<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 140/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.140.2011

Evidenčna številka:VDS0007026
Datum odločbe:29.06.2011
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:javni uslužbenec - vojak - plača - dodatek k plači - dodatek za posebna znanja in veščine - dodatek za posebno nevarne naloge - akt o sistemizaciji

Jedro

Ker tožena stranka ni sprejela ustreznih podzakonskih aktov in ker v aktu o sistemizaciji za tožnikovo delovno mesto ni predvidela dodatkov za posebna znanja in veščine ter posebno nevarne naloge, ne obstoji pravna podlaga, da bi bil tožnik (vojak) do vtoževanih dodatkov iz tega naslova upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranki sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se spremeni sklep tožene stranke št. ... z dne 15. 9. 2004 v povezavi z odločbo št. ... z dne 8. 12. 2009, s katerim je tožena stranka tožečo stranko razporedila v plačilni razred s količnikom v višini 3,60 in količnik povečala za dodatke v višini 35 % in dodatke v višini 0,8 količnika in dodatek za delovno dobo, tako, da se v 4. točki navedenega sklepa z dne 15. 9. 2004 določi, da se tožeči stranki količnik poveča za dodatke v višini 60 % ter dodatke v višini 1,0 količnika in dodatek za delovno dobo, pri čemer ima tožeča stranka pravico do plače v skladu s tem sklepom od 15. 6. 2004 dalje (točka I/1 izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožnikov predlog po povrnitvi stroškov postopka (točka I/2 izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti stroške tega postopka v višini 788,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške. Navaja, da se ne more strinjati z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je najprej navedlo, da je tožnik upravičen do dodatkov na podlagi 4. odstavka 98.d člena ZObr in dodatka po 1. odstavku 98.d člena ZObr, v nadaljevanju pa, da naj bi že prejemal vse dodatke, ki jih določa ZSOVA oziroma, da naj bi tožena stranka v izpodbijanem sklepu že upoštevala določbo 4. odstavka 98.d člena ZObr, glede dodatka za nevarnost pa, da tožniku ne gre, ker ni bilo sprejetih ustreznih podzakonskih predpisov. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno in postavlja tožnika v slabši oziroma neenakopraven položaj, saj takšne dodatke prejemajo javni uslužbenci, ki so opravljali podobne naloge kot tožnik. Dejstvo, da tožena stranka ni sprejela podzakonskih predpisov ne sme in ne more biti njemu v škodo. Prav tako se tožnik ne strinja s stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje, da bi se, če bi vsebinsko odločalo o zahtevku, postavilo v izvršilno vejo oblasti in iz tega razloga ni moglo določiti dodatka za nevarnost. Bistvo postopka je ravno v tem, da se odloči o pravici, ki gre določeni osebi in ki se ji neopravičeno ne priznava tistega, kar določa zakon. Pri tem tožnik opozarja na možnost analogne uporabe podzakonskih predpisov npr. v zvezi z Zakonom o policiji. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika, da se opravijo poizvedbe in pridobijo ekvivalentne odločbe oziroma pogodbe o zaposlitvi pri SOVI ter da se ugotovi, ali ti delavci na primerljivih delovnih mestih z visoko strokovno izobrazbo in delom povezanim z operativnim zbiranjem in pridobivanjem podatkov v varnostno obveščevalni službi s podobnimi znanji in veščinami takšen dodatek dobivajo. Tako tožnik meni, da je do vtoževanih dodatkov upravičen, saj ni prav nobenega razloga za razlikovanje med različnimi zaposlenimi, sploh ker gre za javne uslužbence.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere pavšalno opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni upravičen do vtoževanih dodatkov po 1. in 4. odstavku 98.d člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.). Po 1. odstavku 98.d člena pripadajo vojaškim osebam, pripadnikom stalne sestave, ki obvladajo posebna znanja in veščine, za katere se še dodatno usposabljajo in jih potrebujejo pri opravljanju vojaške službe in pripadnikom stalne sestave ter delavcem obveščevalno varnostne službe, ki opravljajo posebno nevarne delovne naloge, dodatki za posebna znanja in veščin ter za nevarnost. Po 2. odstavku vrste posebnih znanj in veščin ter posebno nevarne naloge določi minister, ki po 3. odstavku za posamezne formacijske dolžnosti določi dodatke v formacijah oziroma v sistemizaciji v skladu s splošnimi predpisi. Ker pa tožena stranka ni sprejela ustreznih podzakonskih predpisov, zaradi česar tudi v aktu o sistemizaciji za tožnikovo delovno mesto „svetovalec za operativno pridobivanje podatkov št. 903008“ dodatek ni določen, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi tožniku ta dodatek dosodilo. Enako je ugotovilo tudi glede dodatka po 4. odstavku 98.d člena ZObr. Po tej določbi tožniku sicer pripadajo dodatki, obvezno pokojninsko in nezgodno zavarovanje kot jih določa Zakon o Slovenski obveščevalno – varnostni agenciji (ZSOVA, Ur. l. RS. št. 23/1999 in nadalj.) za delavce Slovenske obveščevalno – varnostne agencije. Ta zakon v 39. členu pooblašča vlado, da določi po določbah tega zakona odstotek povečanja osnovne plače javnim uslužbencem agencije za vrednotenje delovnih razmer, posebnih prepovedi in omejitev. Po prehodni določbi 50. člena ZSOVA se do sprejema predpisa s tega področja uporablja določba 136. člena Zakona o notranjih zadevah (ZNZ, Ur. l. SRS, št. 28/1980 in nadalj.), po kateri se s samoupravnim sporazumom, s katerim se urejajo in usklajujejo odnosi v zvezi s pridobivanjem in razporejanjem dohodka delovne skupnosti organov za notranje zadeve, določijo osnove, po katerih se za vrednotenje posebnih pogojev dela in odgovornosti pooblaščenih uradnih oseb lahko povečajo sredstva za osebne dohodke do 20 %. Tako je vlada z 9. členom Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Uredba, Ur. l. RS, št. 35/1996 in nadalj.) ovrednotila posebne obremenitve in prepovedi za določene zaposlene z dodatkom v višini 15 %, ki ga je tožnik z izpodbijano odločbo že prejel in je tako tožena stranka v celoti upoštevala določbo 4. odstavka 98.d člena ZObr. Dodatek za posebno nevarnost in ogroženost, ki po 20. členu Uredbe pripada določenim pooblaščenim uradnim osebam v Carinski upravi Republike Slovenije, določenim uradnim osebam v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, določenim policistom in določenim delavcem na področju obrambe in zaščite v višini 0,2 količnika, pa po stališču sodišča prve stopnje ni dodatek po 4. odstavku 98.d člena ZObr, ampak dodatek po 1. odstavku tega člena. Ker pa po 2. odstavku 20. člena Uredbe delovna mesta, na katerih pripada delavcem ta dodatek, določi pristojni minister po predhodnem soglasju Komisije Vlade Republike Slovenije za administrativne in kadrovske zadeve, pa tožena stranka tega ni storila, sodišče prve stopnje ni našlo pravne podlage, da bi tožniku ta dodatek dosodilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

Neutemeljen in iz konteksta obrazložitve sodbe iztrgan je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje najprej navedlo, da je tožnik upravičen do dodatkov na podlagi 4. odstavka 98.d člena ZObr in dodatka po 1. odstavku istega člena, v nadaljevanju pa, da naj bi prejemal vse dodatke po ZSOVA oziroma, da naj bi tožena stranka upoštevala določbo 4. odstavka 98.d člena ZObr, glede dodatka za nevarnost pa, da tožniku ne gre, ker ni bilo sprejetih ustreznih podzakonskih predpisov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno in logično obrazložilo, saj iz obrazložitve izhaja, da 1. odstavek 98.d člena ZObr določa področja, na katerih tam zaposlenim osebam pripadajo dodatki za posebna znanja in veščine ter dodatek za nevarnost, da pa vrste posebnih znanj in veščin ter posebno nevarne naloge določi minister, ki v formacijah in sistemizaciji v skladu s splošnimi predpisi določi tudi same dodatke za posamezne formacijske dolžnosti, kar določata 2. in 3. odstavek tega člena, ker pa podzakonski akti niso bili sprejeti, sodišče ni imelo pravne podlage, da bi tožnikovemu zahtevku ugodilo. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj samo ne sme določiti vrste posebnih znanj in veščin ter posebno nevarne naloge, pa tudi ne dodatkov za posamezne formacijske dolžnosti, ker je to v domeni ministra oziroma delodajalca, enako pa velja tudi za dodatek po 20. členu Uredbe.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje s takim stališčem postavlja tožnika v slabši oziroma neenakopraven položaj, ker takšne dodatke prejemajo javni uslužbenci, ki so opravljali podobne naloge kot tožnik. Gre le za tožnikovo domnevo, saj tekom postopka na prvi stopnji ni navedel, katera so tista delovna mesta, ki vsebujejo podobne naloge, kot jih je vsebovalo njegovo delovno mesto, pa so tam zaposleni prejemali dodatke, ki jih vtožuje tožnik. Ker tožnik ni določno navedel, katere dokaze naj sodišče prve stopnje naloži v predložitev toženi stranki, njegovemu splošnemu predlogu, da naj se opravijo poizvedbe in pridobijo ekvivalentne odločbe oziroma pogodbe o zaposlitvi, ni bilo dolžno slediti, saj mora stranka skladno s 1. odstavkom 285. člena ZPP ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Tako mora stranka predlagati točno določene dokaze, ki naj jih sodišče izvede in bi tako tožnik moral predlagati, za katera delovna mesta naj tožena stranka predloži odločbe oziroma pogodbe o zaposlitvi, tega pa ni storil.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravila, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ( 353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje stroške pritožbe.


Zveza:

ZObr člen 98.d. ZSOVA člen 39, 50.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2NzUy