VDSS sklep Pdp 1364/2010

Jedro

Tožeče stranke so v času veljavnosti ZTPDR začasno prešle k drugotoženi stranki, v tem času jim je delovno razmerje pri prvotoženi stranki mirovalo. Pri presoji njihovega pravnega položaja je zato bistveno, ali so imele pravico do vrnitve k prvotoženi stranki in ali je potreba po opravljanju njihovega dela pri prvotoženi stranki prenehala, saj bi bile v tem primeru upravičene do nadomestila plače za čas odpovednega roka in do odpravnine po 2. odst. 235. člena ZDR.

V obravnavanem sporu se ne uporablja določba 118. čl. ZDR (o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi), ker ne gre za spor o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka III, razen zavrnilnega dela pod III/4 ter točka IV izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnic zoper prvotoženo stranko za ugotovitev, da so tožeče stranke zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki in sicer tožnica S.Z. od 20. 4. 2009 dalje za nedoločen čas, tožnica A.Z. od 20. 4. 2009 do 20. 9. 2009 in od poziva na delo dalje za nedoločen čas, tožnica A.P. od 20. 4. 2009 do 9. 11. 2009 in od poziva na delo dalje za nedoločen čas. Zavrnilo je tudi zahtevek zoper prvotoženo stranko, da je dolžna tožeče stranke poklicati na delo in z njimi skleniti ustrezne pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh, jim obračunati razlike med pripadajočimi zneski bruto plač in nadomestili, ki so jih tožeče stranke prejemale na Zavodu RS za zaposlovanje in od katerih je prvotožena stranka dolžna tožečim strankam izplačati neto zneske plač, od slednjih pa odvesti vse davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska plače od dneva zapadlosti dalje do plačila in sicer tožeči stranki S.Z. za obdobje od 20. 4. 2009 do 19. 4. 2010, tožeči stranki A.Z. od 20. 4. 2009 do 20. 9. 2009 in tožeči stranki A.P. od 20. 4. 2009 do 9. 11. 2009 v 8 dneh pod izvršbo, S.Z. pa je dolžna od 19. 4. 2010 dalje obračunati celotne pripadajoče zneske bruto plač, od katerih je dolžna izplačati tožeči stranki neto zneske plač od slednjih pa odvesti vse davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do posameznega zneska plače od dneva zapadlosti dalje, do plačila ter jim povrniti stroške sodnega postopka na feduciarni račun pooblaščenke (točka I izreka sodbe).

Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko za ugotovitev, da je tožečim strankam delovno razmerje pri drugotoženi stranki dne 19. 4. 2009 nezakonito prenehalo in da delovno razmerje traja še naprej tudi po 19. 4. 2009 in sicer je tožnica S.Z. v delovnem razmerju od 19. 4. 2009 dalje, tožnica A.Z. od 19. 4. 2009 do 20. 9. 2009 in od poziva na delo dalje za nedoločen čas, tožnica A.P. od 19. 4. 2009 do 9. 11. 2009 in od poziva na delo dalje za nedoločen čas, ter da jih je dolžna drugotožena stranka pozvati nazaj na delo in sicer A.Z. v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 5. 2008, S.Z. v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 11. 2008 in A.P. v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 7. 2000, v roku 3 dni in obračunati razlike med pripadajočimi zneski bruto plač in nadomestili, ki so jih tožeče stranke prejemale na Zavodu RS za zaposlovanje, od slednjih pa odvesti vse davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska plače od dneva zapadlosti dalje do plačila in sicer tožeči stranki S.Z. za obdobje od 20. 4. 2009 do 19. 4. 2010, tožeči stranki A.Z. od 20. 4. 2009 do 20. 9. 2009 in tožeči stranki A.P. od 20. 4. 2009 do 9. 11. 2009, v 8 dneh pod izvršbo, tožeči stranki S.Z. pa od 19. 4. 2010 dalje obračunati celotne pripadajoče zneske bruto plač, od katerih je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati neto zneske plač, odvesti vse davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska plače od dneva zapadlosti dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek za vračilo stroškov postopka (točka II izreka sodbe).

Nadalje je razsodilo, da se ugotovi, da so tožeče stranke zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki in sicer tožnica S.Z. od 20. 4. 2009 do 7. 10. 2010, tožnica A.Z. od 20. 4. 2009 do 20. 9. 2009 in tožnica A.P. od 20. 4. 2009 do 9. 11. 2009, ter da nadaljevanje delovnega razmerja tožečih strank pri prvotoženi stranki ni več mogoče, zato tožeči stranki A.Z. z dnem 20. 9. 2009, tožeči stranki A.P. z dnem 8. 11. 2009 in tožeči stranki S.Z. z dnem odločitve sodišča prve stopnje, to je 7. 10. 2010, delovno razmerje pri prvotoženi stranki preneha. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki A.Z. za čas od 20. 4. 2009 do 20. 9. 2009, tožeči stranki A.P. za čas od 20. 4. 2009 do 8. 11. 2009 in tožeči stranki S.Z. za čas od 20. 4. 2009 do 19. 4. 2010 obračunati razliko med pripadajočimi zneski bruto plač, ki bi jih tožeče stranke pri prvotoženi stranki prejele in nadomestili, ki so jih tožeče stranke prejele, od katerih je prvotožena stranka dolžna tožečim strankam izplačati neto zneske plač, od slednjih pa odvesti vse davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska plače od dneva zapadlosti dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo. Tožeči stranki S.Z. pa je prvotožena stranka dolžna od 20. 4. 2010 do prenehanja delovnega razmerja, to je do 7. 10. 2010 obračunati celotne pripadajoče zneske bruto plač, od katerih je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati neto zneske plač, od slednjih pa odvesti vse davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska plače od dneva zapadlosti dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki A.Z. izplačati denarno odškodnino v višini 10.306,08 EUR, tožeči stranki A.P. denarno odškodnino v višini 7.070,28 EUR in tožeči stranki S.Z. denarno odškodnino v višini 5.778,00 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti pod izvršbo, kar zahteva A.Z. več, to je 5.153,04 EUR, A.P. pa 3.535,14 EUR, se zavrne. Prvotožena stranka je dolžna povrniti tožečim strankam stroške postopka v znesku 1.364,55 EUR, v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi na transakcijski račun pooblaščenke A.G.G. (točka III/1 do 5 izreka sodbe). Odločilo je, da prvotožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka sodbe) in sklenilo, da se spremembi tožb z dne 7. 6. 2010 in 7. 10. 2010 dovolita.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se je pravočasno pritožila prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so tožnice utemeljevale svoje tožbene zahtevke na določbi 235. člena ZDR ter na določbi 24. člena ZDR/90, vendar, če se upoštevajo zahtevki zoper prvotoženo stranko, so se ta pravna pravila uporabila napačno. ZTPDR je v 20. členu določal, da lahko začasna razporeditev delavca k drugemu delodajalcu traja najdlje 6 mesecev oziroma dokler ni končano delo, zaradi katerega je začasno razporejen. ZDR/90 pa je v 24. členu določal, da delavcu, ki v primeru prerazporeditve po 20. členu ZTPDR preide k drugemu delodajalcu, pravice iz delovnega razmerja mirujejo. Komentarji in sodna praksa k temu členu posebej poudarjajo, da mora biti v sporazumu natančno določeno trajanje začasne razporeditve k drugemu delodajalcu. Določilo o trajanju takšnega dela se mora ozko razlagati, zaradi česar mora sporazumno sprejeti sklep pristojnih organov točno določiti trajanje razporeditve v primerih, če bo ta trajala več kot 6 mesecev. Tem zahtevam sporazum, ki sta ga sklenili prvotožena in drugotožena stranka, ne sledi. Sporazum le pove, da bo delo trajalo, dokler traja pogodba o prehranskih storitvah, katera pa se podaljšuje na naslednjo leto, če ni odpovedana en mesec pred iztekom pogodbenega roka. Toženi stranki sta torej že po prejšnjih predpisih ravnali v nasprotju z njimi, od uveljavitve novega ZDR pa je delo za določen čas še dodatno omejeno. V kolikor bi se uporabile določbe 20. in 24. čl. ZDR/90, bi to pomenilo, da je drugotožena stranka prekinila delovno razmerje tožnicam na nezakonit način. Ker je v obravnavani zadevi delovno razmerje tožnic trajalo kar 8 let, ne pa 6 mesecev, bi se moralo šteti, da so tožnice pri drugotoženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Do enakega zaključka pripelje tudi dejstvo, da so tožnice delale pri drugotoženi stranki še potem, ko jim je ta že zaključila delovno razmerje. Pravilna uporaba prejšnjih predpisov narekuje, da bi se moralo delovno razmerje pri drugotoženi stranki šteti za delovno razmerje za nedoločen čas, enako pa tudi ob uporabi spremenjene zakonodaje. Določba 237. člena sedanjega ZDR določa za najdaljši neprekinjeni čas trajanja pogodb o zaposlitvi za določen čas dobo 3 let, pa še to le v prehodnem obdobju. Sodišče je ugotovilo, da pri prvotoženi stranki ni več pogojev za nadaljevanje delovnega razmerja ter je tožnicam S.Z in A.P. določilo datum prenehanja delovnega razmerja do dne zaposlitve pri drugem delodajalcu, A.Z. pa do dne izdaje tukaj izdane izpodbijane sodbe. Tožnicam je prisodilo denarne odškodnine, višje od zneskov odpravnine, ki bi posamezni tožnici pripadala glede na 109. člen ZDR. Pri tem naj bi upoštevalo 118. člen ZDR, pritožnica pa meni, da bi moralo upoštevati 235. člen ZDR, saj ta bolj ustreza dejanskemu stanju zadeve. Določba 118. člena ZDR predpostavlja, da je delodajalec podal nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, prvotožena stranka pa tega ni storila. Če je odpoved bila podana, jo je kvečjemu podala drugotožena stranka, iz tega razloga tudi ne more biti prvotožena stranka odškodninsko odgovorna zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na povedano in na nesporno dejstvo, da so bile tožnice v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki do dne 19. 4. 2009, določba 118. člena ZDR ni primerna za rešitev tega spora. Sodišče bi moralo uporabiti določbe 2. odstavka 235. člena ZDR s tem, da tudi ta določba upošteva ugotovitev sodišča, da je prenehala potreba po opravljanju tega dela iz poslovnih razlogov. To je sicer ugotovilo tudi sodišče, vendar pa ne v povezavi z določbami 235. člena ZDR. Ker prvotožena stranka ni sklenila ponovne pogodbe o zaposlitvi, bi jo sodišče kvečjemu lahko obvezalo, da mora tožnicam izplačati nadomestilo plače za čas odpovednega roka in odpravnino, ne pa odškodnine. Prvostopno sodišče je samo izračunalo višine odpravnin in vse bi bile bistveno nižje od prisojenih odškodnin. Dohodnina (pravilno: odpravnina) A.Z. bi znašala 9.447,24 EUR, pa ji je bila prisojena odškodnina v višini 10.306,08 EUR, A.P. bi šla odpravnina v višini 5.638,54 EUR, bila pa ji je prisojena odškodnina v višini 7.070,28 EUR, S.Z. pa je bila prisojena odpravnina v višini 2.354,46 EUR, prisojena pa ji je bila odškodnina v višini 5.778,00 EUR. Glede na zgoraj navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče uporabi drugo pravno podlago ter upošteva določbe o sankcijah zaradi nezakonitega podaljšanja dela za določen čas določila o omejitvah sklepanja in trajanja delovnega razmerja, ob upoštevanju vsakokratnih predpisov od leta 2000 do sedaj. Če je sodišče tožnicam kaj prisojalo na račun prvotožene stranke, bi moralo zato uporabiti 235. člen ZDR, ne pa 118. člen ZDR. Priglaša stroške postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnice prerekajo navedbe pritožbe, predlagajo njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, vendar je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Prvotožena in drugotožena stranka sta dne 23. 6. 2000 na podlagi 20. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, s spremembami; ZTPDR), ki se je uporabljal kot predpis RS, sklenili Pogodbo o začasni razporeditvi delavcev na delo v drugo organizacijo (C3), s katero so delavci od prvotožene stranke začasno, za čas trajanja Pogodbe o izvajanju prehranskih storitev z dne 23. 6. 2000 (C4), prešli k drugotoženi stranki, prvotožena stranka pa se je v pogodbi zavezala ponovno zaposliti delavce po prenehanju pogodbe in da jim v času trajanja delovnega razmerja pri drugotoženi stranki pravice iz delovnega razmerja pri prvotoženi stranki mirujejo. Zmotno je stališče pritožbe, da sta prvotožena in drugotožena stranka dne 28. 6. 2000 sklenili nezakonito pogodbo o začasni razporeditvi delavcev na delo v drugo organizacijo, ker sta se v 3. členu dogovorili, da delavci preidejo k drugotoženi stranki za čas trajanja Pogodbe o izvajanju prehranskih storitev z dne 23. 6. 2000, ki je v 26. členu določala, da je sklenjena za eno leto, če pa je nobena izmed strank ne odpove v roku enega meseca pred potekom leta, se podaljša še za eno leto. Takšen sporazum je bil dopusten, saj je določno opredeljeval čas začasne razporeditve delavcev pri drugem delodajalcu. Zato ni odločilno, da je to pogodbeno razmerje med toženima strankama, ki je pogojevalo čas razporeditve in zaposlitve tožečih strank pri drugotoženi stranki, trajalo 8 let in ne 6 mesecev. Zato ni mogoče šteti, da je bilo delovno razmerje tožečih strank pri drugotoženi stranki že v letu 2000 sklenjeno v nasprotju z zakonom in da so nastopile pravne posledice nezakonitega delovnega razmerja za nedoločen čas, torej da bi se štelo, da so tožnice v delovnem razmerju za nedoločen čas v smislu takrat veljavne določbe 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, s spremembami; ZDR/90), v zvezi s 24. členom ZDR/90 in 20. členom ZTPDR). Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v 1. odstavku 235. člena določa, da se imajo delavci, ki jim mirujejo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja v skladu z veljavnimi predpisi do dneva, ko se začne uporabljati ta zakon, pravico vrniti k delodajalcu na delo, ki so ga prej opravljali, v roku petih dni po prenehanju razlogov za mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec je dolžan obvestiti delavca o roku, v katerem se mora vrniti na delo. Po 2. odstavku 235. člena ZDR imajo delavci, ki po tem zakonu nimajo pravice do vrnitve na delo in imajo pravico do vrnitve k delodajalcu v skladu z veljavnimi predpisi do dneva uveljavitve tega zakona, pravico do ponovne sklenitve pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem, razen če je prenehala potreba po opravljanju tega dela iz poslovnih razlogov. Če delodajalec ne sklene ponovne pogodbe o zaposlitvi iz navedenih razlogov, mora delavcu izplačati nadomestilo plače za čas odpovednega roka in odpravnino, če so za to izpolnjeni pogoji v skladu s tem zakonom.

Pravilno je pritožbeno stališče prvotožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo 2. odstavka 235. člena ZDR, ne pa 118. člena ZDR, ki v 1. odstavku določa, da lahko sodišče na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja (najdalj do odločitve sodišča prve stopnje), prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja. Če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu z 2. odstavkom 118. člena ZDR odloči enako kot v prejšnjem odstavku, tudi ne glede na predlog delavca. Tožnice imajo namreč po prehodni določbi 235. člena ZDR pravico do vrnitve k prvotoženi stranki na podlagi prej veljavnega 24. člena ZDR/90, razen če je prenehala potreba po opravljanju tega dela iz poslovnih razlogov. Ker gre za pravico do vrnitve k prejšnjemu delodajalcu (prvotoženi stranki), ne pa za spor o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj prvotožena stranka tožnicam pogodb o zaposlitvi ni odpovedala, ni podan pravni položaj iz 118. člena ZDR, ko bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in šele na tej podlagi, upoštevaje vse okoliščine primera, odločalo o odškodnini namesto reintegracije. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, ali so imele tožnice pravico do vrnitve k prvotoženi stranki in ali je prenehala potreba po opravljanju njihovega dela pri prvotoženi stranki iz poslovnega razloga. Šele v primeru takšne ugotovitve bi lahko tožnicam priznalo in izplačalo nadomestila plače za čas odpovednega roka in odpravnino, če bi ugotovilo, da ni pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odstavka 235. člena ZDR, ne pa odškodnine namesto reintegracije po 118. členu ZDR. Ker ni ravnalo tako, temveč je izhajalo iz zmotne predpostavke, da je prvotožena stranka tožnicam nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi in prisodilo odškodnino po 118. členu ZDR, ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na obstoj poslovnega razloga ter višino nadomestila plače in odpravnine po 109. členu ZDR. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka pa je v delu, ki se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja oziroma na denarni zahtevek najmanj preuranjena in zato napačna.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju izvajati dokazni postopek v nakazani smeri, v okviru do sedaj podanih dokaznih predlogov, ter ugotavljati, ali je podan poslovni razlog, ki tožnicam onemogoča ponovno zaposlitev pri prvotoženi stranki, ter v primeru takšne ugotovitve odločati o pravici do nadomestila plače in odpravnine.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje v zvezi s pravico do vrnitve iz 235. člena ZDR ni ugotavljalo obstoja poslovnega razloga ter dejstev, ki se nanašajo na priznanje pravic, če sklenitev nove pogodbe ni možna. To pomeni, da ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo lahko odpravilo sodišče druge stopnje, saj bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 779/2011
• VDSS sodba in sklep Pdp 63/2011
• VDSS sodba Pdp 1177/2010