<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 272/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.272.2011

Evidenčna številka:VDS0006866
Datum odločbe:12.05.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:nesreča pri delu - odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - krivdna odgovornost - varno delo - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda

Jedro

Tožnik je opravljal nevarno delo (delo demontaže starega električnega omrežja) na gradbišču, na katerem tožena stranka ni poskrbela za varno delo, zaradi česar je podana tako krivdna kot objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel (leseni drog, na katerem je odstranjeval žice, se je prelomil, tako da je tožnik padel z 5 do 6 metrov višine na asfaltno cesto).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati znesek 12.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2006 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.630,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tako določene zapadlosti dalje, do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v drugem sojenju ni upoštevalo tožnikovega soprispevka, ki ga je na 20 % ocenilo že v prejšnji sodbi. Poleg tega tožnikov soprispevek ne more biti le 20 %. Toženka je navajala, da je tožnik izrabil trenutno odsotnost vodje delovnega procesa in vodje skupine ter je samoiniciativno plezal na drog rezat žice. Glede na to je soprispevek tožnika ocenjen bistveno prenizko, prisojena odškodnina po vsaki škodni postavki pa previsoka, najmanj za 30 %. Tožena stranka izvedenskega mnenja sodnega cenilca ni sprejela, saj v dobršnem delu temelji na domnevah in na teoretičnih izhodiščih. Sodni izvedenec ni vedel niti relevantnega dejstva o kraju dogodka, načinu dela oziroma o možnostih načina dela pri toženi stranki. Tožnik, ki je pri toženi stranki sklenil pogodbo o zaposlitvi za pomožna dela, je vedel, kaj mora delati, vendar pa je na svoj riziko izrabil priložnost in splezal na drog. Ko je bil prisoten na delu skupinovodja, tožnik ni niti poskušal plezati na drogove, ne poprej, ne kritičnega dne. Tožnik je vedel, da počenja nekaj, kar ne sme. Izvedenec je na zaslišanju zgolj teoretično odgovarjal na zastavljena vprašanja. Ker si izvedenec terena ni ogledal, ni vedel, če je bilo v konkretnem primeru sploh možno uporabiti dvigalo (s košaro, v kateri stoji delavec). Tožena stranka ne soglaša niti s stališčem, da potem, ko je vodja gradbišča moral stran, da se delo do njegove vrnitve ne sme opravljati. Tožnik za delo na višini niti ni potreboval ustreznega zdravniškega spričevala, saj takšnega dela ni smel opravljati. Izvedenec ne pozna prakse na področju dela tožene stranke. Daljnovodi so redko postavljeni na takem terenu, da je možen dostop z gradbeno mehanizacijo. Tožena stranka podira drogove elektrovodov na terenu na enak način, po enakih navodilih. Kjer ni možno in niti varno posegati z mehanizacijo, se to dela na tak način, kot je bilo v konkretnem primeru. Mnenje izvedenca je posplošeno, temelji na domnevi in ne na dejstvih, zato sodišče prve stopnje na izvedensko mnenje izpodbijane sodbe ne bi smelo opreti. Vodja gradbišča je imel tudi vsa pooblastila, tudi za odstranitev z dela. Vodja gradbišča pa ni mogel biti (niti teoretično) z vsakim delavcem vsak trenutek. Tožena stranka je v spis vložila mnogo dokumentacije in je prepričana, da je dokazala, da je naredila vse, kar so jo zavezovali predpisi in da za nezgodo in njene posledice ni odgovorna. Podrejeno pa navaja, da je soprispevek tožnika v izpodbijani sodbi ocenjen bistveno prenizko. Razlogi sodbe niso skladni s predpisi s področja varnosti zdravja pri delu, niti z listinsko dokumentacijo sodnega spisa.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo. S sodbo opr. št. Pd 165/2008 z dne 8. 7. 2009 mu je delno ugodilo, toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 12.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2006 dalje do plačila, v presežku (za plačilo zneska 3.600,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi) pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.780,16 EUR. Na pritožbo tožene stranke (tožnik se zoper zavrnilni del navedene sodbe ni pritožil) je pritožbeno sodišče ugodilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka s sklepom opr. št. Pdp 865/2009 z dne 25. 3. 2010 razveljavilo, zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje in v tem sklepu navedlo, katere določbe ZPP je sodišče prve stopnje prekršilo in v čem je bila kršitev, kot tudi v čem so bile pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je v ponovno izvedenem dokaznem postopku poleg dokazov, ki jih je izvedlo že pred izdajo sodbe opr. št. Pd 165/2008 z dne 8. 7. 2009, dodatno opravilo zaslišanje priče E.B., pridobilo kazenski spis Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni opr. št. IK 11056/2010, prečitalo listine tega spisa, pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu J.N. in ga neposredno zaslišalo na obravnavi.

Na podlagi zgoraj navedenih dokazov je ugotovilo, da je do poškodbe tožnika v zvezi s katero vtožuje odškodnino v tem individualnem delovnem sporu, prišlo 10. 10. 2005, ko je tožnik, ko je delal pri toženi stranki, med demontažo starega električnega omrežja splezal na električni drog električne napeljave z namenom rezanja žice. Ko je s kleščami odrezal zadnjo žico, se mu je leseni drog prelomil in tožnik je iz več metrov višine (okoli 5 – 6 metrov) padel na asfaltirano cesto. Ob tem padcu je utrpel hude poškodbe (prelom leve čelnice, rano na čelu in v predelu obrvi, prelom skeleta obeh očesnih duplin, prelom stene etmoidalnih sinusov, prelom desne senčnice, prelom skeleta desnega maksilarnega sinusa s krvavitvijo v sinuse, obojestranski očalni hematom, udarnino desnega kolena s krvavitvijo v desno koleno ter poškodbo levega ramena). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal nevarno delo in da tožena stranka ni poskrbela za varno delo na gradbišču, kjer se je opravljala demontaža starega električnega omrežja, zato je zaključilo, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku ob poškodbi, odgovorna tako objektivno kot krivdno (149. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., 135. člen OZ). Nadalje je ugotovilo, da je tožnik delno soprispeval k nastanku škode, ta njegov soprispevek je ocenilo na 20 %, zaradi česar je toženo stranko za 20 % oprostilo njene odgovornosti. Zoper to odločitev sodišča prve stopnje (o delni ekskulpaciji tožene stranke zaradi ravnanja tožnika) tožnik ni vložil pritožbe.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi argumentirano zavrnilo navedbe tožene stranke, da je na tožnikovo zdravstveno stanje vplivala prometna nesreča, v kateri je bil udeležen tudi tožnik in do katere je prišlo v času po sporni nesreči pri delu. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da na tožnikovo zdravstveno stanje omenjena prometna nesreča ni imela vpliva, tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje in jo ne prereka.

V zvezi s presojo vtoževane odškodnine za vsako posamezno obliko nepremoženjske škode, o kateri v tem individualnem delovnem sporu še ni bilo odločeno (s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 165/2008 z dne 8. 7. 2009 je bil zavrnjen del njegovega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi skaženosti), je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga je podal sodni izvedenec za medicino – splošno kirurgijo, dr. A.N. in na podlagi izpovedbe tožnika zaključilo, da bi tožniku glede na nastalo škodo zaradi nesreče pri delu pripadala odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v takšni višini, kot jo je tožnik vtoževal. Tako je ugotovilo (in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo), da znaša pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 5.500,00 EUR, za prestani strah 3.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.000,00 EUR, s tem, da je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi tožnikov soprispevek k ugotovljeni škodi.

Pritožbeno sodišče praktično v celoti soglaša s pravnimi ugotovitvami in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje, tako da v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe tožene stranke.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju ni upoštevalo ugotovljenega 20 % soprispevka tožnika k nastali škodi, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja prav nasprotno. Tako je na 5 strani obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje jasno zapisalo, da je ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so pripeljale do te nesreče, tožniku utemeljeno pripisati sokrivdo v obsegu 20 % in da je zato tožnik v obsegu 20 % soprispeval k nastanku škode, ki jo je utrpel. To ugotovitev pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi pri višini prisojene odškodnine, kar jasno izhaja iz prvega odstavka na 8. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek ocenilo v premajhnem odstotku, ker naj bi tožnik izrabil trenutno odsotnost vodje delovnega procesa oziroma vodje skupine in samoiniciativno splezal na električni drog z namenom, da odreže električne žice. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik delo opravljal ob vednosti nadrejenega – vodje skupine ali delavca, ki bi ga moral zamenjati v času njegove odsotnosti, vsekakor pa v korist tožene stranke. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič in tožnika, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da so se pri plezanju na električne drogove in rezanju žic menjavali vsi trije delavci v skupini (poleg tožnika, ki je bil pomožni gradbeni delavec, sta bila v skupini še dva delavca – električarja), saj je bilo to delo težko in naporno. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka to delo tožniku dopuščala. Skupinovodja Š., ki v spornem času na gradbišču, kjer je delal tožnik s sodelavcema, ni bil prisoten, tožniku plezanja na električne drogove oziroma rezanja žic ni prepovedal (tega nista storila niti tožnikova sodelavca), Š. vodje skupine ni določil, bil pa je tudi prepričan, da vsak ve, kaj mora delati (kar pomeni, da delavcem v skupini dela posebej ni odrejal). Tožena stranka v postopku ni predložila pisnega razporeda (o katerem je izpovedal priča E.B.), iz katerega bi izhajalo, kdo je bil vodja skupine, razpored del in naloge za vsakega delavca ter podatke o razpoložljivi mehanizaciji. Glede na navedeno je povsem neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je znašal tožnikov soprispevek k nastali škodi več kot 20 %. Ker tožnik o pravilnem opravljanju dela ni bil poučen in za to delo niti ni bil usposobljen ter glede na zgoraj navedene ugotovitve pa je po stališču pritožbenega sodišča vprašljiv celo 20 % soprispevek tožnika k nastali škodi.

Neutemeljene so pavšalne pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odškodnino za vsako posamezno obliko vtoževane nepremoženjske škode odmerilo v previsokih zneskih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini za vsako posamezno obliko vtoževane nepremoženjske škode upoštevalo tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za telesne bolečine ob pravilnem upoštevanju njihovega trajanja in intenzitete (kot tudi glede nevšečnosti med zdravljenjem) z ozirom na tožnikovo izpovedbo in izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke (na katerega je imela tožena stranka le pavšalne pripombe in dopolnitve tega mnenja ni predlagala, kot tudi ni predlagala zaslišanje sodnega izvedenca medicinske stroke). Pri odločitvi za prestani strah je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik ob sami nesreči pri delu prestajal intenziven strah, strah pred smrtjo (izvedensko mnenje), poleg tega pa je prestajal tudi takoimenovani sekundarni strah, to je strah pred izidom zdravljenja zaradi možnih posledic številnih prelomov obraznega dela lobanje. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je po oceni pritožbenega sodišča tako glede na tožnikovo starost (v času nesreče pri delu je imel tožnik 20 let), kot tudi v zvezi z ugotovljenim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti (po izvedenskem mnenju je znašalo zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika 6 %; utrpele poškodbe so trajne narave; tožnikove splošne življenjske aktivnosti so zmanjšane pri tistih delih, ki jih opravlja v prisilni drži leve roke nad nivojem ramena, pri dvigovanju težjih bremen in ostalih težjih obremenitvah leve roke; tožnik težjih fizičnih del ne more opravljati v enakem časovnem obdobju kot prej; težje vozi traktor, zaradi česar so pri njih doma opustili rejo prašičev za domačo oskrbo, obdelovalne površine pa oddali v najem; v prostem času ne more več igrati nogometa zaradi bolečin v kolenu) povsem primerna in primerljiva z odškodninami za podobne škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v zvezi z ugotovljeno krivdno odgovornostjo tožene stranke ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje, ki ga je izdelal sodni izvedenec za varnost in zdravje pri delu J.N.. Iz tega izvedenskega mnenja izhaja, da bi tožena stranka s pravilno organizacijo dela, z zagotovitvijo ustreznih delovnih sredstev in z doslednim izvajanjem predpisov o varnosti in zdravju pri delu lahko preprečila nastanek nesreče pri delu. Tožena stranka je k temu izvedenskemu mnenju sicer podala določene pripombe, zaradi česar je sodišče prve stopnje imenovanega izvedenca tudi zaslišalo. Sodni izvedenec se je do teh pripomb tožene stranke v svoji izpovedbi na naroku za glavno obravnavo dne 16. 12. 2010 tudi opredelil, tožena stranka pa drugih dejstev ali dokazov v zvezi s tem ni navajala oziroma predlagala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem krivdne odgovornosti tožene stranke poleg drugih dokazov povsem utemeljeno upoštevalo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca J.N. in njegovo izpovedbo. Tožena stranka je bila kot tožnikov delodajalec že na podlagi prvega in drugega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.) zagotavljati svojim delavcem varno delo, jih pred pričetkom dela poučiti o nevarnostih pri delu in o najprimernejšem in varnem načinu dela, … kar vse je že ugotovil izvedenec za varnost in zdravje pri delu. Ker tožena stranka ni ukrenila vsega potrebnega, da bi tožniku (in sodelavcema) zagotovila varno podiranje električnih drogov, je tudi krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nesreče pri delu.

Pritožbeno sodišče na preostale pavšalne pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika na pritožbo pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 149, 150, 153, 153/3, 179. ZVZD člen 5.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MzIz
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*