VDSS sodba Pdp 496/2011

Jedro

Pri odmeri odpovednega roka in pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se upošteva vsa delovna doba pri delodajalcu in pri njegovih pravnih prednikih, ne glede na morebitne vmesne prekinitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 19. 6. 2009 v delu, ki se nanaša na odpovedni rok, nezakonita in se razveljavi, da tožniku pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati s 7. 3. 2010, ampak 21. 5. 2010, tožena stranka pa je dolžna tožniku od 7. 3. 2010 do 21. 5. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, vključno z osnovno plačo, na ta znesek plačati vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davščine, upoštevajoč prejeto nadomestilo za nezaposlenost za mesec marec, april in maj 2010 v višini 506,83 EUR mesečno in tako dobljeni neto znesek plače izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec ter od 7. 3. 2010 do 21. 5. 2010 za tožnika posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in ga prijaviti v zavarovanje. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 732,36 EUR na račun pooblaščenca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. V presežku (da je tožena stranka dolžna vpisati v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo (smiselno pa zoper njen ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predvsem zaradi kršitve 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma, da jo spremeni, tako da zavrne tožbeni zahtevek tožnika ter mu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Iz sodbe ne izhaja jasno, na kateri pravni podlagi je sodišče sprejelo svojo odločitev in se zato sodbe ne da preizkusiti. Svojo odločitev o pravnem nasledstvu utemeljuje sodišče na podlagi 15. člena ZTPDR, 73. člena ZDR in celo na podlagi prakse sodišča Evropskih skupnosti. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi zmotno ugotovilo, da je tožena stranka pravni prednik nekdanjih G.V. n.sol.o., G.V. p.o., in G.V. d.o.o.. Sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu oziroma je sodišče v tej zvezi napravilo napačne zaključke. Tožena stranka nedvomno ni pravni prednik M. d.o.o., ker je bila to firma tožene stranke pred njeno spremembo. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra za V. p.o. izhaja zgolj zgodovina subjekta V. p.o., ni pa na podlagi tega izpiska mogoče zaključiti, da je tožena stranka pravni naslednik omenjenega subjekta, saj se tožena stranka v omenjenem izpisku ne pojavlja. Izpisek ne more biti dokaz o delovno pravnem nasledstvu. Sodba bi morala jasno določati, kdo ali G.V. n.sol.o. in G.V.I. n.sol.o., ki sta različna subjekta, je pravni prednik tožene stranke. Iz sodnega registra izhaja zgolj, da je dne 21. 10. 1991 bila vpisana v sodni register pripojitev podjetja G.V. d.o.o.. Uveljavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo jasno in konkretno obrazložiti, na podlagi katerih navedb izpiskov iz sodnega registra je utemeljilo svoj odločilni zaključek o pravnem nasledstvu. Navaja, da iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra nedvomno ne izhajajo zaključki sodišča v zvezi z delovnopravnim nasledstvom med G.V. in toženo stranko. Sodba povzema navedbe tožnika in tedanjega direktorja S.S., pri tem pa napačno in neobrazloženo navede, da naj bi izvedbo vseh dogovorov nadzoroval stečajni senat in stečajni upravitelj. Iz nobenega dokaza ne izhaja, da bi obstajali kakršnikoli dogovori med G.V. in toženo stranko glede prenosa zaposlenih, nasprotno, S.S. je izpovedal, da niso bili sklenjeni nobeni takšni dogovori. Sodišče je delovnopravno kontinuiteto zgolj pavšalno utemeljilo na dejstvu, da naj bi se prevzelo proizvodnjo stečajnega dolžnika in del zaposlenih. Tožena stranka ni prevzela niti enega delavca od G.V., ampak je vse delavce zaposlila na novo. Sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju ni odgovorilo na vprašanje, ali so v času od uvedbe stečajnega postopka pa do pripojitve potekali dogovori in ali je bil med stečajnim dolžnikom in toženo stranko npr. sprejet sporazum o prevzemu delavcev stečajnega dolžnika oz. ali so delavci prešli k toženi stranki na podlagi kakšnega drugega odločilnega akta. Z dnem začetka stečajnega postopka nad družbo G.V. je vsem delavcem prenehalo delovno razmerje (600 delavcem) ter so se prijavili v evidenci brezposelnih. Od teh delavcev se je zgolj 250 delavcev zaposlilo pri toženi stranki. Vsi delavci niso delali isto, saj so se delovna mesta združevala in je 250 delavcev delalo prejšnje delo 600 delavcev. Ne gre za prevzem delavcev po 15. členu ZTPDR. Napačna je ugotovitev sodbe, da je tožena stranka uporabljala iste premičnine, iste naročnike in delala z istimi dobavitelji, saj kaj takšnega iz zbranih dokazov ne izhaja. Uveljavlja kršitev pravic 2. in 22. člena Ustave RS, ki določa obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži. V primeru, da je v konkretnem primeru obstajalo pravno nasledstvo, pa bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek, saj v konkretnem primeru ni šlo za neprekinjeno delovno dobo, kar je ugotovilo tudi sodišče. V skladu s 3. odstavkom 109. člena ZDR se namreč upošteva zgolj neprekinjena delovna doba.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 794/2010 z dne 2. 12. 2010 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku (v pretežni meri).

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26799 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po tej točki je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je podana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Očitek je povsem pavšalen, brez navedbe, s čim je podana navedena kršitev postopka.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

Tožniku je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 19. 6. 2009. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) na delovno dobo pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen ZDR) in pravica do odpravnine (109. člen ZDR).

Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik od 7. 5. 1991 dalje zaposlen pri toženi stranki. Sporno pa je, ali je mogoče obdobja prejšnjih zaposlitev (pri G.V. n.sol.o. in G.V. p.o.) upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz dopolnjene delovne dobe pri delodajalcu in na kakšni podlagi.

V času zaposlitve tožnika pri toženi stranki dne 7. 5. 1991 Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. list RS, št. 39/93) še ni veljala, vendar pa je določba 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. list SFRJ, št. 60/89 in naslednji) zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe tudi pri tem in prejšnjem delodajalcu.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Postavilo se je na stališče, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja 150-dnevni odpovedni rok (namesto 75-dnevni) ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 6. 2009, treba upoštevati tudi delovno dobo, dopolnjeno pri pravnih prednikih tožene stranke, to je G.V. n.sol.o. in G.V. d.o.o., saj mu je tožena stranka priznala le 18 let delovne dobe pri delodajalcu ter 75-dnevni odpovedni rok.

Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z izvedenimi dokazi, zlasti z listinami v spisu, so naslednje: tožnik je bil zaposlen v G.V. n.sol.o. od 3. 5. 1977 do 30. 6. 1988, od 1. 7. 1988 do 6. 2. 1991 pa pri G.V. p.o.. Dne 6. 2. 1991 je tožniku delovno razmerje pri G.V. prenehalo zaradi uvedbe stečaja nad to družbo. Od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. Dne 7. 5. 1991 se je zaposlil pri toženi stranki (M. d.o.o.) in bil pri njej zaposlen do 7. 3. 2010, ko mu je pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehala. Tožena stranka je tožniku ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki za čas od 7. 5. 1991 do 7. 3. 2010 priznala odpovedni rok 75 dni, delovne dobe, dosežene pri prejšnjih delodajalcih, ki bi mu podaljšala odpovedni rok, tožena stranka ni upoštevala. Štela je, da tega ni dolžna storiti, ker je bila pripojitev podjetja G.V. k toženi stranki izvedena dne 21. 10. 1991, ko je bila pripojitev vpisana v sodni register, na dan prenosa pa tožnik ni bil zaposlen pri G.V. (ker se je že prej, dne 7. 5. 1991 zaposlil pri toženi stranki).

Iz podatkov v spisu izhaja pravno nasledstvo med G.V. d.o.o. ter toženo stranko, pa tudi med pravno nasledstvo med podjetjem V. in G.V. p.o. (kasneje d.o.o.), zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem, neutemeljene. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra (A3) sicer res ni razvidno pravno nasledstvo med podjetjem V. in G.V. p.o., kot navaja pritožba, je pa to nasledstvo razvidno že iz podatkov v delovni knjižici tožnika in iz njegove izpovedi. Tožnik je izpovedal, da je delal na delovnem mestu viličarist tako pred stečajem družbe, kot tudi v novi družbi. Iz delovne knjižice tožnika pa je razvidna zaposlitev od 3. 5. 1977 pri G.V. n.sol.o., ki je trajala do 30. 6. 1988. Brez prekinitve se je tožnik nato 1. 7. 1988 zaposlil pri G.V. p.o., ki se je preoblikovala v d.o.o. (kot izhaja iz štampiljke v delovni knjižici) in nad katero je bil v letu 1991 uveden stečajni postopek, zaradi katerega je tožniku dne 6. 2. 1991 prenehalo delovno razmerje. Tožnik je bil nato krajše obdobje prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, dne 7. 5. 1991 pa se je, kot izhaja iz vpisa v delovni knjižici, zaposlil pri toženi stranki (tedaj M. d.o.o., h kateri je bila 21. 10. 1991 pripojena družba G.V. d.o.o.).

Glede na navedeno, ni dvoma o tem, da je tožena stranka pravna naslednica družbe G.V. d.o.o. zaradi pripojitve te družbe. Četrta točka 1. odstavka 188. člena tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (ZP, Ur. list SFRJ, št. 77/88 in naslednji) je določala, da je podjetje prenehalo med drugim tudi s pripojitvijo drugemu podjetju, ob taki statusni spremembi pa je, ne glede na to, da je bila izvedena v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku, podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, postalo njegov pravni naslednik. To izhaja iz določbe 14. člena ZP, ki določa, da je podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, odgovorno za obveznosti podjetja, ki je s tem prenehalo.

Stališče tožene stranke, da bi se pravno nasledstvo med G.V. in toženo stranko lahko upoštevalo le, če bi bil tožnik v času pripojitve tega podjetja k toženi stranki (s pripojitvijo v letu 1991 se je zaključil stečajni postopek nad G.V.) zaposlen pri G.V., je zmotno. Četrti odstavek 92. člena ZDR takega pogoja ne zahteva, iz te določbe tudi ne izhaja, da se upošteva le neprekinjena delovna doba, dosežena pri pravnih prednikih delodajalca. 4. odstavek 92. člena ZDR določa le, da se za delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih. Tožniku je pri prejšnjem delodajalcu G.V. d.o.o. prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja, vendar podjetje samo ni prenehalo zaradi stečaja, ampak zaradi pripojitve k toženi stranki, ki je zato njegov pravni naslednik. Po Zakonu o prisilni poravnavi in stečaju (ZPPSL, Ur. list SFRJ, št. 84/89 in naslednji), veljavnem v letu 1991, je z dnem uvedbe stečajnega postopka delavcem že na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje, zato v podjetju v stečaju, ki je bilo pripojeno k toženi stranki, na dan pripojitve (praviloma) ni bilo delavcev (razen delavcev, ki so nadaljevali z delom v stečajnem postopku). Tožnik se je sicer zaposlil pri toženi stranki s 7. 5. 1991, torej pred pripojitvijo G.V. d.o.o. – v stečaju k toženi stranki, vendar je dejstvo, da je bil zaposlen tudi pri pravnih prednikih tožene stranke, pri uveljavljanju pravice do daljšega odpovednega roka po 92. členu ZDR potrebno upoštevati, ker 4. odstavek 92. člena ZDR ne vsebuje nobenih omejitev oziroma pogojev, da mora biti zaposlitev pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih neprekinjena, niti ni mogoče upoštevati določbe 73. člena ZDR za nazaj za obdobje, ko ZDR sploh še ni veljal in ko so se prehodi delavcev (neodvisno od njihove volje) izvajali po tedaj veljavnih predpisih.

V konkretni zadevi je torej dokazano pravno nasledstvo med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik na podlagi 92. člena ZDR upravičen do 150-dnevnega odpovednega roka ter posledično do vseh pravic, ki izhajajo iz navedenega zaključka (čas trajanja delovnega razmerja z vsemi pravicami). V sodni praksi se za obdobje pred uveljavitvijo ZDR upošteva kontinuiteta delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in prejšnjih delodajalcih celo v primeru, kadar med njimi ni pravnega nasledstva. ZTPDR je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Na podlagi teh določb so se izvajale razporeditve (prehodi) delavcev k drugemu delodajalcu neodvisno od njihove volje, institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu pa se je ves čas obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Sodna praksa priznava kontinuiteto delovnega razmerja celo v nekaterih primerih, ko je bil delavec zaposlen v podjetju, ki je prenehalo zaradi stečaja in nato prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, če je delavce, ki jim je iz tega razloga prenehalo delovno razmerje, prevzelo drugo podjetje, ki je v okviru stečajnega postopka prevzelo proizvodnjo na podlagi najemnih pogodb, prevzem delavcev pa je bil subvencioniran v okviru aktivne politike zaposlovanja.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

21.11.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 102/2011
• VDSS sodba Pdp 253/2011
• VDSS sodba Pdp 749/2012