakona o evidencah na področju dela; Ur. l. RS. SFRJ, št. 17/90, ki je bil v veljavi do 29. 4. 2006), vendar teh evidenc sodišču prve stopnje tožena stranka ni predložila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo podatkom tožnikove evidence o opravljenih urah dela, na katero je tožnik oprl svoj tožbeni zahtevek (A8, A9). Tožena stranka je sicer vložila v spis podatke o številu delovnih dni za leta 2005-2008 za 40-urni delovni teden (B5), vendar pa se ti podatki ne nanašajo na toženo stranko in niti ne na tožnika. Ti podatki se namreč razlikujejo tako od podatkov o številu opravljenih delovnih ur, ki izhajajo iz tožnikove evidence (A8,...), kot tudi od podatkov o številu opravljenih efektivnih ur iz strojnih poročil (B3), ki jih je tožena stranka vložila v spis kot dokaz o neenakomerno razporejenem času. Dejstvo, da so podatki iz priloge B5 splošni, potrjuje tudi to, da so bili ti objavljeni na spletni strani www.računovodja.com (kar sicer izhaja tudi iz pripisa na prilogi B5). Glede na navedeno sodišče prve stopnje svoje odločitve utemeljeno ni oprlo na ta dokaz. Ker tožena stranka evidence o delovnih urah (v skladu z določbami zakonov o evidencah na področju dela) za tožnika ni dostavila (to niso bila niti strojna poročila niti priloga B5) sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi po uradni dolžnosti imenovalo sodnega izvedenca, ki naj bi se opredelil do tožnikove evidence o opravljenih delovnih urah v spornem obdobju. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno sklicevanje tožene stranke na to, da tožnik do plačila nadur ni upravičen tudi zato, ker delo, ki ga je opravljal, ni bilo niti nepričakovano niti nujno oziroma izjemno, saj to za plačilo nadur ni bistvenega pomena. Tudi v primeru, če delavec opravi delo preko polnega delovnega časa, pa to delo ni izjemno, nujno oziroma nepričakovano, je upravičen do ustreznega poplačila. Namen 143. člena ZDR je namreč omejiti pravico delodajalca, da delavcu nalaga delo preko polnega delovnega časa (razen v posebej določenih primerih). Tega člena pa ni mogoče razlagati tako, da delavec do plačila nadur ni upravičen, kljub temu, da jih opravi pa ni šlo za delo, ki je primeroma navedeno v členu 143 ZDR.

Z ozirom na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik pri toženi stranki opravljal nadurno delo, so glede na zgoraj navedeno irelevantni pritožbeni očitki tožene stranke, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšno delo naj bi tožnik opravljal v rednem delovnem času in kakšno delo v obdobju opravljanja nadurnega dela. Ob tem, da tožena stranka ni predložila evidence o izrabi delovnega časa (čeprav je bila dolžna to evidenco glede na določbe zakonov, ki sta to področje urejala, voditi dnevno, to evidenco pa je bila dolžna hraniti kot listino trajne vrednosti – člen 19 ZEPDSV), neutemeljeno ugovarja verodostojnosti tožnikove evidence delovnih ur zato, ker ta s strani tožene stranke ni bila podpisana. Neutemeljene in z ničemer dokazane so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke, da se je za kontrolo stroja in opreme, za vzdrževanje in čiščenje in za izvedbo manjših popravil porabilo od 5 do 10 minut dnevno, saj iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je bil čas za ta opravila občutno daljši, ob tem, da se je tožniku pri strojnih urah vedno odštelo eno uro na račun malice in na račun točenja goriva. Tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov o tem, da naj bi tožnik delo za druge naročnike opravljal za svoj račun, brez vednosti tožene stranke in proti njeni volji, zaradi česar naj bi bil toženi stranki tudi odškodninsko odgovoren, zato so pritožbene navedbe tožene stranka v zvezi s tem neutemeljene. Z ozirom na to, da ZDR določa, koliko nadur lahko delavec v določenem časovnem obdobju opravi (za kar mu pripada tudi plačilo, upoštevaje 41. člen panožne kolektivne pogodbe), tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je ravnalo napačno, ko je tožniku prisodilo dodatek za nadurno delo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da za odškodninsko odgovornost tožnika (toženca po nasprotni tožbi) niso podani vsi elementi tako imenovanega splošnega civilnega delikta. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) ni dokazala, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožnika, prav tako ni dokazala, da ji je škoda sploh nastala, niti da obstaja vzročna zveza med zatrjevano škodo in nedopustnim ravnanjem toženca. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi s temi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča in se na ustrezno obrazložitev tega sodišča v izogib ponavljanju le sklicuje.

V zvezi z zatrjevanim nedopustnim ravnanjem tožnika (v nasprotju z 10. členom pogodbe o zaposlitvi), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal 13. 10. 2009, posledica tega, da mu je tožena stranka nameravala odrediti delo v Kočevju, ta lokacija pa je bila za tožnika preveč oddaljena glede na kraj njegovega bivališča. Tožena stranka je tožniku delovno razmerje na podlagi njegove odpovedi z dne 13. 10. 2009 dejansko zaključila že 19. 10. 2009 (A1), tako da tožnik po navedenem datumu dela pri toženi stranki dejansko niti ni mogel več opravljati (čeprav je imel dogovorjen 60-dnevni odpovedni rok), zato o nedopustnem ravnanju tožnika tudi po stališču pritožbenega sodišča vsaj po 19. 10. 2009 ni mogoče govoriti. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da ji je nastala škoda, ki jo je izkazovala s poročilom o izpadu dohodka z dne 18. 1. 2010 (B1). Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je kmalu po tožnikovem odhodu nadaljeval njegovo delo z bagrom drug delavec. V zvezi s tem je priča N.P. pojasnil, da se z bagrom ni delalo 5 do 7 dni, nato pa je z njim delal drug delavec, priča pa mu je podpisovala strojna poročila. Tako je iz dokaza, ki ga je v spis vložil tožnik (A13) razvidno, da je na dan 22. 10. 2009 z gradbenim strojem upravljal drug strojnik. Na podlagi navedenega in z ozirom na izpovedbe tožnika ter priče N.P. je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala nastanka zatrjevane škode. Ob upoštevanju navedenega je bilo potrebno že iz teh razlogov zavrniti tožbeni zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe. Pritožbena zatrjevanja tožene stranke v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi so iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je delno utemeljena pritožba tožnika v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Z ozirom na to, da je tožnik za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu pooblastil pooblaščenca, ki ima sedež v istem kraju, kot je sedež sodišča prve stopnje, je upravičen tudi do povračila potnih stroškov tega pooblaščenca za prihod na dva naroka za glavno obravnavo. Iz tega razloga je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in znesek potnih stroškov, ki jih je tožnik iz tega naslova priglasil, tožniku tudi priznalo tako, da je stroške, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, zvišalo tudi za priglašene potne stroške pristopa tožnikovega pooblaščenca na dva naroka za glavno obravnavo. Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožnika, da je upravičen tudi do povrnitve potnih stroškov, ki jih je imel tožnik zaradi prihoda k svojemu pooblaščencu. Navedeni stroški namreč ne spadajo med stroške, ki so bili potrebni za to pravdo, saj kot taki v določbah Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) niso opredeljeni. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnika, da bi mu pripadali tudi stroški za zastopanje na dveh narokih. Po tarifni številki 3102 ZOdvT znaša nagrada za narok 1,2 količnika in ni odvisna od števila narokov, na katerih pooblaščenec zastopa svojo stranko. ZOdvT je namreč bistveno drugače uredil nagrajevanje pooblaščencev za zastopanje, kot je bilo to urejeno v prej veljavni Odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.). Z uveljavitvijo ZOdvT ni več omogočeno odvetnikom zaračunavanje vsake storitve posebej. Glede na to pripada odvetniku nagrada za narok po določbah ZOdvT v istem znesku, ne glede na to, na koliko narokih odvetnik zastopa stranko (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011).

Ker je bila pritožba tožnika delno utemeljena, je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi delno ugodilo in odločitev o pravdnih stroških delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča (5. alinea 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem njegovo pritožbo, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe, saj glede tega dela niso bili podani niti razlogi, ki jih stranki uveljavljata s pritožbo in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel (po oceni pritožbenega sodišča je znašal njegov pritožbeni uspeh 10 %), mu je dolžna tožena stranka povrniti sorazmeren del njegovih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo pritožbe po tarifni številki 3220 OT (v znesku 50,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tarifna številka 6002) in 20 % DDV (tarifna številka 6007), kar znaša 84,00 EUR, 10 % od navedenega pa 8,4 EUR. Te stroške je dolžna tožena stranka tožniku povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.


Zveza:

ZDR člen 42, 131, 143, 182. ZPP člen 154, 155.
Datum zadnje spremembe:
14.10.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU4NTQ0