VDSS sodba Pdp 1211/2010

Jedro

Ugotovitev, da je odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo delavec podpiše, podana iz neutemeljenega razloga, je razlog za odškodninsko odgovornost delodajalca in sicer za povračilo premoženjske škode v višini razlike delavčeve plače med prejšnjim in sedanjim delovnim mestom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 432,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2008 dalje, 421,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2008 dalje, 443,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2008 dalje, 421,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2008 dalje in 149,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2008 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 135,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini razlike v plači zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka vztraja pri tem, da tožniku razlike v plači ne gredo, saj v času do rednega prenehanja delovnega razmerja iz poslovnega razloga ni delal in zato tudi ni upravičen do razlike v plači. Do tega ugovora tožene stranke se sodišče sploh ni vsebinsko opredelilo, ampak je ugotovilo, da tudi če bi tožnik delal, bi mu šla razlika v plači, kar pa nima zveze z ugovorom tožene stranke. Kljub temu, da je bilo redno prenehanje razveljavljeno v postopku opr. št. Pd 112/2005, in je sodišče v tem postopku pravnomočno razsodilo, da je odpoved, s katero je bila tožniku iz poslovnega razloga redno odpovedana pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu analitik poslovanja, nezakonita, izključno iz razloga, ker naj bi bil tožnik izvoljen za sindikalne zaupnika, ki uživa delovnopravno imuniteto v smislu 113. člena ZDR. Tožena stranka je dne 16. 1. 2009 pridobila obvestilo Upravne enote ..., iz katerega izhaja, da Sindikat ... ni podal zahteve za hrambo statuta pri upravni enoti ..., kar pomeni, da ta sindikat kot pravna oseba ne obstaja, zato tožnik ni mogel biti sindikalni zaupnik in zato tudi ni mogel uživati imunitete na podlagi 113. člena ZDR, ki mu jo je podelilo sodišče v postopku opr. št. Pd 112/2005. Zato bi sodišče moralo pri odločitvi upoštevati, da je tožnik lažno prikazoval in s tem zavajal toženo stranko in delovno sodišče, da je bil izvoljen kot sindikalni zaupnik. Res je bila tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo po sodbi Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 112/2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1502/2005 z dne 28. 9. 2006, tega pa ni storila pred septembrom 2008 iz utemeljenih razlogov. Tožnik po izdaji sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča na toženo stranko ni naslovil nobenega zahtevka za vračilo nazaj na delo, kar dokazuje, da se tožnik ni želel vrniti in da je zasledoval odškodnino za odpoved reintegraciji. Da tožniku ni bilo do tega, da se vrne nazaj na delo, ampak je bil njegov cilj pridobiti čim večjo premoženjsko korist, je razvidno tudi iz tega, da je vložil predlog za izvršbo po pravnomočni sodbi šele 12. 4. 2007 in da v predlogu za izvršbo ni predlagal vrnitve nazaj na delo na prvem mestu, kot to izhaja iz pravnomočne sodbe, ampak šele podrejeno v točki II na koncu predloga za izvršbo. Ko so vsa pogajanja propadla in se je tožnik odločil, da se vrne nazaj na delo, je tožena stranka v septembru 2008, kljub tožnikovemu nagajanju in zavlačevanju naredila vse, da se je lahko vrnil nazaj na delo k toženi stranki. Okrožno državno tožilstvo je s sklepom opr. št. Kt 531/09 z dne 1. 10. 2009 kazensko ovadbo zoper tožnika, ki jo je vložila tožena stranka zaradi suma storitve kaznivega dejanja, sicer zavrglo, ker je nekritično povzemalo laično in protipravno obrazložitev Sindikata ... v zvezi z organiziranostjo sindikata. S tem tožilstvo podpira nezakonito organiziranost sindikata, ki naj bi se izognil zakonskim obveznostim glede vodenja računovodstva s tem, da naj bi ukinjala sindikate v podjetjih kot pravne osebe. Tožena stranka meni, da se je tožnik lažno prikazoval in s tem zavajal toženo stranko in delovno sodišče, da je bil izvoljen kot sindikalni zaupnik Sindikata ... in da Sindikat ... ni dal soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je bila drugače sicer zakonita odpoved razveljavljena z vsemi navedenimi posledicami. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbeni razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

S pravnomočno sodbo delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 143/2004 z dne 18. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 483/2005 je bila ugotovljena neutemeljenost odpovednega razloga redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove z dne 19. 4. 2004 in toženi stranki naloženo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v obliki razlike neto plače od maja 2004 do septembra 2004. Tožena stranka je namreč tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela samostojnega analitika iz poslovnih razlogov in mu v podpis ponudila novo pogodbo za opravljanje dela analitika poslovanja, ki jo je tožnik tudi podpisal. Na podlagi 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) tožnik s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi ni izgubil pravice do izpodbijana utemeljenosti odpovednega razloga, s čimer je uspel. Zaradi novo podpisane in veljavne pogodbe o zaposlitvi in ker je sodišče pravnomočno ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga, je to lahko razlog za odškodninsko obveznost delodajalca in sicer za povračilo premoženjske škode v razliki delavčeve plače med prejšnjim in sedanjim delovnim mestom, kar tožnik v predmetnem sporu tudi uveljavlja. Ta razlika tožniku pripada kot odškodnina za premoženjsko škodo v višini prikrajšanja, kakor je pritožbeno sodišče že obrazložilo v pravnomočni sodbi opr. št. Pdp 483/2005 z dne 26. 1. 2006. V pravnomočnem delovnem sporu opr. št. Pd 143/2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 483/2005 z dne 26. 1. 2006 je bila tožniku prisojena odškodnina za čas do 20. 5. 2004 do 6. 9. 2004, ko mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Navedena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila pravnomočno ugotovljena kot nezakonita (v zadevi opr. št. Pd 254/2004) in tožena stranka je bila dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, kar pomeni, da je dolžna vzpostaviti stanje, kakor da nezakonite odpovedi ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno tožniku prisodilo odškodnino v zneskih neto razlike plače med analitikom poslovanja (s 550 točkami) in plačo samostojnega analitika poslovanja (z 900 točkami analitične ocene) še za čas od 1. 5. 2008 do 8. 9. 2008, sicer pa same višine razlike v plači tožena stranka ni prerekala.

Neutemeljeno in brezpredmetno je obširno pritožbeno zatrjevanje o nelegitimnosti sindikata, da tožnik kot sindikalni zaupnik ni bi bil upravičen do imunitete, kar je bil razlog za razveljavitev redne odpovedi iz poslovnih razlogov. S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 143/2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 483/2005 z dne 26. 1. 2006 je bila ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, in ker odločitev v tem sporu temelji na pravnomočni sodbi, so tako neupoštevne pritožbene navedbe, da tožnik v pravnomočnem sporu kot sindikalni zaupnik ni bil upravičen do imunitete.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

29.09.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1026/2011
• VDSS sodba Pdp 160/2011
• VDSS sodba Pdp 163/2009