VDSS sklep Pdp 781/2011

Jedro

Nagrada za narok nastane tudi v primeru, če se opravi le poravnalni narok, ki se ne nadaljuje s prvim (in nadaljnjimi) naroki za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znižajo z zneska 463,30 EUR na 393,00 EUR.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 12,38 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na znanje vzelo umik tožbe in ustavilo postopek v tem individualnem delovnem sporu (1. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki na račun njenega pooblaščenca povrne stroške postopka v znesku 463,30 EUR v 8 dneh od prejema sklepa, po preteku paricijskega roka z zamudnimi obrestmi do celotnega poplačila (2. točka izreka).

Zoper 2. točko izreka navedenega sklepa se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sicer res vložil tožbo zoper družbo V. d.o.o., vendar je z vlogo z dne 28. 10. 2010 v skladu z določbo 37. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) označbo tožene stranke popravil. Vendar se to v nadaljevanju ni upoštevalo, tako da je tožnik nato tožbo umaknil. Do umika je prišlo iz razloga, na katerega tožnik ni mogel več vplivati v povezavi z določili ZDSS-1, zato tožnik toženi stranki ni dolžan povrniti stroškov postopka. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo jasno navedla, da v kolikor bo sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe, da naj se ta vroči pravi toženi stranki, torej družbi V.M. d.o.o., vendar pa do tega ni prišlo. Iz vloge tožene stranke z dne 21. 6. 2011 je tudi razvidno, da v kolikor bo sodišče prve stopnje tožbo vročalo družbi V.M. d.o.o., da je ta pripravljena skleniti poravnavo, kar pomeni, da potem niti ne bi prišlo do stroškov. Glede na navedeno ni pogojev, da bi se stroški naložili v plačilo tožniku, zlasti še, ker je tožnik potem, ko je opazil napako, pravilno označil toženo stranko. Sicer pa je 8. 6. 2011 pred sodiščem prve stopnje potekal le poravnalni narok, ne pa tudi narok za glavno obravnavo. V odvetniški tarifi nagrada za poravnalni narok ni nikjer določena, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo tar. št. 3102 OT, saj ta določa nagrado za narok in ne nagrade za poravnalni narok. Toženi stranki se tudi neutemeljeno priznani stroški kilometrine. Celo v primeru, če bi bila tožena stranka upravičena do stroškov, kakršni so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se ne pride do seštevka 463,30 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki, temveč kvečjemu do zneska 393,00 EUR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka oziroma podrejeno, da se izpodbijani del prvostopenjskega sklepa razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika v pritožbi in drugostopenjskemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter tožniku v plačilo naložilo še nadaljnje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tožnik je v tožbi kot toženo stranko očitno pomotoma navedel družbo V. d.o.o., in je po prejemu odgovora na tožbo spremenil navedbo tožene strank v V.M. d.o.o.. V skladu z drugim odstavkom 67. člena ZDSS-1 se takšna sprememba navedbe tožene stranke ne šteje za spremembo tožbe, kar pomeni, da bi se postopek v tem individualnem delovnem sporu lahko nadaljeval zoper toženo stranko V.M. d.o.o., ob upoštevanju prvotno vložene tožbe. Takšnemu nadaljevanju postopka se po pravilni vročitvi tožbe družba V.M. d.o.o. ne bi mogla upirati. Vendar je tožnik tožbo zoper toženo stranko V. d.o.o. umaknil in očitno vložil novo tožbo zoper družbo V.M. d.o.o..

Zaradi umika tožbe je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 188. člena ZPP moralo izdati sklep o ustavitvi postopka.

V skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške postopka, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje, potem ko je tožnik tožbo umaknil, tožniku moralo naložiti, da toženi stranki povrne utemeljeno priglašene stroške postopka.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno priznalo nagrado za narok, češ da je bil opravljen le poravnalni narok in ne narok za glavno obravnavo. Definicija nagrade za narok je podana v drugem odstavku opombe št. 3 k tretjemu delu tarife, ki je sestavni del ZOdvT. Iz te opombe je razvidno, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. V tar. št. 3102, ki ureja nagrado za narok, je izrecno določeno, da nagrada nastane tudi, če se postopek, v katerem je predpisan narok, zaradi ravnanja odvetnikove stranke zaključi brez oprave naroka. Iz takšne ureditve je očitno, da nagrada za narok nastane tudi v primeru, ko je bil opravljen samo poravnalni narok, ki se ni takoj nadaljeval z glavno obravnavo.

Pač pa tožnik utemeljeno opozarja, da med utemeljeno priglašene stroške ni možno uvrstiti prevoznih stroškov pooblaščenca tožene stranke. Stranka sicer ima pravico, da si izbere pooblaščenca tudi izven kraja sedeža sodišča, vendar povečanih stroškov, ki zaradi tega nastanejo, ni dolžna nositi nasprotna stranka. Sodišče prve stopnje je priglašene stroške kilometrine na relaciji Maribor – Brežice v višini 70,30 EUR pri odmeri nagrade sicer upoštevalo, ni pa jih izrecno navedlo v obrazložitvi, ko je naštevalo posamezne postavke stroškovnika. Gleda na vtoževani znesek je sodišče prve stopnje nagrado za postopek pravilno odmerilo v višini 159,90 EUR, nagrado za narok v višini 147,60 EUR, za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev je pravilno priznalo pavšalni znesek 20,00 EUR ter iz naslova 20 % DDV znesek 65,50 EUR. Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke tako znašajo 393,00 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znižalo z zneska 363,30 EUR na znesek 393,00 EUR. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je s pritožbo dosojene stroške postopka z zneska 463,30 EUR uspel znižati za znesek 70,30 EUR oziroma za 15,17 %. Navedeno pomeni, da je na podlagi načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Nagrada za postopek na podlagi tar. št. 3210 ne znaša priglašenih 250,00 EUR, temveč le 48,00 EUR, saj je kot vrednost izpodbijanega dela potrebno vzeti le znesek dosojenih stroškov postopka, ne pa višino vtoževane glavnice. K navedeni nagradi je potrebno dodati še pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 20 % DDV, skupno 81,60 EUR. Glede na uspeh v pritožbenem, postopku je tožnik upravičen do povrnitve 15,17 % tega zneska, kar znaša 12,38 EUR.

Povrnitve pritožbenih stroškov zahteva tudi tožena stranka, vendar do tega ni upravičena, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta individualni delovni spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

01.12.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 828/2010
• VDSS sklep Pdp 308/2011
• VDSS sklep Pdp 980/2011