VDSS sodba Pdp 523/2008

Jedro

Dokler postopek v individualnem sporu (v katerem se presoja zakonitost predhodne odpovedi) ni pravnomočno zaključen, delodajalec nima podlagi za vročanje poziva nazaj na delo (četudi tožbeni zahtevek pripozna) in za podajo ponovne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšna odpoved ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki dne 15. 3. 2007, je nezakonita.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno razmerje in izplačati plače, ki bi jih prejemala v primeru, da ji ne bi bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 5 v mesecu za pretekli mesec.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.475,88 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun pooblaščenca tožeče stranke odvetnika M.P. odprtega pri … banki, številka ....“

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 210,68 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka dne 15. 3. 2007 nezakonita in mu tako delovno razmerje pri njej ni prenehalo, tako da mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno razmerje tudi po 11. 7. 2007, mu izplačati plače kot da do prenehanja delovnega razmerja sploh ne bi prišlo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ter mu povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi je navedla, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 9. 3. 2007 izven zakonsko določenega prekluzivnega roka. Tožena stranka je namreč z delom dejavnosti prenehala 31. 1. 2007, ko je s pogodbo predala v najem svoje poslovne prostore z vso opremo in obdelovalnimi stroji družbi F., ki je tudi zaposlila dva toženkina delavca. Tako je tožena stranka že 31. 1. 2007 vedela za obstoj poslovnih razlogov, saj je takrat prvič iz poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Nadalje je sodišče prve stopnje izredno pavšalno zavzelo stališče, da je znižanje dobička že utemeljen poslovni razlog. Dejansko se je toženi stranki v letu 2006, za katerega zatrjuje, da je zaradi izgube tujih trgov poslovala slabše, povečal promet za 28 %, poleg tega je v tem letu zaposlila svojo ženo. Res se je toženi stranki v letu 2006 zmanjšal dobiček za 70 %, vendar so se stroški iz naslova osebnih stroškov podjetnika posameznika oz. stroški, ki so namenjeni za potne stroške, prehrano, kilometrino ter dnevnice tožene stranke povečali za 459 % in sicer iz 475.662,00 SIT na 2.657.979 SIT, kar kaže, da poslovanje tožene stranke ni bilo ravno slabo. Nadalje tožeča stranka še navaja, da je tožena stranka po tem, ko je ukinila proizvodno dejavnost oglaševala, da izdeluje opremo in modele za stroje po naročilu. Tožeča stranka še meni, da je šlo za prevzem delavcev, saj sta bila na delo v družbo F. d.o.o. prevzeta dva delavca tožene stranke. Tožena stranka je z družbo F. d.o.o. sklenila najemno pogodbo za poslovne prostore in celotno opremo – proizvodna sredstva, s katerimi je tožena stranka opravljala proizvodno dejavnost. S takšnim pravnim poslom je tožena stranka prenesla ekonomsko entiteto v smislu Direktive 2001/23/ES. Družba F. je istega dne, ko je bila najemna pogodba sklenjena, t.j. dne 1. 2. 2007 zaposlila M.J. in D.Č., ki sta do 31. 1. 2007 opravljala enako delo v istih prostorih za toženo stranko. Tako je tožena stranka prepričana, da je sodišče pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se je zgolj na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 23/2007, v katerem je tožeča stranka uveljavljala nezakonitost prenehanja delovnega razmerja (ustne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), ponovno vzpostavilo delovno razmerje za nedoločen čas. Zaradi dvostranske narave pogodbe o zaposlitvi delodajalec, ki je delavcu že odpovedal pogodbo o zaposlitvi, s pripoznavo tožbenega zahtevka ne more doseči, da odpoved ne velja in s tem vzpostaviti delovno razmerje delavcu, ki mu je pred tem odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tak učinek bi nastopil šele na podlagi (oblikovalne) pravnomočne sodne odločbe, enak učinek pa bi imela le sklenjena sodna poravnava. Skladno s 4. odstavkom 316. člena ZPP pripoznavo tožbenega zahtevka na naroku ali v pisni vlogi, lahko tožena stranka prekliče tudi brez privolitve tožeče stranke do izdaje sodbe, zato pripoznave glede pravnih učinkov na obstoj delovnega razmerja ni mogoče enačiti s pravnomočno sodno odločbo, izdano na podlagi pripoznave.

Ker je tožena stranka tožbeni zahtevek po prvi tožbi pripoznala dne 9. 3. 2007, sodišče prve stopnje pa je sodbo na podlagi pripoznave izdalo dne 12. 3. 2007 in je postala pravnomočna 29. 3. 2007, kar je razvidno iz priloženega spisa opr. št. Pd 23/2007, bi tožena stranka lahko tožnika pozvala nazaj na delo šele po datumu pravnomočnosti navedene sodbe. Po določilu 2. odstavka 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, če za to obstaja utemeljen razlog, pri čemer so razlogi za redno odpoved taksativno našteti v 1. odstavku 88. čl. ZDR in po prvi alinei je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ker je tožena stranka tožniku že dne 15. 3. 2007 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A6), je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Dokler postopek v individualnem delovnem sporu zaradi obstoja oz. prenehanja delovnega razmerja ni pravnomočno zaključen, delavec (ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje) do delodajalca nima nobenih pravic in tudi ne obveznosti iz delovnega razmerja, saj pri njem ni v delovnem razmerju in mu zato tudi ni mogoče redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pritožbi tožnika je zato ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 15. 3. 2007, zahtevku za reintegracijo in priznanju delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in plačilu plač, ki bi jih v tem obdobju prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5 dne v mesecu za pretekli mesec, ugodilo.

Glede na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče skladno z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o povračilu stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožniku je glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03) 300 točk za sestavo tožbe, 225 točk za prvo pripravljalno vlogo, 150 točk za drugo pripravljalno vlogo, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, 150 točk urnine, za čas na poti na sodišče 80 točk, 150 točk za pristop na drugi narok za glavno obravnavo, 150 točk urnine, 80 točk za čas na poti na sodišče, 150 točk za tretji narok za glavno obravnavo, 100 točk za urnino, 80 točk za izgubljeni čas na poti na sodišče, potne stroške za pooblaščenca 3 x 48,00 EUR (75 km x 2 x 0,32 EUR – na relaciji ...), stroški priče I.F. – 28,00 EUR, potni stroški za tožnika za trikratni pristop na sodišče 3 x 28,00 EUR (relacija ... - 0,32 x 90 km = 28,00 EUR), materialne stroške v višini 2 % ter 20 % DDV na odvetniške storitve. Ostali stroški so po oceni pritožbenega sodišča nepotrebni, saj so že zajeti v nagradi. Glede na vrednost točke 0,459 EUR znašajo potrebni stroški tožnika 1.475,88 EUR. Navedeni znesek mu je po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti tožena stranka, zaradi česar je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških postopka sodišče prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo pritožbe (300 točk ali 172,13 EUR), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov (3,44 EUR) in 20 % davkom na dodano vrednost (35,11 EUR) znaša 210,68 EUR. Ta znesek mu je skladno z načelom uspeha v postopku dolžna povrniti tožena stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni z ničemer pripomogla.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 323/2007
• Sodba VIII Ips 170/2009
• VDSS sklep Pdp 550/2012