VDSS sodba in sklep Pdp 312/2012

Jedro

Ker tožnica ni imela delovnega dovoljenja, v spornem obdobju (ko je opravljala občasna dela za toženo stranko) ni mogla biti v delovnem razmerju pri toženi stranki, ne glede na to, ali je imelo njeno delo sicer vse elemente delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je v delovnem razmerju pri toženi stranki od 28. 12. 2001 dalje za nedoločen čas (I./1. točka izreka) in da jo je tožena stranka od 28. 12. 2001 dalje dolžna prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi, zanjo plačati prispevke in ji izstaviti v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto gospodinja z osnovno bruto plačo … EUR (I./2. točka izreka). S sklepom je tožbo v delu zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala, da jo tožena stranka pozove nazaj na delo, ji omogoči delo na delovnem mestu gospodinja in ji za čas od 1. 10. 2010 dalje do vrnitve na delo izplača plačo na podlagi mesečnega bruto zneska ... EUR, obračuna in plača z zakonom določene davke in prispevke ter ji plača neto plačo v znesku ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, zavrglo (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da izpodbijana sodba ni pravilna, temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, napačni uporabi materialnega prava in na bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki ni dovolilo spremembe tožbe.

Sodišče prve stopnje je pomanjkanje elementov delovnega razmerja utemeljilo izključno na podlagi izpovedi tožnice, prezrlo pa je listinske dokaze, ki dokazujejo nasprotno, da obstoj delovnega razmerja med strankama pred vložitvijo tožbe ni bil sporen, ne glede na to da ni bilo pisne pogodbe o zaposlitvi. Za nastanek delovnega razmerja je bistvena volja obeh strank in to, da se je volja strank v obravnavani zadevi dejansko izvrševala z vsemi elementi delovnega razmerja. Vsa potrdila oziroma jamstva, da je tožnica zaposlena v rezidenci grškega veleposlanika, je izdala tožena stranka, ki izjav gotovo ne bi podala, če tožnica zanjo ne bi opravljala dela. Izpodbijana sodba je tudi nezakonita, ker je sodišče opustilo izvedbo predlaganih dokazov in sicer ni zaslišala s strani tožnice predlaganih prič, ki bi vedele povedati o delu, ki ga je tožnica opravljala za toženo stranko. Dokazne predloge je zavrnilo kot nepotrebne, ker je zaključilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in ti dokazni predlogi k drugačni odločitvi ne bi pripomogli. S tem pa je bila tožeča stranka prikrajšana za učinkovito oziroma vsebinsko uveljavljanje sodnega varstva, izpodbijana sodba pa je tako, tudi zaradi kršitve ustavno zagotovljene pravice do izjave, nezakonita. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje pomanjkanje elementov delovnega razmerja utemeljila izključno z interpretacijo zaslišanja tožnice, je tudi napačno presodilo njeno izpoved. Iz nje izhaja, da je tožnica osebno in nepretrgoma opravljala delo za toženo stranko in sicer tako v rezidenci veleposlanika kot tudi v prostorih veleposlaništva. Delovne naloge ji je odrejal tako veleposlanik, kot tudi uslužbenci veleposlanika. Plačilo ji je v neto znesku izplačevala tožena stranka, delovni proces je bil organiziran in je potekal pod nadzorom in navodili tožene stranke. Tožnica je uresničevala tudi pravico do dopusta. Očitno je, da si sodišče prve stopnje napačno interpretira vlogo pomožnega osebja na diplomatsko konzularnih predstavništvih, ki opravlja svoje delo v skladu s potrebami in zahtevami veleposlaništva in veleposlanika. Pomožno osebje ima tako pri veleposlaništvu nalogo, da v skladu z zahtevami in navodili veleposlanika opravlja naloge, ne glede na to ali se te nanašajo na rezidenčne potrebe veleposlanika ali pa strogo na opravljanje nalog, ki so v pristojnosti diplomatske misije. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je tožnica nadaljevala z delom pri toženi stranki tudi ob menjavi šefov diplomatskega predstavništva. Tako je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da niso podani elementi delovnega razmerja, ker naj bi tožnica dejansko osebno in nepretrgano opravljala delo za potrebe veleposlanika in njegove družine, torej za samo rezidenco in ne neposredno za toženo stranko, razen občasnih in posameznih del, ki pa jih ni mogoče šteti kot elementov delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno pritrdilo ugovoru tožene stranke, da tožnica ni pravočasno uveljavljala varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Tožnica ni uveljavljala ugotovitve zahtevka o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnico samovoljno izključila iz delovnega procesa, zato ji je dolžna obračunati in izplačati plačo tudi za obdobje, ko ji je onemogočila opravljanje dela. Ker tožnica uveljavlja, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 28. 12. 2001 dalje, je sodišče prekoračilo načelo dispozitivnosti, ko je tožbeni zahtevek interpretiralo na drugi dejanski in pravni podlagi, kot ga je ponudila tožnica. Ni si namreč mogoče predstavljati, da bi sodišče ugotovilo trajanje delovnega razmerja za nedoločen čas, medtem ko tožena stranka za obdobje, ko je tožnici preprečila opravljanje njenega dela, ne bi bila dolžna izplačati plače. Nenazadnje tožnica tudi ni mogla v pisni zahtevi za odpravo kršitve uveljavljati, da jo tožena stranka pozove nazaj na delo, saj je v času vložitve pri toženi stranki delo še opravljala. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in dolžnost tožene stranke o prijavi tožnice v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti, plačilo prispevkov in izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi z določeno bruto plačo vse od 28. 12. 2001 dalje pravočasna, je tako pravočasen tudi del tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče zavrnilo kot prepoznega.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določilo 21. člena ZDR, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tujcem, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev za zaposlovanje tujcev, nična, vendar pa je prezrlo judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 162/2001 z dne 14. 5. 2002, po katerem je sicer praviloma pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, nična, vendar se ničnost ne more uveljavljati, če gre za kršitev prepovedi manjšega pomena in je posredno kršena, ničnostni razlog pa je potekel. Tožnici je bilo dne 1. 3. 2011 izdano osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo za nedoločen čas, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 21. člena ZDR. Ker tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije opozarja, da se pravni standard manjšega pomena ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved krši, medtem ko 11. člen ZZDT določa, da je za vložitev vloge za pridobitev delovnega dovoljenja zadolžen delodajalec, ki mora k vlogi za pridobitev delovnega dovoljenja predložiti tudi pogodbo o zaposlitvi, je tožnici odločitev sodišča, ki ji ni priznalo ureditve delovnopravnega statusa, še toliko manj razumljiva. Tako je sodišče prve stopnje glede na judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z izpodbijano sodbo odločilo v nasprotju z dokončnimi in pravnomočnimi dovoljenji za začasno oziroma stalno prebivanje, ki se lahko podeli le osebi z urejenim delovnim dovoljenjem.

Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi, ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju od 28. 12. 2001 dalje za nedoločen čas, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna od tega datuma dalje prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi, zanjo plačati prispevke in ji izstaviti v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto gospodinja z osnovno bruto plačo ... EUR. Ugotovilo je, da v tem sporu ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, poleg tega pa tudi niso podani elementi delovnega razmerja, saj je tožnica osebno in nepretrgano opravljala delo za potrebe veleposlanika in njegove družine, torej za samo rezidenco in ne neposredno za toženo stranko, razen občasnih posameznih del, ki pa jih ni mogoče šteti kot elementov delovnega razmerja.

Po 1. členu Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih (DKDO, Uradni list, SFRJ – MP št. 2/964), ki opredeljuje izraze uporabljene v DKDO, so člani strežnega osebja, zaposleni pri strežnih opravilih misije, zasebna služinčad pa so osebe, v zasebni službi pri članu misije in niso uslužbenci države pošiljateljice. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer preuranjeno ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri vsakokratnem veleposlaniku, vendar pa to za drugačno odločitev v tem sporu nima odločilnega vpliva. Glede na listinsko dokumentacijo v spisu, tožnica ni bila zaposlena pri veleposlaniku, saj iz dovoljenj za začasno bivanje in potrdil tožene stranke, ki jih je predložila tožnica, izhaja, da je bila v spornem obdobju zaposlena v rezidenci grškega veleposlanika (npr. priloga A10) oziroma na Veleposlaništvu Grčije v Sloveniji (priloga A20), da je bila torej zaposlena kot strežno osebje pri strežnih opravilih misije in ni bila v zasebni službi pri članu misije. Tako bi za tožnico tožena stranka morala skladno z 8. členom Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT, Ur. l. RS št. 66/2000), ki se je začel uporabljati s 1. 1. 2001, pridobiti delovno dovoljenje že za prvo zaposlitev, saj tožnica takrat ni izpolnjevala pogojev po 10. členu tega zakona in ni mogla zaprositi za osebno delovno dovoljenje. Pogoj po 3. točki 10. člena tega zakona je izpolnila šele 28. 12. 2005 in šele takrat bi lahko sama zaprosila za izdajo osebnega delovnega dovoljenja. Tako tožnica delovnega dovoljenja ni imela. Po 21. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) tujec ali oseba brez državljanstva lahko sklene pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje pogoje, določene s tem zakonom, in pogoje, določene s posebnim zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev. Pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena v nasprotju s prejšnjo določbo, je nična. Ker tožnica ni imela delovnega dovoljenja, ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, ne glede na to, ali je imelo njeno delo pri toženi stranki vse elemente delovnega razmerja. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 162/2001 z dne 14. 5. 2002. V tej zadevi gre namreč za bistveno drugačno situacijo, kot v obravnavani zadevi, saj je tožnici „delovno razmerje“ prenehalo preden ji je bilo izdano osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo za nedoločen čas, medtem ko je v zadevi, o kateri je odločalo revizijsko sodišče, tožnica pridobila delovno dovoljenje še med trajanjem delovnega razmerja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna, saj se pravni standard manjšega pomena v tem primeru ne more uporabiti, ker bi tožnica že po 28. 12. 2005 sama zaprosila za izdajo osebnega delovnega dovoljenja.

Prav tako je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnica zahtevala, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji omogočiti delo na delovnem mestu gospodinja in ji za čas od 1. 10. 2010 dalje do vrnitve na delo izplačati plačo na podlagi mesečnega bruto zneska ... EUR, obračunati in plačati z zakonom določene davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo v znesku ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničine izpovedi ugotovilo, da je tožnica delo na veleposlaništvu opravljala do 12. 10. 2010, ko so jo vrgli ven. Tako tožnica od tega dne dalje pri toženi stranki dela ni več opravljala, saj jo je tožena stranka, kot navaja pritožba, samovoljno izključila iz delovnega procesa, zato bi morala skladno s 3. odstavkom 204. člena ZDR v 30 dneh zahtevati sodno varstvo. Po tem določilu se namreč uveljavlja sodno varstvo ne le zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, do česar je dne 12. 10. 2010, ko je tožena stranka tožnici onemogočila nadaljnje opravljanje dela, vsekakor prišlo. Tožnica tožbe ni vložila v zakonsko določenem roku, saj jo je vložila šele 15. 11. 2010. Prav zato pa ni mogoče upoštevati tudi pritožbenih navedb, da je pravočasen tudi ta del tožbe, ker sta pravočasna tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in dolžnost tožena stranke o prijavi tožnice v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti, plačilo prispevkov in izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi z določeno bruto plačo vse od 28. 12. 2001 dalje.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP in 2. točka 365. člena istega zakona).

Izrek o stroških postopka na pritožbeni stopnji temelji na 154. členu ZPP, po katerem tožeča stranka, ki v postopku ni uspela, sama krije svoje stroške postopka, v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in na 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Datum zadnje spremembe:

21.11.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep VIII Ips 208/2012
• Sodba in sklep VIII Ips 87/2003
• Sodba VIII Ips 190/2004