<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 397/2012
ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.397.2012

Evidenčna številka:VDS0009029
Datum odločbe:24.05.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpravnina - odpovedni rok - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - delovnopravna kontinuiteta - prevzem delavcev

Jedro

Pri določitvi odpovednega roka in pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je podana delovnopravna kontinuiteta, ker gre za prevzeme delavcev k drugemu delodajalcu po prejšnjih predpisih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača razliko v odpravnini v znesku ... EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja zaposlitve do plačila ter mu od navedenega zneska obračuna potrebne davščine (1. točka izreka) in da mu povrne stroške postopka v znesku 1.056,87 EUR v petnajstih dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je treba pri odpravnini, do katere je tožnik upravičen zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, šteti, da je bil tožnik kar dvakrat prevzet na delo k novemu delodajalcu in sicer dne 1. 5. 1993 po stečaju njegovega delodajalca in upoštevati pri izračunu odpravnine tudi delovno dobo pri prejšnjemu delodajalcu, ter nato še 11. 11. 1996. Kršilo je pravila postopka, ker ni zaslišalo prič tožene stranke A.A. in A.B., ki je bil stečajni upravitelj družbe B.A. d.o.o. v stečaju in bi lahko izpovedal, ali se je Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z B.B. z dne 19. 4. 1993 izvajal z njegovim soglasjem. Navedene priče bi lahko izpovedale, da nihče delavcem, ki so se po 1. 4. 1993 zaposlili pri družbah B.C. d.d. in B.D. d.o.o., ni zagotovil, da se bo upoštevala delovna doba, pridobljena pri B.A. d.o.o., kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. 30. 3. 2009 je tožena stranka prejela pisno izjavo, ki jo je predložila sodišču prve stopnje, v kateri stečajni upravitelj izjavlja, da je bil s sporazumom z dne 19. 4. 1994 sicer seznanjen, vendar se ni strinjal niti z vsebino niti z izvajanjem tega sporazuma. Opisana izjava pomeni, da sporazum z dne 19. 4. 1993 ne more biti podlaga za odločanje v predmetni zadevi. Že zaradi te izjave bi moralo sodišče prve stopnje stečajnega upravitelja A.B. zaslišati. V kolikor se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe opira na njegova konkludentna ravnanja, bi moralo konkludentna ravnanja ugotoviti, oziroma bi jih moral tožnik dokazati. Nerazumljive so nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zatrjevala in dokazovala, da bi sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z B.B. z dne 19. 4. 1993 kdo izpodbijal. Stečajni upravitelj ni bil stranka sporazuma, njegova pozitivna odločitev za program sanacije je le določena kot odložni pogoj v 6. členu sporazuma. Ker se odložni pogoj ni uresničil, sporazum ni začel učinkovati, kar pomeni, da je napačna obrazložitev, da bi bilo treba sporazum izpodbijati. Nihče ne more izpodbijati sporazuma, ki ni začel učinkovati. V sporazumu ni omenjen prevzem delavcev, ampak je govora o zaposlitvi delavcev, ki so zaradi stečaja ostali brez dela, predvidena je le ustanovitev treh novih podjetij zaradi sanacije B.B.. Taka podjetja niso bila ustanovljena, saj sta B.E. d.d. in B.D. d.o.o. že obstajala, podjetje Vzdrževanje pa nikoli ni bilo ustanovljeno. Poleg tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zagotovilo kakršnakoli sredstva, ministrstvo niti ni bilo neposredno zavezano na podlagi sporazuma z dne 19. 4. 1993, ampak je bilo predvideno, da sklene posebno pogodbo z najemnikom celuloze. Dokaza z zaslišanjem predlaganih prič tožene stranke sodišče prve stopnje ni izvedlo, kar gre na škodo tožene stranke, razlogov za svojo odločitev pa ni pojasnilo. Stečajni upravitelj je z dnem uvedbe stečaja nad družbo B.A. d.o.o. izdal sklepe o prenehanju delovnih razmerij vsem delavcem, med stečajnim upraviteljem in novimi delodajalci niso bili sklenjeni dogovori o prevzemu oziroma zaposlitvi delavcev. Izpodbijana sodba je neobrazložena tudi v delu, v katerem sodišče prve stopnje šteje delovno dobo tožnika pred 1. 4. 1993 kot delovno dobo pri toženi stranki. Uvedba stečajnega postopka ima že po zakonu za posledico prenehanje delovnega razmerja. V izpodbijani sodbi je podano nasprotje o tem, kar se v razlogih sodbe navaja o odločilnih dejstvih, in med tem, kakšna je vsebina listine z naslovom Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z B.B. z dne 19. 4. 1993. V tem sporazumu ni omenjen institut prevzema delavcev, ampak se uporablja izraz „prezaposlitev delavcev“. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti prevzema delavcev niti pravnega nasledstva med toženo stranko in delodajalcem tožnika pred 1. 4. 1992. Družba B.C. d.d. oziroma njen pravni prednik družba B.E. d.d. oziroma družba B.B. nista prevzeli delavcev stečajnega podjetja niti nista prevzeli osnovnih sredstev in proizvodnje družbe B.A. d.o.o.. Družbi B.C. d.d. in B.D. d.o.o. sta le najeli proizvodna sredstva od družbe B.A. d.o.o. v stečaju, ne pa proizvodnje in zaposlenih. Ti dve družbi tudi nista bili ustanovljeni zaradi stečaja oziroma z namenom reševanja zaposlitve tožnika. V aprilu 1993 prevzem delavcev sploh ni bil mogoč, saj ni bilo splošnega akta, ki bi v skladu s 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja določal pogoje in primere, v katerih je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu. Dogovora med nekdanjim in novim delodajalcem ni bilo, sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da so se za prevzem dogovorile in ga izvršile tretje osebe. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju izpodbijane sodbe razložilo in enačilo delovnopravno kontinuiteto z vsebino določila 3. alinee 1. odstavka 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, ki v spornem obdobju ni veljala, kar pomeni, da jo je sodišče uporabilo retroaktivno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi zmotno ugotovilo, da gre za obstoj delovnopravne kontinuitete, kljub temu da v primeru prezaposlitve tožnika iz družb B.C. d.d. in B.D. d.o.o. na pravnega prednika tožene stranke ni podano pravno nasledstvo oziroma ne gre za institut prevzema delavcev v skladu s 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 11. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Institut delovnopravne kontinuitete v pozitivnem pravu v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika ni bil poznan, prevzema delavcev ob stečaju delodajalca v aprilu leta 1993 ni bilo, v postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik k novim delodajalcem prehajal s sklepanjem novih pogodb o zaposlitvi, torej po svoji volji. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje neutemeljeno navajalo in povzemalo razloge iz odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 138/2004, ker se ta odločba opira na zmotno materialnopravno podlago. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo, ker ni upoštevalo direktive Sveta Evrope 2001/23/ES, ki je prevzeta v pravni red Republike Slovenije. Zgolj uporaba 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki odkazuje na splošni akt, ki v spornem obdobju še ni bil sprejet, v konkretnem primeru ni zadostna pravna podlaga za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Z izpodbijano sodbo je določene zakonske določbe interpretiralo arbitrarno in jih uporabilo retroaktivno v škodo tožene stranke, s čimer je poseglo v ustavno načelo enakega varstva pravic. V kolikor bi sodna praksa v preteklosti dejansko izoblikovala institut delovnopravne kontinuitete, bi ga zakonodajalec pri pripravi novega Zakona o delovnih razmerjih upošteval. Tega ni storil, saj novi zakon določa, da se za delovno dobo pri delodajalcu šteje zgolj delovna doba pri njegovih pravnih prednikih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo in o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojenih stroškov postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Neutemeljen je očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje glede odločilnih dejstev v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov zapisalo nekaj drugega, kot pa izhaja iz teh listin oziroma zapisnikov. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ni ugotovilo.

ZPP v 2. odstavku 213. člena določa, da o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, tako da zaradi zavrnitve dokaznih predlogov tožene stranke določbe postopka niso bile kršene. Še zlasti ne gre za absolutno bistveno kršitev določb po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni poseglo v načelo kontradiktornosti oziroma v pravico do enakega varstva pravic. Omenjena pravica je kot del pravice do poštenega sojenja temeljna človekova pravica in je urejena v 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji), ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica stranke do izjave v postopku, torej pravica do izjave o zbranem procesnem gradivu, ki bi lahko vplivalo na odločitev v sporu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča toženi stranki pravica do izjave ni bila onemogočena, v postopku pred sodiščem prve stopnje je navajala dejstva, dokaze in pravna naziranja ter se opredelila do navedb tožnika, sodišče prve stopnje se je do relevantnih navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka podala in predlagala, tudi opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo razlike v odpravnini ob upoštevanju delovne dobe, ki jo je pridobil v B.F.. Iz njegove delovne knjižice izhaja, da se je z dnem 15. 12. 1987 zaposlil v B.F., kjer je bil zaposlen do 1. 4. 1993, ko je bil nad njegovim delodajalcem, ki se je tedaj (po statusnem preoblikovanju) imenoval B.A. d.o.o., uveden stečaj. Dne 1. 4. 1993 se je prijavil na Zavod za zaposlovanje in se 1. 5. 1993 zaposlil pri družbi B.E. d.d., ki se je kasneje preimenovala v B.C., kjer je bil zaposlen do 30. 11. 1993. Do 10. 1. 1994 je nato izkazana prekinitev dela, potem pa je od tega datuma do 10. 11. 1996 delal pri istemu delodajalcu, od 11. 11. 1996 pa po individualni pogodbi pri družbi B.G. Ljubljana, PE ..., ko je bil v letu 1997 prevzet v družbo B.H. d.d., s katero je dne 11. 3. 1998 podpisal aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 6. 1997. Pri toženi stranki je bil zaposlen do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 5. 2011.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka. Zaključilo je, da je mogoče o tožbenem zahtevku tožnika odločiti na podlagi izvedenih dokazov, s čimer pritožbeno sodišče soglaša, zato je dokazne predloge tožene stranke utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je treba obdobja prejšnjih zaposlitev tožnika upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz delovne dobe pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih tožnika. Med temi družbami sicer ni pravnega nasledstva niti večinske kapitalske povezave, vendar je treba upoštevati, da gre za zaposlitve v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Določba 15. člena ZTPDR je zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe pri tem in prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997 in v odločbi istega sodišča opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja. S 1. 4. 1993 je bil nad družbo B.A. d.o.o. uveden stečajni postopek, z dnem uvedbe stečaja je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi zakona. Po dogovoru med sindikatom KSS ..., Vlado RS in Skladom RS za razvoj so se delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja in med katerimi je bil tudi tožnik, zaposlili v dveh družbah – B.D. d.o.o. in B.E. d.d. (ki se je kasneje preimenovala v B.C. d.d.). Čeprav iz Sporazuma o urejanju vprašanj v zvezi z družbo B.B. z dne 19. 4. 1993 izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenešena na družbo B.D. d.o.o., ki je bila ustanovljena 16. 7. 1992, proizvodnja celuloze pa na družbo B.E. d.o.o., ki je bila ustanovljena že 18. 1. 1990. Tožnik v družbo B.D. d.o.o. 1. 4. 1993 res ni prešel na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec, vendar je pravilna smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve tožnika v tej družbi, treba šteti, kot da ni spremenil zaposlitve. V družbi B.B. d.o.o. v stečaju je namreč zaradi stečaja prišlo do prenehanja proizvodnje celuloze in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, kar med strankama ni bilo sporno. Družba, ki je prevzela proizvodnjo celuloze na podlagi najemne pogodbe in po posredovanju Vlade RS, Sklada RS za razvoj in konfederacije sindikatov ... je bila, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, B.E. d.d., druga družba, kjer se je zaposlil tožnik, B.D. d.o.o., pa je po stečaju prevzela proizvodnjo papirja. Po 7. členu Sporazuma z dne 19. 4. 1993 se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve najemniku proizvodnje celuloze zavezalo na osnovi pogodbe zagotoviti subvencijo za zaposlitev vsakega posameznega delavca, prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije podjetja B.B. d.o.o. ostal brez zaposlitve.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da stečajni upravitelj A.B. ni dal soglasja k izvajanju sporazuma z dne 19. 4. 1993, pritožbeno sodišče ugotavlja, da 6. člen citiranega sporazuma ne zahteva soglasja stečajnega upravitelja. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi stečajni upravitelj A.B. sporazumu oziroma programu sanacije ugovarjal in nasprotoval, sporazuma pa tudi ni izpodbijal, je pravilna smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s tem sporazumom soglašal.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke o nepravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje glede instituta prevzema oziroma razporeditve delavcev in delovnopravne kontinuitete zaposlenih, pritožbeno sodišče opozarja, da je Vrhovno sodišče RS v zvezi z navedenim pravnim vprašanjem že zavzelo stališče in sicer, da se je že pred uveljavitvijo SKPG institut prevzema oziroma razporeditev k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami (odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, opr. št. VIII Ips 231/2009 z dne 22. 9. 2009, kjer se je vrhovno sodišče opredelilo do revizijskih očitkov revidenta, ki je tožena stranka v tem sporu).

Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju uporabiti direktivo Sveta Evrope 2001/23/ES, saj institut prevzema na delo k drugemu delodajalcu v času spornih prehodov tožnika (v letu 1993 oziroma 1996) ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na citirano direktivo, ki je bila vključena v naš sistem po 1. 1. 2003. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o kršitvi ustavnega načela enakosti varstva pravic, ker naj bi sodišče določbe v pritožbi navedenih zakonov uporabilo arbitrarno in retroaktivno v škodo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 15. člen ZTPDR in zaključilo, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati, kot da tožnik ni spremenil zaposlitve.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti, razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.


Zveza:

ZDR člen 92, 92/2, 109. ZTPDR člen 15. SKPgd člen 15.
Datum zadnje spremembe:
17.09.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3MDAx