<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba in sklep VIII Ips 208/2012
ECLI:SI:VSRS:2013:VIII.IPS.208.2012

Evidenčna številka:VS3005798
Datum odločbe:13.05.2013
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 312/2012
Senat:dr. Aleksej Cvetko(preds.), mag. Marijan Debelak(poroč.),
Miran Blaha, Marjana Lubinič, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:obstoj delovnega razmerja - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - tujec - delovno dovoljenje - ničnost pogodbe - prepoved manjšega pomena

Jedro

Neutemeljene so revizijske navedbe tožnice o posledicah ničnosti pogodb obligacijskega prava. Iz 4. člena ZZDT izrecno izhaja, da se tujci, za katere se uporabljajo določbe tega zakona, lahko zaposlijo ali delajo v Republiki Sloveniji le pod pogojem, da imajo delovno dovoljenje in da je pogodba o zaposlitvi ali pogodba o delu, sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, nična, ničnost take pogodbe pa je posebej določena tudi 21. členu ZDR. Tudi če bi takšna pogodba obstajala, oziroma bi mimo pogodbe sodišče med strankama ugotovilo obstoj vseh elementov delovnega razmerja, bi bila takšna pogodba oziroma delovno razmerje v nasprotju s prisilnimi predpisi. V okoliščinah konkretnega primera - tožnica vse do 12. 10. 2010, ko naj bi jo tožena stranka odstranila iz svojih prostorov, ni nikoli imela delovnega dovoljenja - ne gre za prepoved, ki bi bila manjšega pomena in bi omogočala drugačno presojo o obstoju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 28. 12. 2001 za nedoločen čas in da jo je od tega datuma tožena stranka dolžna prijaviti obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi, zanj plačati prispevke in izstaviti v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu gospodinje z osnovno bruto plačo 976,01 EUR, zavrglo pa je tožbo v delu zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji omogočiti delo na delovnem mestu gospodinja in ji za čas od 1. 10. 2010 dalje do vrnitve na delu izplačati plačo na podlagi mesečnega bruto zneska 276,01 EUR, obračunati in plačati z zakonom določene davke in prispevke ter ji plačati neto plačo v znesku 680 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Po sprejemu pristojnosti za odločanje (upoštevajoč dejstvo, da gre za tožnico, ki je tuja državljanka in toženo stranko - veleposlaništvo tuje države, delo pa se je opravljalo na območju R Slovenije) je sodišče odločalo na podlagi pravnih predpisov, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Zavrnilo je ugovor imunitete tožene stranke, saj gre za spor o obstoju delovnega razmerja in ne v zvezi z izvrševanjem funkcij, ki bi bile povezane z izvrševanjem državne oblasti tuje države. Sprejelo pa je ugovor stvarne pasivne legitimacije, saj je ugotovilo, da tožnica za toženo stranko dela ni opravljala nepretrgoma in ni bila vključena v delovni proces tožene stranke. Tožnica je osebno in nepretrgano delo opravljala za potrebe veleposlanika in njegove družine, torej za samo rezidenco, in ne neposredno za toženo stranko, razen občasnih posameznih del. Nadalje je sodišče obrazložilo, da je tožnica pravočasno (v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR) vložila tožbo v zvezi z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 28. 12. 2001, prijavo v obvezno zavarovanje in izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi, saj je preko pooblaščenca z dopisom z dne 5. 10. 2010, ki je bil poslan toženi stranki 8. 10. 2010, le to pozvala k odpravi kršitev oziroma k sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delo gospodinje in prijavo v zavarovanje in je nato, ker tožena stranka svojih obveznosti ni izpolnila, v nadaljnjem roku 30 dni pravočasno vložila tožbo (tožba z dne 15. 11. 2010), zamudila pa je rok za ostale zahtevke, saj v dopisu toženi stranki ni uveljavljala poziva na delo. Zahtevek v zvezi s tem bi morala vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je bila dejansko odstranjena iz prostorov veleposlaništva, to je od 12. 10. 2010. Zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je sodišče zavrnilo tudi iz razloga, ker je tožnica državljanka Republike Srbije in v obdobju od 28. 12. 2001 do 12. 10. 2010, ko naj bi bila zaposlena pri toženi stranki, ni imela veljavnega delovnega dovoljenja v skladu z Zakonom o zaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZDT). Glede na določbo 21. člena ZDR to ne more imeti za posledico priznanje obstoja delovnega razmerja, saj bi bila takšna pogodba o zaposlitvi nična. Dejstvo, da tožnica ni vedela, da bi morala imeti veljavno delovno dovoljenje, ni upravičil razlog, na katerega bi se v zvezi z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja lahko utemeljeno sklicevala. Obstoja delovnega razmerja tudi ni mogoče enačiti z dovoljenjem za prebivanje.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Med drugim je obrazložilo, da je sodišče prve stopnje sicer preuranjeno ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri vsakokratnem veleposlaniku in ne pri toženi stranki, vendar to za odločitev ni pomembno, saj bi tožena stranka morala za tožnico v skladu z 8. členom ZZDT pridobiti delovno dovoljenje že za prvo zaposlitev oziroma bi tožnica morala zaprositi za osebno delovno dovoljenje, saj je 28. 12. 2005 izpolnila pogoj za pridobitev osebnega dovoljenja iz 10. člena ZZT. Ker dovoljenja ni imela, ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, ne glede na to, če je imelo njeno delo vse elemente delovnega razmerja (21. člen ZDR). Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino primerjavo z odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 162/2001, saj je tožnici „delovno razmerje“ prenehalo pred izdajo osebnega delovnega dovoljenja, medtem ko je v citirani drugi zadevi pridobila delovno dovoljenje že med trajanjem delovnega razmerja. Če je tožena stranka tožnico samovoljno izključila iz delovnega procesa z 12. 10. 2010, bi morala tožnica v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR v 30 dneh zahtevati sodno varstvo glede reintegracije, vendar tega ni storila pravočasno.

4. Zoper pravnomočno sodbo in sklep je tožnica vložila revizijo. Navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njenih pritožbenih navedb, zavzelo pa je stališče, da bi morala tožena stranka zanjo pridobiti delovno dovoljenje za prvo zaposlitev. Pritožbeno sodišče tudi zmotno meni, da bi samovoljno ravnanje tožene stranke, ki je tožnico na nasilen način odstranila iz svojih prostorov, lahko predstavlja način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, saj takšna pogodba lahko preneha le na načine, ki so določeni v 75. členu ZDR. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnici prenehala veljavnost pogodbe, s tem ko ji je tožena stranka onemogočila delo, nepravilno pa je tudi presodilo, da ne gre bistveno drugačno situacijo kot v odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 162/2001. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava tudi v zvezi z presojo o ničnosti pogodbe o zaposlitvi, saj je iz opredelitve ničnosti in posledic ničnosti v skladu z obligacijsko zakonodajo razvidno, da gre za skrajno sankcijo. Pritožbeno sodišče je opustilo preizkus možnosti obdržati pogodbo v veljavi, zlasti ker se ničnost ne more uveljavljati, če prepoved manjšega posega in je bila pogodba izpolnjena. Pravni standard manjšega pomena se ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki je prepoved kršil. Pritožbeno sodišče samo ugotavlja, da bi tožena stranka najmanj do 28. 12. 2005, ko bi tožnica lahko sama zaprosila za delovno dovoljenje, morala pridobiti delovno dovoljenje za prvo zaposlitev tožnice, torej je sama odgovorna za kršitev zapovedi, ki za veljavnost pogodbe o zaposlitvi zahteva delovno dovoljenje. Tožnica je tožbo vložila v zakonsko določenem roku, saj onemogočanje dela tožnici ne more predstavljati načina prenehanja veljavnosti pogodbe. Obstoj delovnega razmerja tožnici podeljuje pravico in dolžnost, da opravlja svoje delo, toženi stranki kot delodajalcu pa nalaga dolžnost, da jo za to delo plača. Vztraja pri tem, da reintegracija ni omejena le na primer predhodne nezakonite odpovedi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica se v uvodu revizije sklicuje tudi na revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ga v nadaljevanju ne konkretizira tako, da bi omogočal ustrezno obravnavo oziroma presojo kršitev s strani revizijskega sodišča.

8. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnici pri toženi stranki se tožnica sklicuje na sklep in sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 162/2001 z dne 14. 5. 2002 in v nadaljevanju revizije tudi na razloge obrazložitve iz te odločbe, vendar neutemeljeno. V citirani zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da sta stranki sklenili dne 15. 1. 1997 pogodbo o zaposlitvi, ko tožnica še ni imela delovnega dovoljenja, vendar je bilo to dovoljenje naknadno, dne 13. 5. 1997, izdano, tožnica pa je tudi po tem pri toženi stranki (do prenehanja veljavnosti tega dovoljenja - 13. 5. 1998) opravljala delo. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji in sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki se nanašata na vpis delovne dobe v delovno knjižico tožnice za čas od 15. 1. 1997 do 14. 5. 1997 razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve izhaja, da je sankcija ničnosti pravnega posla skrajna sankcija in da se ničnosti ne more uveljavljati, če je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa izvršena (v skladu z določbo takrat veljavnega drugega odstavka 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Revizijsko sodišče je sicer obrazložilo, da prepoved sklenitve delovnega razmerja s tujcem brez delovnega dovoljenja vsekakor ni manjšega pomena, vendar pa bi ostale zatrjevane okoliščine, ki jih sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo, znale privesti do zaključka, da je bila kršitev te prepovedi manj pomembna. Zato je kot bistveno izpostavilo okoliščino, ali so se medsebojne pravice in obveznosti z dne 15. 1. 1997 sklenjene pogodbe o zaposlitvi realizirale, pri čemer je seveda upoštevala tudi dejstvo, da je bilo tožnici kasneje, dne 13. 5. 1997, izdano delovno dovoljenje, s tem pa je odpadla ovira za sklenitev delovnega razmerja iz takratnega 3. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT, Uradni list RS, št. 33/92).

9. V tej zadevi ne gre za takšen primer, saj je bilo ugotovljeno, da tožnica v obdobju za katerega zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, to je od 28. 12. 2001, pa vse do datuma, ko ji tožena stranka ni več dovolila dela, tj. do 12. 10. 2010, oziroma do vložitve tožbe, dne 15. 11. 2010, ni imela delovnega dovoljenja, saj ji je bilo (osebno) delovno delovno dovoljenje izdano šele 1. 3. 2011. V citirani zadevi, na katero se tožnica sklicuje, sta torej stranki sami sklenili pogodbo o zaposlitvi, sicer v določenem obdobju brez delovnega dovoljenja, ki pa je bilo kasneje pridobljeno, delo pa se je tudi po tem nadaljevalo, medtem ko v tej zadevi stranki nista sklenili niti pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa v celotnem obdobju obstoja medsebojnega razmerja med strankama, ki ga uveljavlja kot delovno razmerje, ni imela delovnega dovoljenja po ZZDT.

10. Upoštevajoč predhodno navedene razloge odločitve v sodbi in sklepu VIII Ips 162/2001 so tudi neutemeljene revizijske navedbe tožnice o posledicah ničnosti pogodb obligacijskega prava. Iz 4. člena ZZDT izrecno izhaja, da se tujci, za katere se uporabljajo določbe tega zakona, lahko zaposlijo ali delajo v Republiki Sloveniji le pod pogojem, da imajo delovno dovoljenje in da je pogodba o zaposlitvi ali pogodba o delu, sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, nična, ničnost take pogodbe pa je posebej določena tudi 21. členu ZDR. Tudi če bi takšna pogodba obstajala, oziroma bi mimo pogodbe sodišče med strankama ugotovilo obstoj vseh elementov delovnega razmerja, bi bila takšna pogodba oziroma delovno razmerje v nasprotju s prisilnimi predpisi. V okoliščinah konkretnega primera - tožnica vse do 12. 10. 2010, ko naj bi jo tožena stranka odstranila iz svojih prostorov, ni nikoli imela delovnega dovoljenja - ne gre za prepoved, ki bi bila manjšega pomena in bi omogočala drugačno presojo o obstoju delovnega razmerja. Glede na to, da je delovno dovoljenje nujen zakonski pogoj za obstoj delovnega razmerja s tujcem, pri odločanju o zahtevku za ugotovitev delovnega razmerja tudi niso pravno pomembne tožničine navedbe o tem, da bi moral za delovno dovoljenje v prvi vrsti (vsaj do 2005) poskrbeti delodajalec.

11. Glede na utemeljeno zavrnitev zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, prijavo v zavarovanje in izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi ne morejo biti pravno odločilne ostale revizijske navedbe v zvezi z odločitvijo o zavrženju dela tožbe.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZZDT člen 4.
ZDR člen 21.
ZOR člen 107.
Datum zadnje spremembe:
09.07.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0Nzg5