<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 112/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.112.2011

Evidenčna številka:VDS0006714
Datum odločbe:04.03.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:nadomestilo plače - čakanje na delo

Jedro

Ker je bil razlog, da tožnik v določenem obdobju ni delal, izključno na stani tožene stranke, ki mu ni zagotavljala dela oziroma ga je poslala na čakanje, je tožnik upravičen do nadomestila plače in tudi do vseh ostalih denarnih pravic, ki izvirajo iz delovnega razmerja, na primer do regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati plače za čas od 1. 12. 2009 do 11. 3. 2010 in sicer v višini 990,00 EUR bruto za mesec december 2009, januar in februar 2010 ter v višini 445,50 EUR bruto za mesec marec 2010, k mesečni bruto plači prišteti dodatek za delovno dobo in sicer za mesec december 2009 in januar 2010 v višini 5,5 % ter za mesec februar 2010 in marec 2010 v višini 6%, od tako izračunanega zneska odvesti in plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 15 dneh in pod izvršbo (1. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati sorazmerni del regresa za letni dopust v bruto višini 184,00 EUR, od tega zneska odvesti in plačati akontacijo dohodnine, toženi stranki pa izplačati neto regres z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 dalje do plačila (2. tč. izreka), ter mu izplačati odpravnino v višini 208,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 3. 2010 dalje do plačila (3. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 520,98 EUR v 15 dneh in pod izvršbo, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitvenega roka do plačila.

Proti sodbi se pravočasno z laično pritožbo pritožuje tožena stranka. Ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje in poudarja, da z delom tožnika ni bila zadovoljna, nezadovoljne pa so bile tudi stranke. Tožniku je obrazložila, da ni sredstev za plače in prispevke. Tožnik je bil do strank in sodelavcev nesramen, agresiven in to se je odražalo tudi v upadu dela. Delo je opravil nekvalitetno, veliko je bilo reklamacij. Tožnik je uničeval orodje, sredstva, vse kar ni bilo v njegovi lasti, temveč last podjetja, je hotel uničiti. Zaradi recesije tožena stranka ni imela dela, zato ga tako tožniku, kot tudi drugim delavcem ni mogla zagotavljati. Tožena stranka je na dan obravnave poslala opravičilo po faksu. Tožena stranka bo plačala prispevke in plačo, ki jo je tožnik zaslužil v decembru, za ostala plačila pa tožena stranka nima sredstev. Tožena stranka meni, da je potrebno opraviti novo obravnavo in poudarja, da tudi sama nima sredstev za odvetnika in bi sodišče prve stopnje lahko tudi njej zagotovilo brezplačno pravno pomoč.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže kot nepopolno, podredno pa da jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da se ne strinja z tožnikovo navedbo v odgovoru na pritožbo, da bi bilo potrebno pritožbo zavreči, ker ne vsebuje vseh sestavin, ki jih predvideva ZPP v 335. členu. Za zavrženje pritožbe niso izpolnjene predpostavke iz 353. čl. ZPP. Resda pritožba ne vsebuje pravilne opravilne številke sodbe, zoper katero se vlaga, vendar je iz pritožbenih navedb razvidno, zoper katero sodbo se tožena stranka pritožuje, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožba ni nepopolna (3. odst. 343. čl. ZPP v zv. s 335. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena in koherentna ter pravilno materialno pravno podprta. K razlogom, ki jih navaja sodišče prve stopnje, ni kaj dodati, zato se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje in jih ne ponavlja. Tožena stranka zgolj ponavlja navedbe iz odgovora na tožbo, do teh navedb pa se je sodišče prve stopnje v sodbi v celoti opredelilo in tako pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka tožnikov delodajalec, zato je kot delodajalec, v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), tudi zavezana k izplačilu vseh denarnih zahtevkov, ki izhajajo iz delovnega razmerja in katere je tožnik vtoževal v predmetnem sporu. Med strankama ni bilo sporno, da tožena stranka tožniku ni izplačala plač za vtoževano obdobje, regresa za letni dopust in odpravnine. Sporno je bilo le vprašanje ali je tožena stranka navedene zneske tožniku dolžna izplačati glede na dejstvo, da tožnik od 18. 12. 2009 dalje ni delal.

Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je bil razlog, da tožnik od navedenega dne dalje ni delal, izključno na stani tožene stranke, ki tožniku ni zagotavljala dela in ga je poslala na čakanje. Tožena stranka nasprotnega ni dokazala, navedeni dejanski ugotovitvi pa ne nasprotuje niti v pritožbi. Celo več, tožena stranka v pritožbi sama navaja, da zaradi recesije ni imela dela in ga zato tožniku in drugim delavcem tudi ni mogla zagotoviti. Pritožbeno sodišče glede na splošno znana dejstva o gospodarski krizi razume finančno stisko tožene stranke, vendar ob tem pojasnjuje, da je tožena stranka kot delodajalec odgovorna, da delavcu v skladu z zakonodajo zagotavlja pravice, ki mu gredo iz delovnega razmerja, kar je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Odgovornost delodajalca do zaposlenih se kaže tudi v tem, da pravočasno izpelje zakonit postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor delavcu iz poslovnih razlogov ne more več zagotavljati dela in tako delavcu omogoči, da pravočasno poskrbi za svojo ekonomsko eksistenco po prenehanju delovnega razmerja. V kolikor delodajalec ustreznih postopkov ne izpelje pravočasno in zakonito ali pa delavcu ne zagotavlja dela iz razloga, ki je na njegovi strani (torej na strani delodajalca), pa je dolžan delavcu izplačati nadomestilo plače (137. čl. ZPP), posledično pa tudi vse ostale denarne pravice, ki izvirajo iz delovnega razmerja (regres za letni dopust, odpravnina). Seveda je tudi delavec dolžan vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in se vzdržati vseh ravnanj, ki gleda na naravo delo, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (31., 32., 35. čl. ZDR). V kolikor delavec ravna v nasprotju s temi določbami, ga v skladu z določbami ZDR lahko doletijo tako delovnopravne kot odškodninske sankcije, vendar pa morebitno slabo delo ne more biti zakoniti razlog za to, da delodajalec delavcu ne plača ničesar za čas, ko zanj nima dela.

Ker torej tožena stranka tožniku ni zagotavljala dela, razlog pa je bil na njeni strani (137. čl. ZDR), v tem času pa tožniku ni izplačala plač za vtoževano obdobje, regresa za letni dopust in odpravnine, je tožnik v celoti upravičen do plačila vtoževanih zneskov, zato je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, zato nagrade pooblaščencu za to opravilo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).


Zveza:

ZDR člen 131, 137.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MTcx