<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 127/2011
ECLI:SI:VSRS:2012:VIII.IPS.127.2011

Evidenčna številka:VS3005332
Datum odločbe:07.05.2012
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 994/2010
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - poziv na delo - ustrezna zaposlitev

Jedro

Poziv na delo delavca že po poteku paricijskega roka po pravnomočni sodbi o nezakonitosti prejšnje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi načeloma ne more vplivati na obstoj oziroma neobstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka delavki ni bila dolžna ponujati neustrezne zaposlitve (v to kategorijo spada tudi zaposlitev za določen čas) niti zaposlitve, ki bi ustrezala tožničini kasneje pridobljeni višji izobrazbi, saj za presojo ustreznosti nove zaposlitve ni odločilna izobrazba delavca, temveč izobrazba, ki se je zahtevala za opravljanje dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2009, za reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožena stranka s 1. 1. 2005 ukinilo odsek likvidacije kmetijskih škod PE Podružnica M., v katerem je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2004 delala tudi tožnica – na delovnem mestu zavarovalnega tehnika III. Po ukinitvi delavnih mest v tej podružnici je tožena stranka eno od delavk zaposlila v odseku za cenitev in likvidacijo škode v PE Podružnica M.. Tožnica je naknadno uspela v delovnem sporu za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 452/2007 z dne 1. 7. 2008, ki je postala pravnomočna 12. 9. 2008). Tožena stranka se je sicer zoper to sodbo pritožila in zahtevala vrnitev v prejšnje stanje, vendar neuspešno, saj je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen s sklepom sodišča prve stopnje Pd 452/2007 z dne 29. 10. 2008, pritožba pa s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 1525/2008 z dne 22. 1. 2009, ki ga je tožena stranka prejela dne 2. 2. 2009. Tožena stranka je nato tožnico dne 11. 3. 2009 pozvala na delo, ji odredila čakanje na delo in odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da je odpoved zakonita, saj je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga, prav tako pa tudi, da za tožnico ni imela ustrezne zaposlitve v skladu s tretjim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča druge stopnje, s katerim to pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da približno trije meseci od vročitve sklepa pritožbenega sodišča glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje do poziva tožnici naj se vrne na delo, predstavljajo „relativno krajši čas.“ Pritožbeno sodišče na očitke tožnice o zakonitosti takšnega postopanja ni odgovorilo, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Pravilno materialnopravno izhodišče bi moralo biti, ali je tožena stranka pravočasno pozvala tožnico na delo, saj je ta vseskozi navajala, da se jo je tožena stranka hotela znebiti. O tem sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zmotno je tudi materialnopravno stališče sodišča, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožene stranke v prejšnjem sporu vpliva na paricijski rok za vrnitev tožnice na delo, saj ima vrnitev v prejšnje stanje naravo izrednega pravnega sredstva in je toženi stranki začel teči rok za vrnitev tožnice že s prvim dnem zamude, torej že 20. 9. 2008. Tožena stranka tožnice ni pozvala na delo točno pol leta, vendar se o tem pritožbeno sodišče ni izreklo in sodba nima razlogov. Sodišči nižje stopnje sta le na podlagi izpovedi direktorja pravne in kadrovske službe ugotovili, da ni bilo možnosti zaposlitve tožnice, vendar tožena stranka tega niti ni zatrjevala niti ni ponudila listinskih dokazov. To tožnica v reviziji povezuje z določbo 7. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (pravilno Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti – v nadaljevanju SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) in s tem, da sodba nima razlogov o kriterijih, kar spet predstavlja bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nerazumljiva je odločitev, da ni bilo drugih delovnih mest za tožnico, saj je ob odsotnosti kriterijev in listinskih dokazov o upoštevanih kriterijih, itd. preuranjeno sprejeti zaključek, da je bila odpoved zakonita na podlagi izpovedi enega samega delavca tožene stranke. Tožena stranka ni predložila dokumentacije, k čemur jo je pozvalo sodišče, in na kar je tožnico opozorila pritožba, vendar pritožbeno sodišče o tem nima razlogov. Prav tako sodišče ni odgovorilo na pritožbeni očitek glede kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – da obstoji nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami glede obsega kmetijskih zavarovanj. Sprejeti zaključki sodišč tožnico kot bivšo delavko (v podrejenem položaju) silijo v dokazovanje okoliščin, ki so pri toženi stranki obstajale pred štirimi oziroma petimi leti. Tožena stranka ni obrazložila postopkov za preverjanje možnosti druge zaposlitve in ni predložila listinskih dokazov v tej smeri. V čem naj bi bila priča tožene stranke prepričljiva, tožnici ni jasno.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije. Glede vrnitve na delo tožnice poudarja, da je imela tožnica na voljo izvršilni predlog, vendar ga ni udejanjila. Pojasnjuje tudi, da sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka in da so navedbe tožnice o ustreznih delovnih mestih, s katerimi naj bi razpolagala tožena stranka, povsem pavšalne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Očitek bistvenih kršitev določb pravnega postopka ni utemeljen. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz te določbe izhaja, da sodišče druge stopnje ni dolžno odgovoriti prav na vse pritožbene navedbe, temveč le na tiste, ki so odločilnega pomena.

8. V zvezi z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravnega postopka tožnica najprej izhaja iz očitka o napačnih oziroma neobrazloženih zaključkih sodišč v zvezi s pravočasnim pozivom tožnice na delo po tem, ko je le-ta v sodnem sporu Pd 452/2007 uspela z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2004 in jo je bila tožena stranka dolžna pozvati na delo v osmih dneh. Vendar pa dejstvo, ali jo je tožena stranka pozvala na delo po pravnomočni sodbi sodišča v paricijskem roku ali šele kasneje – dejansko šele po tem, ko ni uspela s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje niti s pritožbo v zadevi Delovnega sodišča v Mariboru Pd 452/2007, za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno. Tožnica zatrjevanega (pre)poznega poziva za delo ne poveže s tem, da bi bila prav zaradi tega kasnejša redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Poziv na delo delavca že po poteku paricijskega roka po pravnomočni sodbi načeloma tudi ne more vplivati na obstoj oziroma neobstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem v zvezi bi se sicer lahko pojavilo vprašanje pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar tega tožnica ne uveljavlja.

9. Nadaljnji očitek bistvene kršitve določb postopka tožnica povezuje z „dolžnostjo trditvenega bremena in ponudbe dokazov“, v skladu s SKPgd in kriteriji, vendar je ta očitek nerazumljiv, saj 7. člen SKPgd ne govori o kakršnihkoli kriterijih, sicer pa je bila ta kolektivna pogodba odpovedana že septembra 2005 in je s tarifno prilogo veljala še do 31. 12. 2005, njen normativni del pa se je uporabljal do 30. 6. 2006 (Ur. l. RS, št. 90/2005). Sklicevanje na neke kriterije oziroma dejstvo, da o tem sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata obrazložitve, že zato ne more biti utemeljeno, torej v tej povezavi tudi revizijski očitki bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

10. Takšen je tudi revizijski ugovor v zvezi z odločitvijo sodišč druge in prve stopnje glede možnosti zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu. Najprej je treba poudariti, da se dolžnost delodajalca, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti možnost zaposlitve delavca na drugih delih, nanaša le na ustrezno zaposlitev, to je takšno, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca do kraja bivanja delavca (tretji odstavek 88. člena ZDR v povezavi s tretjim odstavkom 90. člena ZDR). To pomeni, da tožena stranka delavki ni bila dolžna ponujati neustrezne zaposlitve (v to kategorijo spada tudi zaposlitev za določen čas) niti zaposlitve, ki bi ustrezala tožničini kasneje pridobljeni višji izobrazbi, saj za presojo ustreznosti nove zaposlitve ni odločilna izobrazba delavca, temveč izobrazba, ki se je zahtevala za opravljanje dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

11. Že sodišče prve stopnje se je opredelilo do vprašanja ustreznosti prostih delovnih mest, ki jih je tožena stranka objavila v obdobju pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in po tej odpovedi, vendar je ugotovilo, da s takšnimi zaposlitvami ni razpolagala. Pri tem se je sodišče opredelilo do konkretnih delovnih mest po posameznih prijavah, ki jih je tožnica priložila, tožnica pa zaslišana kot stranka ni vedela povedati, ali je imela tožena stranka na razpolago še kakšno ustrezno zaposlitev, ki bi ji jo lahko ponudila. Protispisna pa je revizijska navedba, da tožena stranka ni nasprotovala tožničinim navedbam o možnosti zaposlitve, saj je ravno obratno konkretno navedla in pojasnila, zakaj za tožnico niso bila ustrezna posamezna delovna mesta. Zato revizijski očitki tudi v zvezi s tem niso utemeljeni.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.


Zveza:

SKPgd člen 7.
ZDR člen 88, 88/3, 90, 90/3.
Datum zadnje spremembe:
22.06.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0Mzcz